Samec, Maks ml. (1881–1964)

Samec Maks ml., kemik, r. 27. jun. 1881 v Kamniku zdravniku dr. Maksu S-u (gl. članek). Osn. šolo je obiskoval v domačem kraju, klas. gimn. v Lj. (mat. 1899). Smisel za opazovanje fizikalnih in kemičnih pojavov mu je vzbudil kamniški živinozdravnik Jos. Nik. Sadnikar (gl. članek). Kemijo, fiziko in druge prirodoslovne vede je študiral na filoz. fakulteti dunajske univerze, kjer je 1904 doktoriral na osnovi disertacije Kondensation von Formisobutyraldol mit Dimethylanilin (obj. Aus den S. B. A. W. in Wien CXIV, II b, 1905). Drž. službo je nastopil kot suplent realke XIII. okraja na Dunaju, opravil 1905 usposobljenostni izpit za srednješolskega profesorja in je služboval kasneje tam kot prof. na realki VII. okraja. Bil je asistent Centralnega zavoda za meteorologijo in geodinamiko in je sodeloval s prof. W. Paulijem na biološkem zavodu dunajske akademije znanosti, kar je dokončno usmerilo njegovo znanstvenoraziskovalno delo na področje koloidne biokemije. Med 1. svet. vojno je bil mobiliziran in čez čas dodeljen letalstvu kot vodja meteoroloških postaj in aktiven letalec ter bil 1917 nad vzh. Galicijo sestreljen in teže ranjen. Vendar je tudi ta čas raziskovalno delal in postavil osnove svoji teoriji o sestavi škrobnih komponent. V zač. 1919 je na povabilo Vseučiliške komisije pri dež. vladi Sje prevzel predavanja iz tehniške kemije na tehn. visokošolskem tečaju v Lj. ter bil do sept. dodeljen kot prof. lj. realki, ko je bil ob ustanovitvi slov. univerze imenovan za red. prof. kemije na tehn. fakulteti. Po njegovih načrtih so predelali del kletnih prostorov lj. realke v prvi slov. kemijski inštitut, kjer je S. z maloštevilnimi sodelavci začel vzgajati prve generacije domačih kemikov — predaval je tehniško, anorgansko in fizikalno kemijo — in se hkrati posvetil znanstvenemu raziskovalnemu delu. Tako je S-eva šola raziskovanja škroba kmalu postala vodilna tudi v svetovnem merilu. Okupacija je to delo občutno ovirala, vendar je S. vselej našel izhod iz težav. V šol. l. 1935/6 in 1936/7 je bil rektor lj. univerze, v l. 1920/1, 1921/2 in 1934/5 pa dekan njene tehn. fakultete. Novo razdobje S-evega dela se je začelo leta 1946, ko je bil imenovan za upravnika kemijskega inštituta SAZU, ki je bil osnovan z moralno oporo B. Kidriča in nosi zato danes njegovo ime. V smotrno zgrajeni in opremljeni stavbi, katere izgradnjo je S. zasnoval, se je — razrešen pedagoškega dela — mogel ves posvetiti raziskovanjem na raznih področjih biokemije: nadaljeval je dunajske študije o biološkem pridobivanju maščob, začel raziskovati domače premoge glede na možnost pridobivanja koksa, razen tega pa proučeval zlasti določene modifikacije škroba za uporabo v papirni in tekstilni industriji, možnost industrijske izrabe odpadnih polisaharidnih produktov ter spreminjanje škrobnih substanc pod vplivom raznih vrst sevanja, pri čemer je odkril biološko pomembne zakonitosti. Tako je S. začetnik moderne kemijske dejavnosti na Slovenskem.

