Samec, Smiljan (1912–1995)

Samec Smiljan, književnik in prevajalec, r. 11. okt. 1912 v Trstu pesniku Janku S-u (gl. čl.) in Adeli r. Martelanc. Osn. šolo je obiskoval v Trstu (Rojan), klas. gimn. najprej v Šentvidu nad Lj. (1923/4), nato v Mrbu (matura 1932), na univ. v Lj. pa je študiral pravo in potem slavistiko. L. 1938 je postal dramaturg lj. opernega gledališča, bil 1955/6 v. d. ravnatelja, od avg. 1958 je upravnik SNG v Lj. Od jun. 1942 do marca 1943 je bil interniran v Italiji (Gonars, Renicci) in se je po kapitulaciji Italije pridružil partizanom, kjer je do jun. 1945 opravljal razne kulturniške funkcije. Poleg strokovnega dela v umetniškem vodstvu Opere — v tej zvezi je vodil in izvedel jun. 1956 doslej najuspešnejše gostovanje slov. Opere v tujini (Holandska, Francija) — se S. udejstvuje predvsem kot prevajalec besedil opernih, drugih glasbenih in dramatskih del. Prevel je naslednje librete k operam: 1940: Cilea: Adrianna Lecouvreur, Beethoven: Fidelio, Nicolai: Vesele žene windsorske; 1941: Alfano: Sakuntala; 1942: Mascagni: Prijatelj Fric, Alfano: Vstajenje; 1943: Lortzing: Car in tesar; 1945: Musorgski: Boris Godunov; 1946: Kozina: Ekvinokcij, Glinka: Ivan Susanin; 1947: Mozart: Figarova svatba; 1948: Puccini: Tosca (obj. 1956), Musorgski: Soročinski sejem, Konjović: Koštana; 1949: Mozart: Don Juan (obj. GLLjO 1951/2, št. 5), Verdi: Trubadur (obj. GLLjO 1950/1, št. 3), Wolf-Ferrari: Zvedave ženske, Mascagni: Cavalleria rusticana; 1950: Verdi: Rigoletto, Leoncavallo: Glumači, Gotovac: Morana; 1951: D'Albert: Nižava; 1952: Puccini: Dekle z zlatega zapada, Verdi: Ples v maskah, Britten: Beraška opera, Zajc: Nikola Šubic Zrinjski, Gounod: Faust; 1954: Stravinski: Lisica zvitorepka, Wolf-Ferrari: Štirje grobijani (obj. 1955); 1955: Verdi: Aida, Puccini: Gianni Schicchi; 1956: Rossini: Italijanka v Alžiru, Verdi: Othello; 1957: R. Strauss: Ariadna na Naksu; 1958: Pergolesi: Gospodovalna hišna, Krenek: Diktator, Blacher: Plima, Liebermann: Šola za žene, Egk: Revizor; 1959: Verdi: Nabucco. Od l. 1939 je prevedel tale dramska dela: Bekeffi: Neopravičena ura, M. Praga: Zaprta vrata, Camasio-Oxilia: Bog z vami, mlada leta!, Pirandello: Nocoj bomo improvizirali, Gherardi: O, ta mladina!, Cenzato: Zaljubljena žena in Cervantes: Pet mediger. Nadalje je prevel več operetnih libretov, kantato M. Kovalja Jemeljan Pugačov, Haydnov oratorij Letni časi, Brittenovo Serenado, tekst Beethovnove Devete simfonije ter več solističnih in zborovskih pesmi, največ za radio. Oskrbel je tudi prevod Gramscijevih Pisem iz ječe (Lj. 1955). Objavil je vrsto člankov o gledališču v SPor, LdP, LDk, PDk, Radio Lj. in GLLjO, katerega letnike 1940/1, 1941/2 in od 1945/6 dalje je uredil. Nekatere S-eve izvirne pesmi so izšle v partizanskem tisku, NSd, Cicibanu, satiričnih pa največ v J in Pavlihi, medtem ko je nekaj tudi uglasbenih (R. Simonitti, H. Svetel). — Prim.: Ko je ko, 623; J 1937, št. 278, 296; LdP 1955, št. 279 (s sliko); SPor 1958, št. 195; LDk 1958, št. 191; LdP 1958, št. 195. Slika: GLLjO 1948/9, 59; 1953/4, 174; 1958/9, 1; GLLjD 1958/9, 35.*

