Schaffenrath, Alojzij (1794–1836)

Schaffenrath Alojzij, inženir in slikar, r. 10. jul. 1794 v Lj. pozlatarju Tobiji, u. 14. sept. 1836 v Postojni. Sprva je bil cest. asistent pri dež. stavb., cestnem in navigacijskem ravnateljstvu v Lj., 1825 je postal prov., 1829 definit. okrožni inženir pri okrož. glavarstvu v Postojni, kjer je ostal do smrti. — Stroka, še bolj pa kraj, kjer je služboval, sta S-u zbudila zanimanje za kraške jame. Že febr. 1821 je bil v Postojnski jami s posebnim naročilom, naj naslika za cesarja Franca nekaj jamskih motivov. Pomembno pa je S-ovo delo za turistično ureditev Postojnske jame: njegovi so vsi prvi načrti za pota po jami in do nje, v jami sami pa načrt za most čez Pivko, za stopnice in za stara vhodna vrata. Pri tem je S. kot strokovnjak uresničeval ideje Jos. Jeršinoviča pl. Löwengreifa, po odstopu le-tega (1823) pa kot član Jamske komisije, postal njegov vreden naslednik. Pod S-ovim vodstvom je urejevanje jame hitro napredovalo (širjenje ozkih grl, prebijanje naravnih pregrad): 1829 turistična pot do vrha Vel. gore, 1832 najden in raziskan Pisani rov; da bi ga zavarovali, je postojnski ključavničar pa S-oveni načrtu izdelal masivna vhodna vrata vanj. L. 1835 je S. na pobudo okrož. glavarstva v Postojni po dveletnem študiju na terenu predložil načrt za regulacijo voda, iztekajočih se v Cerkniško jezero (Beschreibung aller Ein- u. Ausmündungs Oeffnungen und Kraters am sogenannten Zirknitzer See Terraine, wie sie in dem Situations Plane nach ihrer Natürlichen Lage aufgenohmen u. nach dem Maßstabe verhältnissmässig verzeichnet erscheinen, samt einen Ueberblike über die bestanden u. dermahligen Seeboden Zustand, in Verbindung mit dem Vorschlage wie die grossen Ueberschwemmungen schneller entwässert u. die kleinen gehoben werden können (DAS, rkp.), prvi poskus za osušitev Cerkniškega jezera. S. je raziskal, izmeril in niveliral Cerkniško polje z vsemi požiralniki, depresijami ter obrobno hribovje. Površina Cerkniškega jezera meri po njegovih podatkih 2115,63 ha, kar se skoro ujema z melioracijsko, t. j. s poplavno površino. Situacija jezera je v glavnem prav dobro izdelana; vsi požiralniki, izvirki in potoki so pravilno vrisani. S. je že tedaj ugotovil, da ni odtok v nobenem razmerju z dotokom. Da bi dosegel želeno razmerje, je predlagal, naj se izvedejo tri vrste del po določenem načrtu v razdobju več let. Najprej naj bi se izvršila predhodna dela, t. j. čiščenje in razširjenje zasutih ponorov ter odstranitev ovir v notranjosti; srednja dela naj bi obsegala presek vijug glavnih potokov zaradi pridobitve večjega padca; glavna in zaključna dela pa izkop nove struge od izvirkov do Vel. Karlovice v ravni črti, ne oziraje se na glavno strugo Stržena. Dolžina nove struge bi merila po tem načrtu 10,17 km, širina 36 m; od struge bi se odcepili stranski kanali do ponikev v bližini Stržena. V spodnjem delu polja je bil predviden presek v ravni črti od Rešeta (Križa) do Vel. Karlovice z odcepom na Malo Karlovico. V bližini prve Narte pa bi se ob vznožju Javornika odcepil od nove struge kanal mimo ponorov Nart, Kamenja in Svinjske jame. L. 1840 so se v tej zadevi vršile ankete, ki so ostale brezuspešne: načrt ni bil odobren, ker so se proti izvedbi pojavili ugovori, ki je nanje šele 1875 odgovoril in jih kot neutemeljene ovrgel inž. dr. Raf. Vincentini, ko je predložil svoj lastni načrt. S. je s svojim načrtom vzpodbudil domačine, da so pričeli na lastno roko čistiti ponore in pregledovati jame.

S. je v baker vrezal (1817) in NM podaril z obema ploščama vred večjo in manjšo sliko (od teh ena kolorirana; repr. Gruden 864; Mal 283) lj. kapucinskega samostana, preden so ga podrli. L. 1821 je naslikal Lj. ob kongresu (repr. Mal 299; IS 1928,119; kolorirana v Kron IV, 1937, pred str. 1) in sliko poklonil avstr. cesarju, pruskemu veleposlaniku baronu v. Krusemarcku in ruskemu carju, ki mu je v zahvalo poklonil zlato uro repetirko z verižico. V Postojni je S. spisal Wegweiser für den Wanderer in der Adelsberger Grotte (Postojna 1829) brez slik, v uvodu pa naznanil, da je napravil več najlepših posnetkov Postojnske jame in da namerava dvanajst od njih izdati kot bakroreze v aquatinti. Izdal je potem s Hohenwarthovim (SBL I, 331) besedilom Wegweiser für die Wanderer in der berühmten Adelsberger und Kronprinz Ferdinands-Grotte bey Adelsberg in Krain. I. Wien 1830 (8 slik + naslovna vinjeta), II. Lb. 1832 (5 slik), III. Lb. 1832 (6 slik; vsi trije zv. prečni folio); 1837² v 8º, v predgovoru manjkajo štirje odstavki 1. izdaje. S. je naslikal še varianto k sliki (v knjigi) Pogled na znamenito zaveso in Pogled na vhod v Postojnsko jamo (vse v NM; repr. zadnje v Mal 221). Kot vodnika, ki naj pouči obiskovalca Postojnske jame, je še izdal Beschreibung der berühmten Grotte bei Adelsberg. Mit 2 lithographirten Zeichnungen (Zavesa in barvan situacijski načrt). Lb. 1834, izšel šele 1837 (italij. izd. Descrizione della famosa grotta presso Adelsberg nella Carniola, Udine 1846).