Objavil je blizu 200 znanstvenih razprav, člankov in poročil, ki jih je napisal bodisi sam bodisi z vrsto svojih sodelavcev, v naslednjih strokovnih publikacijah: Letno poročilo drž. realke Schottenfeld (Dunaj 1904), Aus »Flora oder Allgemeine botanische Zg.« (München 1905, 1909), Aus den S. B. A. W. in Wien (Dunaj 1905, 1907, 1908, 1910, 1929), Justus Liebig's Annalen der Chemie (Leipzig 1906), Wiesner-Festschrift (Dunaj 1907), 58. letno poročilo VII. realke na Dunaju (1909), Kolloidchemische Beihefte oz. Kolloid-Beihefte (Dresden-Leipzig 1912–6, 1919–26, 1929, 1931–7, 1939–43), Biochemische Zft (Berlin 1914, 1920, 1927–30), Internat. Zft f. Physik.-chem. Biologie (Leipzig-Berlin 1914), Comptes rendus (Paris 1921, 1923, 1925), Zbornik Lozanić (Zgb 1922), Tehnički list (Zgb 1924, 1927), Arhiv za hemiju i farmaciju (Zgb 1927, 1931, 1934), Arhiv za celokupnu hemiju i farmaciju (Bgd 1927), Kolloid-Zft (Dresden-Leipzig 1929, 1932–4, 1936, 1938, 1940–2, 1944, 1951), Berichte d. dtsch. chemischen Ges. (Berlin 1929, 1940, 1942), Rudarski i topionički vjesnik (Bgd 1929–31), Helvetica chimica acta (Basel 1931), Chemickych listů roč. XXVI (Praga 1931), Hoppe-Seyler's Zft f. Physiologische Chemie (Berlin-Leipzig 1931, 1935–7, 1939–41, 1947), Zft f. physikalische Chemie (Leipzig 1932, 1933, 1937, 1939), Zft f. ges. Getreide-, Mühlen- u. Bäckereiwesen (Leipzig 1933, 1934), Naturwissenschaften (1933), Journal of the Society of Chemical Industry (1933), Tehnološki pregled (Bgd 1933), Glasnik Hemijskog društva (Bgd 1933, 1934), Zft f. Volksernährung (1934), Atti del Primo Congresso Internazionale di Elettroradiobiologia (Bologna 1935), Food Manufacture (London 1935), Transactions of the Faraday Society (London 1935), Zft f. Spiritusindustrie (Dresden-Leipzig 1936), Cereal Chemistry (USA 1936), Comptes-rendus du Ve Congrès internat. Technique et Chimique des Industries Agricoles (Scheveningen 1937), Der Papier-Fabrikant (Berlin 1938), 18e Congres de Chimie industrielle, Nancy 22. sept.–2. oct. 1938 (Paris 1938), Rad (Zgb 1938, 1942), Chemiker-Zg (Köthen 1939), Angewandte Chemie, Reichsarbeitstagung (Salzburg 1939), Bullettin internat. de l'académie yougoslave des Sciences et des Beaux-Arts (Zgb 1939), Österr. Chemiker-Zg (Dunaj 1941), Reale Accademia d'Italia, Rendiconti della classe di Scienze Fisiche, Matematiche e Naturali (Rim 1941), Gazzetta chimica Italiana (Rim 1942), Ergebnisse der Enzymforschung (Leipzig 1943), Wiener Chemiker-Zg (Dunaj 1943–4), Zbornik zimske pomoči (Lj. 1944), Istituto superiore di Sanità (Rim 1944), Koloidni žurnal (ZSSR 1946), Razprave SAZU (Lj. 1946, 1951, 1953), Recueil des travaux chimiques des Pays Bas (Amsterdam 1946), Monatshefte f. Chemie (Dunaj 1950), Kemijski zbornik (Lj. 1951), IX Congresso internazionale industrie agrarie (Rim 1952), Die Stärke (Stuttgart 1953, 1954), Bulletin scientifique, Yougoslavie (Lj. 1953), Vestnik SKD (Lj. 1954), Brennstoffchemie (Essen 1954). Med S-evimi deli je tudi več domačih in inozemskih patentov iz celulozne, koksarniške in škrobne tehnologije. Glavno njegovo delo pa so naslednje knjige: Kolloidchemie der Stärke, Dresden-Leipzig 1927; Colloidchemistry of Cellulose, A Summary of the Colloid Chemistry of Starches (Colloidchemistry Theoretical and applied, Vol. IV.), New York 1932; Die neuere Entwicklung der Kolloidchemie der Stärke, Dresden-Leipzig 1941. V rokopisu ima delo o škrobu, ki je kompendij škrobne kemije v luči najnovejših dognanj.

S. je redni član SAZU, Leopoldinsko-karolinške akademije naravoslovcev v Halle a. d. Saale, dopisni član Jugoslav. akademije znanosti i umjetnosti v Zgbu, Delovne skupnosti za raziskavanje žitaric v Detmoldu, častni član Kolloid-Gesellschaft v Kölnu, Društva avstrijskih kemikov in Zveze inženirjev in tehnikov LRS, častni meščan mesta Kamnika, sekcijski predsednik Mednarodnega društva za radiobiologijo, SKD itd. Je nosilec reda dela I. stopnje, nagrade Zvezne planske komisije, Prešernove nagrade za l. 1950 in več inozemskih medalj. Aktivno se je udeležil mednarodnih strokovnih kongresov ozir. je predaval kot gost različnih univerz in znanstvenih ustanov v Amsterdamu, Benetkah, Bgdu, Berlinu, Budimpešti, na Dunaju, v Heidelbergu, Jeruzalemu, Leipzigu, Londonu, Malorci, Monte Carlu, Moskvi, Nancyju, Parizu, Pragi, Rimu, Utrechtu in Zgbu.

Prim.: Spominski almanah 330; Zgod. slov. univ. v Lj. do 1929, 525–6; SN 1931, št. 196; Tov 1949, 157–8 (s sliko); LdP 1950, št. 3; LSAZU III (1950), 188–98 (s sliko); Soča 1950, 28. jan.; Ljudska tehnika II (1951), 121–3; SPor 1951, št. 149 (s sliko); KMD 1952, 54–5 (s sliko); LdP 1954, št. 151; SPor 1954, št. 140, 148; R. Kavčič, Ob 50-letnici znanstv. delovanja akad. prof. dr. M. S-a, Vestnik SKD I (1954), 83–6 (s sliko); isti, Publikacije prof. dr. M. S-a, ib., 87–98; M. Rebek, Porodna ura slov. kemije, ib., 99–100; Proslava 50-letnice znanstv. delovanja prof. dr. M. S-a, ib., 221–2; H. Erbring, M. S. u. die Kolloidchemie, ib., 101–2; Getreide u. Mehl (Detmold), VI (1956), št. 9, 88; Mitt. d. Kolloid-Ges. (Köln), 22. Juli 1956; Die Stärke (Stuttgart) X (1958), 69–76 ( s sliko). Nčč.