Savio, Franc Leopold (1801–1847)

Savio Franc Leopold, pesnik, Čopov prijatelj, v Gor. r. 22. jan. 1801 dr. Francu, sod. svetniku in okraj. glavarju, in u. 17. sept. 1847. Do 1816 se je šolal v Gor., 1817 odšel v Lj., kjer je bil 21. febr. 1818 vpisan na filoz., za drugi semester pa v Gor. opravil izpite (24. dec. 1818), končal 1819, nov. bil na teol. v Gor., potem se odpravil na Dunaj študirat pravo, hkrati tudi mislil na študij bogoslovja, ki mu je oče tako močno nasprotoval, da je S. dve leti hudo trpel, dokler se ni uklonil očetovi volji in se 1822 oprijel študija prava v Padovi (prom. 6. sept. 1827). Očetovi želji, da bi postal odvetnik, se ni vdal, marveč stopil v drž. službo kot avskultant pri sodišču v Benetkah (1828), 1834 opravil apelacijski izpit, po 1835 menda odšel za stalno v Gor., kjer je bil pozneje imenovan za sod. svetnika.

Kot pesnik je vseskozi blesteči dijak S. deloval že od 1816, ko je prestavil v nemščino distih Dii consentes in spesnil originalno jambsko odo Das Bild mit der Weisheit vereinten Tugend. Med svojim bivanjem v Lj. (1817–8) je S. sodeloval s soneti v LW. Prehodno se je navduševal za Klopstocka in nem. ljud. pesem, viden je vpliv Fr. Schlegla, Zachariasa Wernerja, Petrarke in Alfierija. Imel je izrazit smisel za gladek, tekoč verz, tenek čut za jezik. Njegova bogata zapuščina (nad 100 pesmi) obsega poleg originalnih lirskih, predvsem refleksivnih, izpovednih in religioznih pesmi tudi prevode v nem. in italij. —V prozi je S. napisal poleg spisa Etwas über die Etimologie des Kalenberges bei Lb. tudi nemški Dnevnik, v italij. pa Cronaca Goriziana do konca 1846 ter Illustri Goriziani (vse je hranila ves čas družina Claricini, zdaj advokat Claricini Massimiliano, Gorizia, Viale XXIV Maggio, 5).

Zelo razgledani S., ki se je učil tudi slovenščine, je spoznal Matija Čopa (SBL I, 97–109) v Lj., ko je bil le-ta še bogoslovec. Po S-jevem odhodu iz Lj. (1818) sta si začela prijatelja dopisovati in z nekaj presledki nadaljevala do Čopove smrti. Izmenjala sta misli in sodbe o novih tiskih, si pošiljala knjige. S. naj bi povedal n. pr. mnenje o Biagiolijevi teoriji glede italij. verza in katero teorijo ima za najboljšo; ponudil je (22. febr. 1828) Čopu Trissinovo delo, prevod Dantejevega De vulgari eloquentia, zanimivo zaradi poskusa, uvesti v italijanščino nove črke, kar je Čop z veseljem pozdravil, češ »ker se tudi naši kranjski jezikoslovci ubadajo zaradi novih črk« (7. marca 1828), in spis prejel. S. je opozoril Čopa (13. dec. 1831) na delo Trissinovega nasprotnika Firenzuola, Discacciamento delle nuove lettere … in mu ga poslal (3. jan. 1832); po Kopitarjevem napadu na Čopa je na prošnjo le-tega »s pobožno natančnostjo« izpisal podatke iz Zena in Tiraboschija ter nabavil vsega Trissina (gramatične spise in spise za in proti glede uvedbe novih črk); se iskreno veselil, da je Čop še ob času podatke dobil; občudoval njegove »plemenite opombe« v zagovoru proti Kopitarju. — Čopu so bila S-jeva poročila »nepopisno dragocena«, S. sam pa mu bil prijatelj, ki je po njegovi družbi naravnost »hrepenel«; rad je obujal skupne spomine na nekdanje pomenke, njegova in S-jeva estetska naziranja so bila »skoro vedno popolnoma skladna«. Po S-ju se je seznanil (ok. 1820) s knjigarjem Giov. Brossowichem na Reki in z mladim estetom Frid. Perkom, ki je s S-jevim priporočilom na Čopa šel študirat v Lvov in se ga je posebno razveselil. Čop sam se je lotil sanskrta na S-jevo pobudo.

