Savinšek, Jakob (1922–1961)

Savinšek Jakob, kipar, risar in ilustrator, r. 4. febr. 1922 v Kamniku Slavku S-u (gl. čl. ), živi v Lj. V Lj. je končal gimn. 1941 in Akademijo za upodabljajočo umetnost (1949). 1950 je obiskoval kiparsko specialko pri B. Kalinu. Med italij. okupacijo je bil interniran v Gonarsu. Strokovno se je izpopolnjeval na študijskih potovanjih v Avstrijo in Švico (1951/2), v Italijo (1952, 1954, 1957), v Francijo in Anglijo (1955). Umetniško se udejstvuje kot kipar, risar, ilustrator, akvarelist in scenograf.

Kiparsko delo: v kamnu, marmoru, bronu in lesu, v novejšem času tudi v železu. Portreti: Mitja Šarabon (kamen 1948, bron 1954), oče Božidarja Jakca (bron 1949, kamen 1951), Branko Gavella, Komeljeva, Piki Zadnikar, Ivan Mrak, Oton Župančič, Ferdo Kozak (vsi 1951), Pavle Oblak, Vladimir Lakovič (oba 1952), Stane Rozman, Boris Kidrič (oba 1953), Miran Jarc, J. Trdina, Drag. Kette, Mila Kačičeva, Andrej Hieng, Fr. Lipah, Marija Vera, Milan Vidmar, Flores Siskovich (vsi 1955), Iz. Cankar, tri lastne podobe (vse 1958) itd. Javni spomeniki: spomenik talca v Mengšu (1948), v Lj. v Parmovi ulici (Drvar, 1950), na Vinici (Župančič, 1951), v Trenti (Julius Kugy, 1952), v Novem mestu (Talec, 1952; Pesem svobode, Stane Rozman, Boris Kidrič, vse 1953; Trdina in Kette, 1955), v Črnomlju (relief na Kulturnem domu, 2,7 X 15,7 m, kartoni 1953, klesan 1954), v Ptuju (Štefan Lacko, 1955, odkrit 1956), na Visokem (Ivan Tavčar, 1957) in v Celju (spomenik NOB, Vojna in Mir, odkrit 1958), v Kobaridu (Simonu Gregorčiču, odkrit 1959) in med Kvasico in Dragatušem v Beli Krajini (1959). Nagrobni spomenik družine Jakac v Nov. mestu (pričet 1952, dokončan 1957). Ostala značilnejša dela: upodobitve slepcev (1947–8), Kmetica iz Luč (1949), Logor I (1952), Klovn, Pijani poet (oba 1953), Sramežljivka, Kmetica (obe 1954), Pesem morja, Ritem I, Štirje letni časi, osnutek za spomenik R. Jakopiču (vse 1955), Logor II, Družina (oboje 1956), osnutek za spomenik Jožetu Plečniku, Enajst naglavnih grehov (vse 1957), Ležeči ženski akt (1958). Doslej največje delo predstavlja monumentalni spomenik v Celju, ki je nastal v letih 1954–7 in pomeni po tehnični strani (preslegasti relief) pri nas novum. Motivno in vsebinsko obsega dva cikla: Vojno, 18 reliefnih in eno polno plastično figuro, ter Mir, 13 reliefnih in eno oblo figuro. Celjski spomenik, poleg Tavčarjevega S-ov najbolj uspeli, je hkrati do danes likovno najpomembnejši monument NOB v Sji. — Risarsko delo: preko 250 risb velikega formata, ki med njimi prevladujejo figuralne kompozicije, portreti (več avtoportretov) in upodobitve cvetlic. Posebni cikli: Cikel mrtvih, Cikel slepih, Spokorna procesija. Ilustracije (risbe s tušem) za J. Swifta Gulliverjeva potovanja (Lj. 1951) in za zbrano delo Slavka Gruma (Goga, Povesti in drame, Mrb 1957). Med akvareli prevladujejo krajinski, posebno gorski motivi. Napravil je uspele scenske osnutke za Kozinov balet Triptih, Bojana Adamiča balet Po našem ljubem mestu in več uprizoritev Slov. ljud. gledališča v Celju.

