Samo, kralj Slovanov (?–658)

Samo, vladar plemenske zveze čeških, moravskih, karantanskih in porabskih Slovanov in nje vodja v odporu proti Frankom, »osebnost neznanega izvora, ki je iz nje legenda napravila frankovskega trgovca« (F. Lot), u. 658. S-vega slovan. porekla ni mogoče dokazati; po Fredegarjevi kroniki je bil »frankovski podložnik iz okraja Senonago«, t. j. današnji Sénonais, ki ga je v 7. stol. res vezala trgovska pot preko Mainza, Hessena in Turingije z deželami zahodnih Slovanov. Dolgo je bilo tudi sporno, ali je bila Karantanija sestavni del slovan. plemenske zveze pod S-m; zdaj o tem ni več dvoma (prim. misijonski neuspeh sv. Amanda; napad Langobardov v l. 631 zoper Karantance; Hauptmannova ugotovitev, da zvezo s S-m potrjuje tudi karantansko izročilo).

Slovan. plemenska sveza pod S-m je nastala kot posledica upora Slovanov zoper Obre. Ta se je začel na Češkem in Moravskem l. 623. Ali so se alpski Slovani uprli 626 ali po tem letu in zakaj so se uprli, zgodovinsko ni dokončno pojasnjeno. Upor osvetljuje več momentov: po končani slovan. naselitvi se je bizantinsko ozemlje na Balkanskem polotoku bistveno zmanjšalo, razmerje med Slovani in Obri pa poostrilo; ker je zmanjkalo bizantinskega plena, ki so ga dotlej iskali oboji skupaj, so Obri — po ne vedno zanesljivi Fredegarjevi kroniki — začeli ropati naselja njim podrejenih slovan. plemen; postopni notranji razvoj slovan. plemen je odpravil gospodarske pogoje, ki so bili v 2. pol. 6. stol. ustvarili obrsko-slovan. zvezo; del Hrvatov iz Bele Hrvatske za Karpati se je selil med Slovane ob Jadranskem morju in s tem pretresel obrsko oblast v zah. delu obrsko-slovan. zveze; Obri so 622–3 pripravljali napad na Bizanc.

Uporu proti Obrom, ki je bil osredotočen na Češkem in Moravskem in v katerem je S. imel kot vojaški voditelj vidno vlogo, se je pridružila tudi Karantanija kot posebna ustavna enota s posebnim knezom (dux): po mnenju nekaterih zgodovinarjev (Hauptmann, Grafenauer) med 623–6, ker so v teh letih Furlani z uspehom vpadli v Karantanijo in zavzeli okraj, »ki se Zilja imenuje, do kraja, ki se mu pravi Meglarje« (P. Diacon, Historia Langobard. IV, 38), medtem ko so ji prej v spopadu z zahodnimi sosedi pomagali Obri; med 626–9 so že Slovani s Karantanci napadali Franke (Karantanci so odvzeli Bavarcem okoliš starega Agunta ob zgornji Donavi); germanska plemena »ob meji Obrov in Slovanov« so prosila 629 pomoči frankovskega kralja Dagoberta.

S., vodja Slovanov, je s silo zavrl frankovsko trgovanje s svojimi deželami in odbil frankovsko zahtevo, naj bi priznal Dagobertovo nadoblast. L. 631 je Dagobert pripravil širok napad na S-ve Slovane, jih napadel v treh oddelkih; od juga so še pritisnili frankovski zavezniki Langobardi in alamanski oddelki z vojvodo Krodobertom. Oboji so — po virih — »dosegli zmago«, medtem ko je bila frankovska vojska pod Dagobertovim osebnim vodstvom strahovito poražena v tridnevni bitki pri Wogastisburgu (Kadań na Češkem?). Po zmagi so se še polabski Srbi pod Drvanom pridružili S-u; z njim je stopil v zvezo tudi turinški vojvoda Radulf, ki se je uprl Dagobertu. S. je poslej živel v miru, le sam je še večkrat napadel frankovske obmejne pokrajine. Po njegovi smrti je slovan. plemenska zveza spet razpadla. — Prim.: Fredegarii Chronicon (ed. B. Krusch), Mon. Germ. hist., Script. rer. Meroving. II. zv., IV, 48, 58, 68, 72, 74, 75; Kos Fr., Gradivo I, 1902; Vita s. Amandi, Acta Sanct. Boll., Februarii tom. I, 14; M. Kos, RDHV XI (1936); G. Labuda, Pierwsze państvo slowiańskie. Państwo Samona, 1949; B. Grafenauer, ZČ IV (1950), 151–69 z glavno starejšo literaturo; H. Lowmiański, Podstawy gospodarcze formowaina sie paňstw slowaiňskich, 1953; M. Hellmann, Grundfragen slavischer Verfassungsgeschichte des frühen Mittelalters, Jahrbücher für Geschichte Osteuropas II, 1954; H. Preidel, Die Anfänge der slawischen Besiedlung Böhmens and Mährens, I, 1954; Historia Mundi V, 1956, 251 ss. (Vernadsky, Das frühe Slaventum), 301 ss. (Hauptmann, Die Frühzeit der West- and Südslawen); Vznik a počátky Slovanů, I, 1956. BGrf.