Sattner, Hugolin (1851–1934)

Sattner Hugolin, pri krstu Franc, glasbenik in skladatelj, r. 29. nov. 1851 v Kandiji pri Novem mestu pošt. uradniku Francu, Nemcu iz Tullna na Nižeavstr., in materi Alojziji Jutraš iz Trebnjega, u. 20. apr. 1934 v Lj. V letih 1857–67 je S. obiskoval osnov. šolo in 6 gimn. razr. v Nov. mestu, stopil v frančiškanski red in 1867–8 opravil noviciat v Nazarjih pri Mozirju, 1868–72 končal zadnja razr. gimn. in prva letnika bogoslovja na Kostanjevici pri Gor., nato v Lj. nadaljeval bogosl. študije in bil 1874 ord. Kot gimnazijec se je učil glasb. teorije, petja, klavirja in gosli, pel v gimn. zboru (alt, po mutaciji tenor), sodeloval pri dijaškem orkestru in o priložnosti orglal. Na Kostanjevici je od 8. gimn. dalje vodil zbor. Glasbeno se je spopolnjeval ob Mozartovih in Beethovnovih sonatah. Prve njegove skladbe so ohranjene v rokopisnem listu kostanjevških franč. klerikov, Vijolica 1872 (več cerkv. moških zb. in Pozdrav domovini za glas in klavir). Leta 1874–90 je S. prebil v Nov. mestu kot organist v franč. cerkvi, učitelj na ljud. šoli in učitelj petja na gimn. Za samost. cerkev si je vzgojil dober zbor z deškimi glasovi; kot organist mu je pomagal od svojega 5. gimn. razr. dalje Lud. Hudovernik (SBL I, 358–9). L. 1876 je bil S. z Ant. Foersterjem (SBL I, 183–4) na občnem zboru splošnega nemškega Cecilijinega društva v Gradcu, se ondi osebno seznanil s prvoboritelji za preosnovo cerkv. glasbe, se udeležil tečaja gregorijanskega korala in slišal dovršena izvajanja klasične vokalne polifonije, zlasti skladb Palestrine in Orlanda Lassa. Posledica močnih vtisov, ki jih je S. odnesel iz Gradca, je bila ustanovitev Cecilijinega društva za lj. škofijo (1877), ki je odprlo orglarsko šolo v Lj. (1877) in osnovalo mesečnik CG (1878). L. 1878 je S. izdal knjižico Cerkvena glasba, kakošna je in kakošna bi morala biti, ter se udeležil poučnega glasb. tečaja na Dunaju, kjer je slišal tudi dve operi. V teh letih je objavil svoje Cerkvene pesmi, mašne, Marijine in Sv. Telesa za meš. zb. (1879) in Cerkvene pesmi v čast sv. R. T. (1881). Za svoj dijaški zbor je zložil več pesmi, n. pr. koračnico Opomin k petju, Pozimi iz šole, Pogled v nedolžno oko. V CG je pošiljal mnogo člankov in dopisov. V l. 1881–3 je na novomeški gimn. poučeval tudi verouk in imel med svojimi učenci prenovitelja hrv. cerkv. pesmi Janka Barleta (SBL I, 25), pesnika Franca Neubauerja (SBL II, 200) in glasbeno izredno nadarjenega Emila Hochreiterja (SBL I, 325), katerega je posebno vzljubil.