S. je bil pravi član Filharmoničnega društva v Lj. in c. kr. KD za Kranjsko. — Prim.: matične knjige žup. urada Sv. Jakob v Lj., v Postojni; Schematismus d. Laibacher Gouvernements-Gebieths f. d. J. 1819–36; inž. A. Hočevar, Cerkniško jezero (tipkan rkp. brez letnice, Geogr. inšt. lj. univ.); Kidrič, PA 27, 287, 291; Vrhovnik, Trnovska župnija 224; IB 1836, št. 20; F. Župnek, Regulacija — osušenje in namakanje Cerkniškega jezera in Notranjskih kotlin, Jutranje novosti 1923, št. 251; Tavčar, ZS II (1924), 547; ZUZ 1924, 164; M. Kabaj, Cerkniško jezero in okolica, Lj. 1925, 25, 29, 30; L. V. Bertarelli—E. Boegan, Duemilla grotte, Milano 1926, 339; pismeno sporočilo dr. R. Savnika, maja 1955; isti, Kron 1958, 141, 142, 143 (repr. Pogled v Vel. Dvorano), 144, 145. I. R.

SCHAFFENRATH Alojzij, inženir in slikar, r. 10. jul. 1794 v Lj. pozlatarju Tobiji, u. 14. sept. 1836 v Postojni. Sprva je bil asistent pri stavb., cestnem in navigacijskem ravnateljstvu v Lj., od 1825 do smrti pa okrožni inž. pri okrož. glavarstvu v Postojni, kjer se mu je zbudilo zanimanje za kraške jame. Posebno zavzeto se je lotil turistične ureditve Postojnske jame. Njegovi so vsi načrti za pota po jami, načrt za most čez Pivko, za stopnice in za vhodna vrata, s čimer je uresničeval ideje Josipa Jeršinoviča pl. Löwengreifa (PSBL I, 589–90), ko je 1823 kot član Jamske komisije postal njegov naslednik. Pod njegovim vodstvom so širili ozka grla v jami, prebijali naravne pregrade, uredili 1829 turistično pot do vrha Kalvarije, sedanje Velike gore, ter 1832 raziskali najdeni Pisani rov ter ga zavarovali z masivnimi vhodnimi vrati. V Postojni je spisal 1829 Wegweiser für den Wanderer in der Adelsberger Grotte. Knjiga je bila brez slik, v uvodu pa je naznanil, da je napravil več odličnih posnetkov jame in da jih namerava 12 izdati kot bakroreze v akvatinti. Zatem je 1830 izdal s Hohenwartovim besedilom Wegweiser für die Wanderer in der berühmten Adelsberger und Kronprinz Ferdinands-Grotte bey Adelsberg in Krain (Wien 1830), ki je izšel z malenkostnimi spremembami v Lj. 1832 in 1837. Kot vodnika, ki naj pouči obiskovalca Postojnske jame, je izdal Beschreibung der berühmten Grotte bei Adelsberg, ki je izšel v Lj. 1834, v it. pa pod naslovom Descrizione della famosa grotta presso Adelsberg nella Carniola, Udine 1937. - S. je na pobudo okrož. glavarstva v Postojni po dveletnem študiju na terenu izdelal načrt za regulacijo vodá, ki se stekajo v Cerkniško jezero; hrani ga Arhiv SRS v Lj. To je prvi poskus osušitve Cerkniškega jezera. V ta namen je raziskal in niveliral Cerkniško polje z vsemi požiralniki in depresijami ter obrobno hribovje. Po njegovih podatkih meri Cerkniško jezero 2115,63 ha, ki se skoraj ujema z njegovo poplavno površino. Vsi požiralniki, izvirki in potoki so pravilno vrisani. Predlagal je, da bi v razdobju več let napravili naslednja dela: najprej čiščenje in razširitev zasutih ponorov, zatem presek glavnih potokov, da se pridobi večji padec, odcep stranskih kanalov in nazadnje odcep kanala od nove struge ob vznožju Javornika, mimo ponorov Nart, Kamenja in Svinjske jame. Načrta niso odobrili, inž. Rag. Vicentini ga je 1875 razglasil za neutemeljenega in predložil svojega. S tem je dal pobudo, da so začeli domačini po lastni iniciativi čistiti ponore in pregledovati jame.

Prim.: I. Rakovec, S. A., SBL III, 211–12 in tam nav. liter.; F. Habe, Vodniška literatura Postojnske jame, Naše jame X/1968, 15–28.

Svk.