Za štiri leta mlajši, simpatični in izobraženi, a zelo skromni S. je Čopa globoko spoštoval; njegova pisma so mu bila »prava dragocenost«, Čop sam »najboljši tolažnik v njegovi samoti«; poudarjal je »neizmerno višje in globlje znanje« prijateljevo, ga prosil, naj pazi na svoje zdravje, češ da je »njegova eksistenca tako mnogim neskončno dragocena«; obžaloval je, »da (prijateljevi) talenti ne stopajo bolj na dan«; ni mogel razumeti, kako se more le-ta ob svojih »velikih duhovnih darovih in odličnem znanju tako potrpežljivo zadovoljiti s službo humanitetnega profesorja«; primerjati bi ga mogel le z Mezzofantijem. — Čopu na čast je S. spesnil sonet An Math. Zhop 1819. — Prim.: Korespondenca S.—Čop (31 pisem, 1 pismo Savia st. Čopu, NUK, Ms 489); Album Acad. Lycei Labac. (ib., Ms 654, 54); Fr. X. Zimmermann, 62. Jber. d. Staatsgymn. in Görz 1912, 26–73; isti, Veda 1914, 97, 251, 380; Kidrič, Zgod., kazalo; isti, Prešeren II, 45, 233; Prijatelj, Izbr. eseji I, kazalo; Burian, SJ 1940, passim; Slodnjak, SR 1949, 236, 238, 241, 245. SGg.