Od 1890 do svoje smrti je bil S. v Lj. V samostanu je bil večkrat gvardijan in definitor (član provinc. sveta), kustos, enkrat provincialni vikar, naposled hišni vikar. L. 1896 je po načrtih arh. Jeblingerja iz Linza postavil novo knjižnično poslopje in klerikat. V l. 1895–920 je upravljal župnijo Mar. Ozn., dal l. 1899 dunajskemu slikarju Kleinertu naslikati Smrt sv. Frančiška v presbiteriju franč. cerkve in orgl. mojstru Mauracherju prenoviti in povečati orgle, ki jih je bil postavil F. Goršič (SBL I, 234). Z Ang. Hribarjem (SBL I, 351–2), ki je do svoje smrti bil za organista, je zbral in si vzgojil pevski zbor (deške višje glasove je nadomestil z ženskimi) in ga dvignil na priznanja vredno višino. Po Hribarjevi smrti (1907) so mu pri orglanju pomagali p. Jeronim Knoblehar, ravn. Filharm. dr. Rud. Weiss-Ostborn, Jos. Vedral, Ant. Neffat (SBL II, 198–9). S tem zborom, ki si je ob svoji 25-letnici vzdel ime Sattnerjev zbor, je ob nedeljah in praznikih izvajal bogat in izbran repertoar domačih in tujih skladateljev, ob velikih praznikih n. pr. Beethovnovo mašo v C, Schubertovo v G, Foersterjevo Misso solemnis, Premrlovo v čast sv. Jožefu idr.

S. je izdal prve v Lj. zložene skladbe — božične (1890), mašne (1893) in Marijine (1894) z Ang. Hribarjem (SBL I, 351–2) v zbirki Slava Bogu 1893 (zv. I. Dvanajst mašnih 1893, pomn. 1908³; zv. II. 23 Marijinih 1894; zv. III. Obhajilne 1895; IV. Postni in velikonočni napevi 1896; V. Adventne in božične 1898). Uredil je zbirko Slava Jezusu 1903 (55 evh. pesmi raznih skladateljev, med njimi 7 S-jevih) in objavil Šmarnice (1904, 1912²), Postne (1905) in Marijine pesmi (1906).

V kompoziciji do tedaj samouki S. se je v tem času odločilno preokrenil; pričel se je (okr. 1905) učiti pri M. Hubadu (SBL I, 357) kontrapunkt in strogih oblik, preštudiral Haberlovo Compositionslehre, delal naloge. Kot sad teh študij je zložil večja svetna zbora: Lastovkam (1908, GM, XXXV. zv.) in kantato O nevihti (ib.), nato Missa Seraphica (1910), Te Deum (1911) ter največkrat izvajano Jeftejevo prisego (1911, GM, XXXIV. zv.) za zbor, soli in orkester. Ta dela so pomenila za S-ja in za razvoj naše glasbe velik dvig in uspeh.

S. se je odtlej posvetil še večjim uglasbitvam. Na pobudo Aleša Ušeničnika, ki je iz sv. pisma zbral potrebno besedilo, in M. Opeke (SBL II, 226–7), ki ga je pesniško priredil, se je S. lotil 1910 oratorija ter ga končal spomladi 1911: Assumptio B. M. V. za orkester, zbor in soli, 1912. Poljudna, tudi preprostemu poslušalcu umljiva, iskreno občutena in veličastna skladba, ki je S. prvotno ni sam instrumentiral, obsega tri dele: Marijina smrt na zemlji; vnebovzetje; kronanje v nebesih. Izvajala jo je GM pod Hubadovim vodstvom v Lj. v marcu 1912 štirikrat zaporedoma v polni unionski dvorani. Po strokovni kritiki, ki je opozorila na nekatere hibe in pomanjkljivosti (dr. Gojmir Krek, NA 1912, 1–4; A. Lajovic, ib. 41–3), je S. oratorij predelal v vokalnem, zlasti pa v instrumentalnem delu ter ga sam instrumentiral. Izvedel ga je s svojim zborom in s Čerinovim (SBL I, 92) vojaškim orkestrom v franč. cerkvi 29. nov. 1921. Poznejše izvedbe: 1923, Glasbeno društvo Lj. ob katol. shodu v Lj. dvakrat, vodil M. Bajuk (SBL I, 22); 1931, Slov. pevsko društvo Mrb v Mrbu, Celju, Dravogradu, dvakrat v Lj., vodil Gašparič; 1943 v prvotni obliki lj. opera, vodil A. Neffat; 2. dec. 1951 franč. zbor v Lj. z novo, po A. Mavu (SBL II, 74) prirejeno instrumentacijo.

