Sassenberg, Jožef (1773–1849)

Sassenberg Jožef, tiskar, v Lj. r. 25. febr. 1773 in u. 8. jan. 1849. L. 1809 je v jan. pogodbeno prevzel od Tekle Kleinmayr tiskarno, knjigarno in pravico za izdajanje časnika (LZg, združeno tedaj z Egerjevim časnikom) ter ves inventar za dobo 6 let (t. j. do 31. dec. 1814). V dobi franc. uprave je podjetje preživljalo težke čase: LZg je začasno prenehala izhajati, v Lj. so Francozi ustanovili četrto tiskarno (L'Imprimerie Impériale), ki je tiskala Télégraph officiel. Po odhodu Francozov je začel S. zopet izdajati časnik Vereinigte LZg, v jan. 1814 je obnovil tudi prilogo LW. Pred potekom pogodbe je prosil S. za podelitev koncesije za lastno tiskarno, češ da že ima potrebne priprave (kupil je črke in drugo stavno gradivo bivše franc. tiskarne); dovoljenje je šele na ponovno prošnjo dobil 26. nov. 1816. V testamentu je izročil tiskarno ženi Mariji, vodi pa naj jo njegov dotedanji poslovodja Jože Rudolf Milic. L. 1850 je vdova Marija odložila koncesijo v prid Milicu, nasl. leta pa je testamentarično določila za univ. dedinjo svojo hčer Marijo, ki se je nato 10. febr. 1851 poročila z Jožefom R. Milicem; ta je že pred tem dobil tiskarsko koncesijo, poslej je delala tiskarna pod njegovo firmo.

S. je od 1813–25 tiskal vse tiskovine za davčne in monopolne urade na Kranjskem, po 1833 pa vse uradne tiskovine za lj. in novomeško okrožje. S tem je tiskarno trajno zaposlil (J. Blasniku je moral plačevati letno rento, da mu tega dela ni prevzel s cenejšo ponudbo), vendarle je poleg tega natisnil tudi večje število nabožnih del za knjigoveza Adama Heinr. Hohna in Janeza Klemensa, ki sta bila obenem tudi založnika, in za Giontinija: Mésenguy-Ravnikar, Sveta maša, 1822, 1826; Tomaža Kempčana Pot k nebesam, 1825; Albrecht, Kerščanski katolški nauk, 1828; Veriti, Življenje svetnikov, 1828–9, in Razlaganje svetiga evangelija, 1830; Dolinar, Pesme v nedele celiga leta, 1829; Baraga, Dušna paša, 1830, 1831, 1835; Cigler, Molitve za bolnike, 1830; Rant, Sedem postnih pridig, 1834; Sveta devica in mučenica Filumena, 1845; Riedhofer, Življenje svete device Terezije, 1846, idr. Bil je 1844 član ilegalnega muzikalno-humorističnega društva pri Liningerju v Šiški, ki mu je pripadal tudi Prešeren. — Prim.: Arko, Tristoletnica tiskarstva v Lj., 24; Radics, Gesch. d. dent. Buchhandels in Krain (Archiv f. Geschichte des deut. Buchhandels VI/1881, 91); Simonič; J. Šlebinger, Slov. tisk II, št. 1, 1–3; Mal, Prešernovo odvetništvo in še kaj, DS 1929, 309. Lgr.