S-ov likovni slog se je razvijal v kiparstvu od psihološko priostrenega naturalizma s slikovito obdelavo površine, preko bolj ali manj manirističnega ekspresionizma k sklenjenim plastičnim oblikam in se v zadnjih letih mestoma približuje čistim formam, umetnik pa slej ko prej teži k simbolično pomembnim upodobitvam obče človeške vsebine. — Razstave: tri osebne v Lj. (1952, 1955 in 1959). Udeležil se je zveznih in republ. društvenih razstav po osvoboditvi, razstav na Reki (Salon 1954 in 1956) in drugod, v inozemstvu pa v Aleksandriji (Sredozemska biennale), Milanu, Pistoji, Pragi, Budimpešti, Beljaku itd. Njegova dela izven javnih spomenikov so v lj. Moderni galeriji, v javnih ustanovah in privatnih zbirkah v Lj., v zasebni lasti v Bgdu, na Dunaju, v Bernu, Parizu in drugod. Za svoje spomenike v Nov. mestu je prejel 1957 novomeško Trdinovo nagrado. — Prim.: Luc Menaše, SPor 1951, št. 59, 110; M. V., Motivi slepoće u likovnoj umetnosti naroda Jsle, Naš život (Bgd), apr. 1952, 12–3 (s 3 repr.); S. Kumar, SPor 1952, št. 257; Luc Menaše, NRazgl 1952, št. 18; KUZ (= France Zupan), Obisk v ateljejih: kipar J. S., Tribuna IV, 1954, št. 1 (s slikami); Oto Bihalji-Merin: Jugoslovenska skulptura dvadesetog veka, Jsla 1955, sv. 10, 168–9 (repr.), 187; bp (= Bogdan Pogačnik), Zgodbe o spomenikih in topolovem listu (razgovor z J. S.), NRazgl 1955, 226–7, 249–50 (z repr.); Osnutek je postal umetnina (obisk v ateljeju ob nastanku spomenika Št. Lacka, reportaža z repr.), Tov 1955, št. 23; M. (= Janez Mesesnel), Razstava z razpotja, LD 1955, št. 225; Luc Menaše, LdP 1955, št. 231; Pesem brona, iz otvoritvenega govora dr. Izidorja Cankarja v Jakopičevem paviljonu, Tov 1955, št. 42, 991 (več repr.); Luc Menaše, Pomorstvo 1955, št. 11, 403 (z repr.); isti: Umetnik, ki se mu ne moremo ogniti, NSd 1955, 938–44; Janez Dokler, J. S. — splošno kiparstvo (Decembrski kritični zapiski), Beseda 1955, 675–6; Zopet na Visokem, Tov 1957, št. 42, 1004–5 (več repr.); Č(rtomir) Š(inkovec), Vojna in Mir v granitu in bronu, ib., št. 47, 1124–5 (več repr.); Herbert Grün, Zapiski o mojstrovini in mojstrstvu nasploh (o spomeniku v Celju), NO 1958, 44–50; Ko je ko, 628; Avtoportret na Slovenskem (katalog razstave), Lj. 1958, 23 (repr.) in 97 (lit.); Razstava absolventov lj. akademije (katalog), Lj. 1959 (z repr.); J. S., Plastike in risbe (katalog razstave, predgovor Jelisava Čopič), Lj. 1959 (s 4 repr.); Ljerka Menaše, Ob S-ovi razstavi, NRazgl 1959, 551 (s 4 repr.); Bogdan Pogačnik, Delo 1959, št. 232, št. 233 (z repr.); Marja Boršnik, Pogovor o Izidorju Cankarju s kiparjem S-om, NRazgl 1959, 583 (z 2 repr.). Men.