SAVIO Franc Leopold, pravnik, pesnik in Čopov prijatelj, r. 22. jan. 1801 v Gor., u. 17. sept. 1847 tam. Oče dr. Franc, sodni svetnik, okraj, glavar, ravn. filoz. študijev, član umet. družbe Arcadia Sonziana, po rodu iz furlan. Corno di Rosazzo, mati Orsola Cossutta. Učil se je doma in z odliko opravil izpite čez 4. razr. gor. gimn., ki jo je nato dovršil 1816. V Lj. se je 21. febr. 1817 vpisal na filoz., kjer je bil njegov ravnatelj kanonik Matevž Ravnikar, poznejši trž.-koprski škof (PSBL III, 146–47). Seznanil in sprijateljil se je z Matijem Čopom, ki je bil tedaj v lj. bogoslovju. S. se je začel učiti slov., Čop pa ga je uvajal v nem. teorijo romantike. Z nem. soneti je sodeloval v Laibacher Wochenblattu in njegovem nasledniku Illyrisches Blattu. 1819 je dokončal filoz. in tedaj se je začela njegova velika duševna stiska: rad bi bil študiral teologijo in je nov. 1819 vstopil v gor. bogoslovje, oče pa je odločno zahteval, da postane odvetnik. S. je izstopil iz bogoslovja in se dve leti boril sam s seboj ter se posvetoval s prijatelji, končno se je uklonil in dovršil na Dunaju 3. letnik filoz. 1822 se je v Padovi vpisal na pravo in 6. sept. 1827 promoviral za dr. pravnih in polit. ved. Tedaj ni več ubogal očeta, ampak je vstopil kot avskultant pri c. kr. kazenskem sodišču v Benetkah. 1834 je napravil apelacijski izpit, leto pozneje pa se je za stalno preselil v rodno Gor., kjer je napredoval do sodnega svetnika. - Že 1821 je S. zbolel na jetrih in se je hodil zdravit v Baden. Bolezen mu je preskrbela tudi ženo: ko je bil v Benetkah težko bolan, mu je stregla Marietta Scapolo s tako vdanostjo, da je med njima vzklila ljubezen in sta se poročila. Umrl je komaj 46 let star. - S. je bil rojen pesnik, vendar ni prišel do samostojne zbirke. V njegovi zapuščini je ostalo nad sto lirskih pesmi: izpovednih, refleksivnih in religioznih. V pesmih je očiten nem. in it. vpliv, imel pa je velik smisel za jezik in verz. Vzporedno je prevedel več pesmi v nem. in nekaj v it. iz lat., gršč., frane, it. in angl.; pisal je enako dovršeno v nem. in ital., tudi prozo. Važen je njegov nem. pisani Dnevnik, ki ga je dan za dnem pisal o vsem mogočem, od filoz. in teol. do jezikoslovja in dnevnih dogodkov. Vzporedno je pisal v it. Cronaca Goriziana, ki sega do konca 1846. Obsežno je njegovo delo Biografie di uomini illustri Goriziani, v katerem je opisal več znamenitih Goričanov. Osem debelih knjig je napisal od 1833–46 o etimologiji. Vsi ti spisi so ostali v rkp. - Za Slovence je pomembna korespondenca med Čopom in S-om, ki se je razvila po S-vem odhodu iz Lj. Čopovih pisem se je ohranilo 13 in dva fragmentarna koncepta in segajo od 3. avg. 1820 do 29. sept. 1828, vsa nadaljnja pa manjkajo (vsaj 17), ker je razvidno iz S-ovih odgovorov, da sta si pogosto pisala vse do Čopove smrti 6. jul. 1835. Čopova pisma je iz S-ove zapuščine priobčil prof. Fr. Ks. Zimmermann v dvomesečniku za znanost in kult. Veda, Gorica 1914, v izvirniku, tj. nem., a brez komentarja, ki pa je bil deloma pripravljen. Vsa pisma so izšla v A. Slodnjak - J. Kos, Pisma Matija Čopa. Prva knjiga, SAZU Lj. 1986. S-ovih pisem je 31 in eno očetovo in segajo od 3. avg. 1822 do 31. maja 1834. Tudi ta pisma niso vsa, manjka že prvo, kakor je razvidno iz Čopovega odgovora, za ostala pa ni mogoče ugotoviti, ker manjkajo tudi Čopova pisma. Vsa so napisana v nem., samo tri v it. Shranjena so v NUK (Ms 489) in do zdaj še niso bila priobčena. 1975 jih je dal prof. M. Jevnikar odtisniti na kseroks, prof. Emil Auersperg pa mu jih je pretipkal in prevedel v slov. Nato jih je Jevnikar komentiral in pripravil iz Čopovih pisem 14 oddaj za RAITrstA (maj-jul. 1975), iz S-ovih pa 25 oddaj (okt.-dec. 1975). Tako so prvič prišla vsa v javnost. - Iz pisem odseva izredna nadarjenost, razgledanost in kritičnost obeh dopisovalcev. Čop je imel evrop. obzorje, dobro je poznal pomembnejše liter. po lastnem branju, liter. zgodovinah in razpravah. Genialen je bil tudi pri organizaciji obveščanja o znanst. in knjiž. novostih, saj je imel v vsaki deželi nekaj prijateljev ali znancev, ki so mu sproti poročali o vsem, kar se je tam dogajalo, in mu svetovali, katere knjige naj si nabavi. Za it. liter. je bil njegov obveščevalec S. Čop je štel It. za svojo drugo domovino in vroče želel, da bi dobil službo v It. Do konca 1820 je prebral večino pomembnejših it. avtorjev, še posebej pa je študiral Danteja in liter. o njem, da je mogel imeti na U v Lvovu 6-mesečni tečaj Filozofsko-estetska razlaga Dantejeve Božanske komedije. Vendar pa je bilo v njegovem poznanju starejše it. liter. več vrzeli, ki jih je S. temeljito zapolnjeval. Ko se je med Slov. razvnelo razpravljanje, v kakšnem jeziku naj pišejo, v ljudskem ali izobraženem, in kakšno abecedo naj uporabljajo, je prosil Čop že 7. mar. 1828 S. za Trissinov prevod Dantejeve razprave De vulgari eloquio, »namreč zaradi črk, ki jih je vpeljal... ker si naši kranjski jezikoslovci zdaj zelo prizadevajo z novimi črkami« (metelčica in dajnčica) in ker navaja Trissino iste vzroke, da dokaže nujnost novih črk, »ki služijo tudi našim slovničarjem«. Kasneje ga je prosil še za Firenzuola (Agnolo Giovannini, 1493–1543), ki je že mesec dni po Trissinovi razpravi II trattato all'introduzione delle nuove lettere all'alfabeto italiano (Rim 1524) izdal II Discacciamento delle nuove lettere inutilmente aggiunte nella lingua toscana. S. je Čopu pravočasno poslal zaprošeno delo in vsega Trissina, istočasno je »s pobožno natančnostjo« izpisal koristne podatke iz Zena in Tiraboschija, da je mogel Čop začeti boj proti metelčici s članki Slovenischer A-B-C Krieg (IB od mar. do jul. 1833), ki so izšli tudi separatno z naslovom Nuovo Discacciamento di lettere inutili (Lj. 1833). - S. je imel v pismih velike načrte, vendar jih ni uresničil, čeprav mu je Čop z besedo in knjigami pomagal. Hotel je dopolniti Quirina Vivianija Dizionario etimologico della Divina Commedia, pisati o Dantejevi Francesca da Rimini in Grofu Ugolinu ipd. Očitno pa je, da je spodbudno vplival na Čopa.

Prim.: Fr. Kidrič, Čop M., SBL I, 97–109; Snežna Gogala-Šlamberger, Savio F. L., SBL III, 208–09 in tam nav. liter.; arh. RAITrstA; lastni arh.; A Slodnjak-J. Kos, Pisma Matija Čopa. Prva knjiga, SAZU Lj. 1986, Uvod, Čopova pisma in komentar.

Jem.