Salvini, Luigi (1911–1957)

Salvini Luigi, slavist, prevajalec iz slovenščine, r. 11. febr. 1911 v družini it. generala v Milanu, u. 5. jun. 1957 v Rimu. Že kot otrok je pokazal dar za jezike, se doma pri beguncih spoznal z ruščino in bolgarščino, zgodaj popotoval po srednji in vzhodni Evropi, diplomiral na rimski univerzi iz bolgarske literature, šel za lektorja it. jezika v Helsinki in Turku, postal 1936 osrednji nadzornik za pouk jezikov na prosv. min. in lektor, 1938 pa spričo nenavadnega znanja vzhodnoevropskih jezikov docent (najmlajši v Italiji) in predstojnik slavističnega, ugrofinskega in baltiškega oddelka na Istituto Superiore Orientate v Neaplju. Od 1941 je bil docent slovanske filologije na rim. univerzi, odgovoren tudi za Institutiones Slavicae na papeškem Vzhodnem inštitutu, po Damianijevi smrti 1953 pa postal red. prof. bolgarskega jezika na rim. univerzi. Bil je dopisnik več it. in drugih društev in ustanov. Znal je okrog 20 jezikov, bil zveden v ugrofinski filolog., napisal celo dve knjigi pesmi v finščini in dobil zanje v Helsinkih nagrado, izdal pregled finske (1940) in estonske (1940) literature. Prvo njegovo delo pa je obravnavalo bolgarsko slovstveno preteklost od osvoboditve do balkanske vojske (1936). Zraven je sodeloval v zborniku Bulgaria (1939) in ga tudi uredil, prevajal bolg. prozo in poezijo in bil za zasluge imenovan za čast. člana bolg. pisat. društva. Izdal je tudi izbor sodobne ukrajinske proze, češke ljudske in umetne religiozne pesmi Il corallo di S. Venceslao (1943), s katerimi naj bi se začela zbirka La poesia religiosa presso gli Slavi, še prej pa pokazal Italijanom novejše hrv. pesništvo v dveh knjigah: Poeti croati moderni (Milano 1942), kjer začenja z Matošem, Il melograno (Zgb 1942), ki obsega pesmi po 1937–8. Iz proze je prestavljal Lazarevića, Nazorja in Andrića. Tem antologijam je napisal tudi uvode ali literarnozgodovinske komentarje. V Dizionario delle Opere e Personaggi (Bompiani) je bil urednik za jžsl. literature in za ukrajinsko, v Enciclopedia dello Spettacolo (D'Amico) pa sodeloval z gradivom o gledališču in dramatiki pri Slovanih, baltiških narodih, narodih SZ, Romunih in Albancih. Dosegel je, da je bil tu sprejet tudi članek o slov. gledališču v Trstu. Slovanske literature so upoštevale tudi zbirke Le Stelle dell'Orsa, La bilancia, Il mondo d'oggi, ki jih je urejeval. Za zbližanje narodov je organiziral mednarodna taborjenja na otoku v ustju Pada in izmenjavo lutk med šolami različnih narodov. Pred smrtjo je pripravil tudi zbirko izvirnih novel. — Na slov. literaturo ga je še v Helsinkih opozorila prevajalka Cankarja Maila Talvi, 1937 pa ga je pridobil zanjo B. Borko v Neaplju. Že 1938 je v it. listih obravnaval našo poezijo hkrati s pesništvom drugih jsl narodov, posebej pa predvsem Župančiča, natisnil tam več prevodov slov. ljudskih in umetnih pesmi in dve Cankarjevi črtici, jeseni tega leta predaval v Lj. o it. literaturi in pripravil zbirko Liriche slovene moderne, ki jo je izdala Akademska založba s sodelovanjem neapeljskega Vzhodnega inštituta. Knjižica obsega 24 pesnikov (od Ketteja do Faturja) z 51 prosto, brez rim prestavljenimi pesmimi. Antologija je zbudila lep odmev v it. listih. Nekateri prevodi so prišli tudi v antologije za srednje šole, nekaj jih je sprejel še v svojo knjigo Le candide vile (Rim 1941), in sicer iz Murna, Župančiča, Gradnika, Golie, A. in F. Vodnika in Klopčiča. O Zupančiču je pisal še v Europa Orientale 1941, v J 1941, št. 114 pa o it. slavistiki. Njegove stike z vzhodnimi narodi je podpirala družba za utrjevanje in širjenje it. kulture, zlagali so se s pripravami za it. ekspanzijo, zato je S-jevo delo zbujalo nekaj časa med Slovenci nezaupanje. Ko se je bolj seznanil s slov. kult. delavci, je pokazal, da noče biti slepo orožje it. politike, in se je med okupacijo plemenito zavzemal za naše ljudi. Po vojski je bil na prosv. min. v oddelku za kult. izmenjavo in za obmejne pokrajine in si je zgodaj prizadeval za zvezo s slov. literarnim svetom, pisal v it. listih o slov. poeziji, o Župančičevi novi zbirki, se kot inšpektor pri maturi v Gor. in Trstu zavzel za slov. šolstvo pod Italijo in postal zato it. polit. oblastem sumljiv in ni v ministrstvu štirinajst let napredoval. Slovenci so mu bili od vseh drugih narodov najbolj pri srcu. Poskrbel je, da so prišli v antologijo svetovne lirike Orfeo (Firenze 1949) poleg Damianijevih in Urbanijevih njegovi prevodi iz Prešerna, Ketteja, Murna, Župančiča in Gradnika, po eno