Schiffrer, Carlo (1902–1970)

Schiffrer Carlo, zgodovinar in publicist, r. 1902 v Trstu. Po očetu izhaja iz lj. nemške obrtniške družine. L. 1923 je doktoriral iz zgodovine pri Gaetanu Salveminiju v Florenci. Učil je na srednjih šolah v Trstu, bil je zaposlen tudi na tržaški univerzi. Od l. 1943 se je udeležil resistenčnega gibanja, najprej kot neodvisnež, nato v Italij. socialistični stranki. L. 1946 je bil izvedenec v delegaciji italijanske vlade na mirovni konferenci v Parizu. V l. 1948 do 1954 je opravljal razne funkcije pri Zavezniški vojaški upravi, od tedaj pa je pri General. komisariatu italij. vlade v Trstu. — S publicističnim delovanjem je pričel l. 1937. Od objavljenih del naj omenimo: Le origini dell'irredentismo triestino (Videm 1937); Sguardo storico sui rapporti tra Italiani e Slavi nella Venezia Giulia (Trst 1946); La Venezia Giulia — Saggio di una carta dei limiti nazionali italo-jugoslavi (Rim 1946); La »Porta« di Trieste e la funzione della lingua italiana (v knjigi Italia del Risorgimento e Mondo Danubiano-Balcanico, Videm 1957) ter članke: Popolamento urbano e popolamento rurale in Istria (Riv. di Geografia it., sept. 1950); I centri slavi degli altopiani carsici triestini e la loro evoluzione ad opera degli italiani (Boll. di Soc. geografica it., nov.-dec. 1953); Il dialogo a Trieste e nell'Istria (Il Ponte, avg.-sept. 1955); L'irredentismo Adriatico di Angelo Vivante nel quadro della storiografia austrofila (v knjigi Storiografia del Risorgimento triestino, Trst 1955) in Popolazione e nazionalità di Trieste (Boll. della Società geografica it., sept.-okt. 1955). Pisal je tudi pod psevdonimom Actor Spectator in Sergio Chiarini ter anonimno v raznih listih in revijah. — Prim.: osebni podatki. Črm.

SCHIFFHER Carlo, zgodovinar in publicist, r. 10. apr. 1902 v Trstu, u. 8. febr. 1970 prav tam. Oče Emerico, poštni uslužbenec in slikar amater, mati Anna Zarnettig. Osn. š. in realko je dovršil v Trstu. V Firencah je študiral zgod. in bil učenec Gaetana Salveminija. Še preden je utegnil pri njem zagovarjati doktorsko tezo o začetkih trž. iredentizma, je moral prof. Salvemini v emigracijo. Študij je končal 1925, disertacija je izšla v knjigi 1937 kot Le origini dell'irredentismo triestino (druga izd. 1979 z uvodom E. Apiha). S-jeva knjiga je napovedala nov val v trž. zgodovinopisju, ki mu je izrazito nacionalistične tone dajal zlasti Attilio Tamaro. S. je od 1928 učil na liceju »F. Petrarca« v Trstu, od 1946 je bil prof. zgod. Risorgimenta na trž. U. Med drugo svet. vojno je deloval v odporniškem gibanju, najprej kot neodvisen, nato pri socialistih; po drugi svet. vojni je bil aktiven v it. socialdemokratski stranki, vključil pa se je tudi v razmejitveno gibanje v zvezi z mirovnimi konferencami. 1946 je bil v Parizu kot izvedenec pri it. vladni delegaciji. Iz tega časa sta dve pomembni S-jevi izdaji: Sguardo storico sui rapporti fra italiani e slavi nella Venezia Giulia (Trieste 1946), tudi v angl. Historic Glance at the Relations between Italians and Slaves in Venezia Giulia (Trieste 1946), in La Venezia Giulia. Saggio di una carta dei limiti nazionali italo-jugoslavi (Roma 1946); franc. izdaja je izšla kot: Atour de Trieste (Paris 1946). Fran Zwitter je obe deli ocenil kot: »Mnoge nevzdržne teze, vendar poskuša biti avtor bolj objektiven kakor drugi it. avtorji in delo vsebuje zanimive teze in pomembna dogajanja.« V času STO je imel več važnih javnih funkcij, nato je delal tudi pri Generalnem komisariatu it. vlade v Trstu. Pomembno vlogo je odigral tudi v kult. življenju Trsta, bil ustanovitelj Circolo della cultura e delle arti, sodeloval pri Inštitutu za zgod. odporništva v Trstu in pri reviji Trieste. V reviji je objavil članke o sodobnih polit. in gosp. problemih Trsta, pisal pa je o novejši zgod. Trsta in sosednjih dežel. Kot zgod. je nadaljeval po poti, ki jo je zastavil s prvo knjigo, ko se je vendar želel približati tudi problemom Slov. in Hrv. in jih razumeti. V svojih publicističnih prispevkih največ za revijo Trieste je nekajkrat razpravljal o manjšinski tematiki (Slov. v It, It. v Jsli). S. je nekatere svoje objave združil v knjigo La Venezia Giulia nell'età del Risorgimento (Udine 1965). Razprave o zgod. Trsta v drugi pol. 19. in zlasti v 20. stol. je objavljal v zbornikih in revijah. Kot dosleden antifašist je bil tarča napadov it. desnice (1963 so napadli njegovo stanovanje v Trstu), do Slov. pa je ohranjal prijateljsko naklonjenost. Velik odmev so imele tudi S-jeve geografske razprave, npr.: Popolamento urbano e popolamento rurale in Istria (Rivista di geografia italiana 1950); I centri slavi degli altopiani carsici triestini e la loro evoluzione ad opera degli italiani (Bollettino di Società geografica italiana 1953).

Prim.: SBL III, 218; Trieste 89/1970, 21; 95/1974, 14–15; PDk 10. febr. 1970; Delo 7. mar. 1970; ZČ 1/1947, 187–92; 2–3/1948–49, 283, 310–11; Razprave in gradivo. Inštitut za narodnostna vprašanja v Lj. 4–5/1966, 315–68.

B. Mar.