Sbrizaj, Ivan (1866–1946)

Sbrizaj Ivan, inženir-hidrotehnik, r. 27. dec. 1866 kmečkim staršem v Senožečah, u. 12. febr. 1946 v Lj. Po osnov. šoli doma je končal lj. realko (1887) in diplomiral na dunajski tehniki. Še kot visokošolec se je zaposlil pri zasebnem pariškem podjetju A. Hallier, Letellier Frères & Dietz-Monnin, sodeloval pri trasiranju plovnega kanala Donava—Odra (1892) in postal isto leto asistent na stolici za niž. geodezijo na tehnični visoki šoli na Dunaju. L. 1894 je bil postavljen za inženirja mestnega gradbenega urada v Lj. in imel zlasti odgovorno delo pri urejanju ob potresu 1895 porušenega mesta. L. 1898 je stopil v službo pri Kranj. dež. odboru, napredoval do nadsvetnika, 1920 postal generalni inšpektor pri novo ustanovljeni inšpekciji vodá za Sjo, od 1924 do upokojitve 1930 pa je bil referent za hidrotehniko pri Velikem županstvu. Glavna S-jeva dela so projekti velikih skupinskih vodovodov na bivšem Kranjskem, sodelovanje pri osuševanju Lj. barja, generalni projekt hidrocentrale za Lj. in proučevanje, kako odpraviti poplavne vode s kraških polj. S teh področij je prispeval strokovne članke v Wochenschr. f. d. öffentlichen Baudienst, Carn., Tehnični list, Zft f. Moorkultur u. Torfverwertung in Narodnogospodarski vestnik ter izdal v samozaložbi brošure Lj. barje in njega osuševanje (1903), Kraški svet in kraske vode (1906, iz Notranjca ponatisnjeno predavanje, ki ga je imel 21. jan. 1906 v Cerknici) in Zur Entwässerung des Laibacher Moores (1914, pos. odtis iz Zft f. Moorkultur u. Tortverwertung). Projektiral je šentjakobsko šolo v Lj. in topliško v Zagorju o. S. ter dal pobudo za ustanovitev zdajšnjega Vodogradbenega inštituta TVŠ. Aktivno je sodeloval v Glavnem odboru za obdelovanje Lj. barja, SPD, Muzejskem društvu za Kranjsko (zadnji predsednik). — Prim.: podatki rodbine. U. H.

SBRIZAJ Ivan, inženir - hidrotehnik, r. 27. dec. 1866 v Senožečah, u. 12. febr. 1946 v Lj. Oče Jakob, trgovec, mati Frančiška Puppis. Po osn. š. doma je končal lj. realko (1887) in diplomiral na dunajski tehniki. Še kot višješolec se je zaposlil pri zasebnem pariškem podjetju A. Hallier, Letellier Frères & Dietz-Monnin, sodeloval pri trasiranju plovnega kanala Donava-Odra (1892) in postal isto leto asistent na stolici za niž. geodezijo na Tehn. visoki š. na Dunaju. 1894 je bil postavljen za inž. pri Velikem županstvu v Ljubljanski oblasti. 1898 je stopil v službo pri Kranj, dežel. odboru, napredoval do nadsvetnika, 1920 postal generalni inšpektor pri novo ustanovljeni inšpekciji vodà za Sjo, od 1924 do upokojitve 1930 pa je bil referent za hidrotehniko pri Velikem županstvu. Glavna S-eva dela so projekti velikih skupinskih vodovodov na bivšem Kranjskem, sodelovanje pri osuševanju Lj. barja, generalni projekt hidrocentrale za Lj. in proučevanje, kako odpraviti poplavne vode s kraških polj. S teh področij je prispeval strok. članke v Wochenschr. f. d. öffentlichen Baudienst, Tehnični list, Zft f. Moorkultur u. Torfverwertung in Narodnogospodarski vestnik. V Carnioli 1908 je objavil strok. prispevek Zur Karsthydrographie Krains (str. 49–87). V samozaložbi je izdal brošure: Lj. barje in njega osuševanje (1903), iz Notranjca ponatisnjeno predavanje (št. 2, 6–10, 12, 13, 58, 59, 68, 69, 80, 81, 92, 93, 102, 103) Kraški svet in kraške vode (1906), ki ga je imel 21. jan. 1906 v Cerknici, in Zur Entwässerung des Laibacher Moores (1914, pos. odtis iz Zft f. Moorkultur u. Torfverwertung). Projektiral je šentjakobsko šolo v Lj. in topliško v Zagorju ob Savi. S. je dal pobudo za ustanovitev zdajšnjega Vodogradbenega inštituta TVŠ. Aktivno je sodeloval v Glavnem odboru za obdelovanje Lj. barja, SPD, Muzej, društvu za Kranjsko (zadnji preds.).

Prim.: Hugo Uhliř, SBL III, 210.

Svk.