Sledile so večje simfonične kantate, ki jih je izdala in kot prva izvajala GM v Lj.: Oljki, kantata za soli, zbor in orkester 1914; z nasveti, s pregledi in popravki ter z modernizacijo je S-ju zlasti pri tem zelo uspelem delu in tudi sicer prijateljsko pomagal skladatelj E. Hochreiter; Soči 1916; V pepelnični noči 1921, ki je doživela poseben uspeh; V kripti sv. Cecilije 1931.

L. 1922 se je S. lotil še opere Tajda (Komposteljski romarji) z romantično vsebino v treh dejanjih, ki mu je zanjo napisal besedilo I. Pregelj (SBL II, 484). S. je zložil osnutek v dveh letih, v tretjem pa instrumentiral. Premiera je bila v Lj. 13. marca 1927, dirigiral M. Polič (SBL II, 435–6). Glasba je v splošnem ugajala, libreto pa je bil za oder prešibak. Po večkratnih prvotnih izvajanjih opera ni več prišla na oder.

Med delom za te skladbe je S. zlagal tudi za cerkev: božične pesmi (1919 in 1924); Svetniške pesmi (I. 1920, II. 1921, III. 1923); 12 napevov za lavretanske litanije 1921. Priredil je za meš. zbor slovenski maši: Miklošičevo O sladka ura 1921 in Belarjevo Oče večni 1922. Izdal je tri zvezke Marijinih pesmi, Planike (prva dva s Hochreiterjem), tri široko zasnovane pesmi za soli in meš. zbor Kraljica miru 1928; Slavospevi presv. S. J. 1928 in Ognjišče ljubezni 1929; Odpevanja za lavretanske litanije in presv. S. J. 1930; slovensko mašo Kvišku srca 1930; osem postnih pesmi Golgota 1932; Pomoč kristjanov (z E. Hochreiterjem) 1933; Deset blagoslovnih napevov 1934.

Mnogo S-jevih cerkvenih skladb so priobčili ali ponatisnili: CG, med njimi mašne 1910 (4), 1914 (5), 1917 (8), božične 1910 (4), več litanij, prekomponirano, prekrasno Evharistični tron 1916, več drugih pesmi, ofertorijev; Foerster, Cecilija. Cerkvena pesmarica 1883–4 (15); Premrlove zbirke; Slava presv. Evharistiji 1914 (3), Dve božičnici 1920 (s Premrlom); Cerkvena ljudska pesmarica 1928, Cerkveni moški zbori 1929, Jezus naj živi 1933; Vodopivčevi zbirki Gospodov dan (9), Zdrava Marija (7); S 1927, št. 291, priloga Roža božična; 1929, priloga št. 74, Vstal je Gospod; hrvaška Cecilija: Evharistični jetnik, za meš. zb. in orgle; Maestri dell' organo, Bergamo 1930: Postcommunio; dr. Bernardinove Sokolove hrv. izdaje.

Svetne skladbe je založila in izdala največ GM v Lj.: Slov. napevi 1888 (XIX.), sedem meš. zborov; fantazijo za klavir Kje so moje rožice 1892; Sedem moških zborov 1894 (XXIV.); Vrbica. Naša pesem 1898 (XXIX.); Zaostali ptič in Naša zvezda 1907 (XXXVII.); O nevihti. Lastovkam. Naš narodni dom. Oj zbogom, ti planinski svet 1908 (XXXV.); 9 mladinskih zborov s klavirjem 1934.

Objavili so še: Slov. pesmarica MD, I. 1896, II. 1900 (več zborovskih skladb); Pevec (4 zbore); NA (dva samospeva); Zbori (štiri mladinske s klavirjem 1931, tri 1932). Posebej je izšlo nekaj moških zborov; nekaj narodnih je ostalo v rkp.

S. je poslovenil K. Schmidove mladinske povesti (zv. I., 1880; IV., 1883), opisal svoje potovanje po Italiji (S 1889, št. 207–44). Objavil je Apologetične govore 1896 in lastni življenjepis do 1926 (CFr 1934, 170–3, 203–4, 236; slika na str. 171). Glasbeno poučne članke in ocene (zlasti orgel) je priobčil v CG, v hrv. Ceciliji (Glasbeni razgovori 1919–21) ter poročal o cerkveni glasbi tudi v nemške cerkvenoglasbene liste, v NA 1913, 4–5 pa zagovarjal svoj oratorij.