SAMEC Smiljan, teatrolog, prevajalec, publicist, urednik, pesnik, r. 11. okt. 1912 v Trstu, živi v Lj. Oče Janko, pesnik (gl. čl.), mati Adela Martelanc, gospodinja. Osn. š. v Trstu, klas. gimn. najprej v Šentvidu nad Lj. (1923–24), nato v Mrbu, kjer je maturiral 1932. Na U v Lj. je študiral najprej pravo, nato slavistiko. 1938 je postal dramaturg v lj. Operi ter nato delal v tem gledališču skoraj 30 let. Poročil se je s Cito Smodiš (1916–87), hčeri Tatjana (r. 1946), diplomirana psihologinja, in Breda por. Mijovič (r. 1948), dipl. ekonomistka. Med NOB je bil interniran v It. (od jun. 1942 do mar. 1943, Gonars, Renicci), nato se je priključil part., kjer je opravljal različne kult. funkcije, med drugim je bil soustanovitelj pev. zbora Srečko Kosovel. Nekaj časa je delal na Hrv. in tudi na Visu. Ob koncu vojne se je zdravil v It., po vrnitvi iz Bgda se je spet angažiral v SNG, bil dramaturg v Operi, v. d. dir. Opere (1955–56) ter upravnik SNG (od 1. sept. 1958 do upokoj. 15. mar. 1966). Vrsto let je bil član uprav, odb., ocenjevalne komisije ter tudi selektor Sterijinega pozorja. Prejel je vrsto odlikovanj in priznanj: Red bratstva in enotnosti z zlato zvezdo, Red zaslug za narod z zlato zvezdo, nagrado občine Lj. Center, zlato značko Sterijinega pozorja, značko in plaketo Borštnikovega srečanja. - Od prvih objav se je ukvarjal tudi s poezijo, vendar je ostala bolj na obrobju njegovega dela, vidneje je posegel predvsem na področje satire in epigramov; napisal je tudi nekaj otroških pesmic, ki so ostale v glavnem v rokopisu. Izdal je zbirko Mimogrede (Lj. 1965); pesmi je objavljal v J, Pavlihi, NSd, Cicibanu, nekaj jih je uglasbenih (R. Simoniti, H. Svetel). Prevedel je številna dramska dela, med katerimi: S. Békeffi, Neopravičena ura (1939); M. Praga, Zaprta vrata (1941); Camasio-Oxilia, Bog z vami, mlada leta (1941); L. Pirandello, Nocoj bomo improvizirali (1941); in druga njegova dela; G. Cenzato, Zaljubljena žena (1942); M. Cervantes, Štiri medigre (1947). Najštevilnejši in najbolj cenjeni so njegovi prevodi opernih besedil, ki jih je okrog sto, večinoma so tudi objavljena (seznam vseh prevodov v SLNP 263–65). Približno polovica je it. libretov, pa tudi nem., srbohrv., rus., češ., angl., špans. Napisal je tudi vodnik po opernem svetu Operne zgodbe (Lj. 1974, več izdaj) ter knjigo najpopularnejših opernih arij Operni spevi (Lj. 1976). V part. je napisal izvirni libreto za edino part. opero Partizanka Ana (objav, v Dokumentih SGM 1966; izved. 1967, ko je končal glasbo R. Simoniti). Obsežno je njegovo dramaturško delo, kjer je poleg vsakdanje gledal, prakse prispeval tudi številne objave. Urejal je GLLjO 1940/ 41, 1941/42 ter od 1945/46 dalje. Tu je objavil vrsto prispevkov o kroniki, razčlembah posameznih del, gledal, portrete, priložnostne članke. Poleg tega je objavljal tudi v dnevnem časopisju, v SPor, LdP, PDk, Delu, NRazgl ter izdal knjigo Gledališki obrazi (Lj. 1976). Tudi je bil soavtor in ur. SGL I-III (Lj. 1972).

Prim.: SBL III, 195; SGL III, 610–11; Kojeko 2, 922; SLNP 263–65; Leksikon CZ - slov. književnost, Lj. 1982. 309; J 1937, št. 278. 296; LdP1955, št. 279 s sl.; SPor 1958, št. 195; LDk 1958, št. 191; (Janko Traven), LdP 1958, št. 195; (Mitja Šarabon), NRazgl 7. dec. 1963, 465; (Dušan Moravec), Delo 11. okt. 1972; Teleks 1981, št. 44, 12 s sl. Slike tudi v GLLjO 1948/49, 59; 1953/54, 1; GLLjD 1958/59, 35. Več člankov ob življenjskih jubilejih; družinski arh. v NUK v Lj.; osebni podatki. Portret N. Pirnat (olje, Gonars 1942), Coro Škodlar (olje, 1984). Fotografije hrani družina.

Jan