Vneto je delal pri Cecilijinem društvu lj. škofije. Bil je sprva odbornik, tajnik (1905–8), podpredsednik (1908–11), predsednik (1911 do 1931) in zadnja leta še odbornik. Spretno je vodil občne zbore in se uveljavil kot dober govornik. Trudil se je za dobre pevske zbore in orgle, za sveto, umetno in splošno cerkveno glasbo, zlasti pri slovesnih mašah, ki bi bila v skladu s cerkvenimi določili. Odklanjal pa je cerkveno ljudsko petje.

Bil je več let odbornik GM in kot njen priljubljeni skladatelj užival vso naklonjenost glede izdajanja in izvajanja svojih del. Delal je tudi kot odbornik Pevske zveze v Lj.

Kot skladatelj je S. izrazit melodik, kot harmonik najprej precej konservativen, a se je pozneje sprijaznil tudi z novejšim izražanjem. Z izredno vztrajnostjo in neprestanim izpopolnjevanjem se je razvil iz malega skladatelja v mojstra velikega formata in postal eden izmed glasbenih prvakov. — Bil je častni član GM (od 1912) in Lj. Zvona, član papeške višje cerkv. glasbene šole v Rimu, odlikovan od Cerkve in države. GM je postavila pred svoje poslopje v Lj. že 1932 njegov doprsni kip. — Prim.: Kres 1883, 431; 1885, 326; Fr. Ferjančič, S 1911, št. 273 (ponatis v Sv. Ceciliji); (Premrl St.), CG 1911, 101–3; isti, ib. 1912, 30 (Assumptio); Premrl, DS 1912, 26, 67, 107 (Assumptio, analiza; S-jeva slika na str 26); Dr. Gojmir Krek, NA 1912, 1–4 (Assumptio, kritika); Anton Lajovic, ib., 41–3 (Assumptio, kritika); Sattner, ib., 1913, 4–5 (Assumptio, lastni zagovor); Dr. Gojmir Krek, ib., 6–9 (replike na S-jeva izvajanja); Premrl, DS 1914, 199; isti, CG 1921, 93–5; F. K., S 1921, št. 272; SN 1921, št. 271; J 1924, št. 95 (s sliko); 1926, št. 275 (s sliko); S 1926, št. 273; Prelovec, Zbori 1926, 41 (s sliko); J 1927, št. 62 (s sliko); Robida Adolf, M 1927, 29–30; S 1927, št. 55, 59; SN 1927, št. 271; J. Klemenčič, Zbori 1927, 95–9; Premrl, CG 1931, 79–82 (seznam S-jevih skladb); J 1931, št. 61 (s sliko), št. 140, 276; Jsl 1931, št. 281 (s sliko); S 1931, št. 61, 64, 273 (s sliko), 274; SN 1931, št. 37, 272 (s sliko); Finžgar F., M 1932, 12–3; Premrl, CG 1934, 65, 103, 136; J 1934, št. 90 (s sliko), 91, 91 a (poned. izd. 17); Puš Ludvik, M XV (1934), 231 (s sliko na mrtv. odru); S 1934, št. 91 (s sliko), 92; Franjo Neubauer, ib., št. 99; Kalin, S-jeva posmrtna maska, S 1934, št. 114; SN 1934, št. 90 (s sliko), 91, 92; Janko Barle, Sv. Cecilija 1934; Hochreiter E., KMD 1935, 70–1; isti, Moji spomini na p. H. S-ja, posneti iz njegovih pisem, CG 1936–8 (gl. kazalo); Bitenc Janez, LD 1951, št. 129 (s sliko); Premrl, KMD 1953, 144–7 (s sliko); poročilo franč. samostana v Lj., 15. jan. 1959. — Slike: CG 1912, 29; 1927, 74; 1934, 65; Zbori 1926, 41; 1931, 33; Pevec 1921, št. 11–2; programske knjižice 1912, 1914, 1931. Pl.