Župančičevo, Murnovo in Gradnikovo dal v zbirko Scrittori stranieri (1950), 1951 pa izdal v Rimu pri založniku C. Colombo obširno antologijo slov. poezije Sempreverde e rosmarino. Vanjo je sprejel skoraj vse iz svoje prejšnje v Lj. izdane zbirke, jo pa tako razširil, da obsega 32 pesnikov (od Prešerna do F. Kosmača) s 137 pesmimi. Že v naslovu je poudaril intimno domačnost in svobodoljubnega uporniškega duha naše pesmi, v zajetnem uvodu, ki razodeva toplo ljubezen do našega naroda in veliko razgledanost po naših problemih, pa zraven bistro pokazal na tiste posebnosti našega polit. in kult. razvoja, ki so za tujca še zlasti zanimive, karakteriziral literarno rast in dodal bibliografijo virov za poznavanje slov. polit., kult. in lit. zgodovine. V sami antologiji je še posebej in s tankim estetskim čutom obravnaval pesnike, ki jih je prevedel. Knjigo so Slovenci sprejeli z velikim zadoščenjem in priznanjem. Prišla je v roke ne samo Italijanom, ampak je odkrila slov. poezijo tudi marsikaterim izobražencem drugih narodov. Malo pred smrtjo je pripravljal njeno drugo izdajo. — Prim.: -o (Borko), J 1937, št. 269; 1938, št. 60, 153; 1941, št. 114; L. Legiša, Slov. poezija pri Italijanih, Dejanje 1938, 299–300; E. Damiani, SR 1950, 460–1; L. Salvini, ib. 1951, 137, 286; L. Legiša, SPor 1951, št. 43, 44, 153; ro (= M. Ravbar), PDk 1951, št. 47; PDk 1951, št. 148; N. Košir, PDk 1951, št. 159; A. Budal, Razgl 1951; I. Skušek, MR 1950/1; M. Marcucci, Beseda 1951/2; B. Borko, NOja 1951, 1952 (o poročilih v it. listih in enem grškem; dodaj G. Cascino, Didaskalos — Le cronache scolastiche 1952, št. 11); Tov 1955, 462 (s slikami); E. Valentič, Tribuna 1956, št. 5; B. Borko, Knjiga 57; NSod 1957; R. Vodeb, Meddobje 1958, 95–9. Leg.

SALVINI Luigi, it. slavist, jezikoslovec, lit. zgodovinar in prevajalec, r. 11. febr. 1911 v Milanu, u. 5. jun. 1957 v Rimu. Oče je bil general. Ko mu je bilo pet let, se je že ukvarjal z angl., franc., in s klavirjem, pri beguncih pa se je doma spoznal z rušč. in bolg. S šestnajstim letom je potoval po sred. in vzh. Evropi, z devetnajstimi leti je izdal prevod, bolg. ljudskih pesmi (Canti popolari bulgari, 1930). Diplomiral je na rimski U iz bolg. liter. in postal 1936 osrednji nadzornik za pouk jezikov na Prosv. min. in na tem mestu uradno ostal do smrti. Vmes je bil lektor it. jezika v Helsinkih in Turku, kjer je med zdravljenjem v bolnišnici napisal dve knjigi pesmi v finščini in dobil zanje nagrado, v Bgdu, Zürichu, predaval je tudi v Lj. Leta 1938 je postal docent in predstojnik slavističnega ugrofinskega in baltiškega oddelka na Istituto Superiore Orientale v Neaplju. Od 1941 je bil docent slovanske filol. na rim. U, odgovoren tudi za Istitutiones Slavicae na papeškem Vzhodnem inštitutu, po Damianijevi smrti 1953 pa je postal redni prof. bolg. jezika na rim. U. Po vojni je bil na Prosv. min. na odd. za kult. izmenjave in za obmejne pasove (scambi culturali e zone di confine), toda na tem mestu se je zavoljo pravičnosti in objektivnosti zameril oblastnikom, zato so ga po enem letu »porinili na stranski tir v neki brezpomembni urad. Kmalu potem je proti slov. šolam zapihal drug veter. Krivico, storjeno S., so pred dobrim letom navidezno popravili s tem, da so ga zopet dodelili oddelku za obmejno šolstvo. Bil pa je že bolan...« (A. Kacin, KatG 13. jun. 1957). S. je imel izreden dar za jezike, znal jih je okr. 20, prevajal pa je iz 15. Največ je prevajal iz slovanskih literatur: iz ruske, ukrajinske, bolgarske, češke, poljske in iz južnoslovanskih. Moderno hrv. pesništvo je prikazal v dveh knjigah: Poeti croati moderni (Milano 1942) in II melograno (Zgb 1942). Iz srbske lit. je prevajal Lazarevića in Andriča. V Dizionario delle Opere in Personaggi (Bompiani) je bil ur. za jsle. literature in za ukrajinsko, v Enciclopedia dello Spettacolo (D'Amico) pa je sodeloval z gradivom o gledališču in dramatiki pri Slovanih, baltiških narodih, narodih SZ, Romunih in Albancih. Dosegel je, da je bil tu sprejet tudi članek o slov. gledališču v Trstu. Slovanske lit. so upoštevale tudi zbirke Le Stelle dell'Orsa, La bilancia in II mondo d'oggi, ki jih je urejal. Na slov. lit. ga je že v Helsinkih opozorila prevajalka I. Cankarja Maila Talvi, 1937 pa ga je pridobil zanjo B. Sorko v Neaplju. Tega leta je bil dalj časa v Lj. in je osebno spoznal skoraj vse slov. kult. delavce. Najbolj so ga prevzeli razgovori z Župančičem v kavarni Slon. Izmed vseh narodov je imel najrajši Slovence, in sicer zaradi usode in čudne zgodovine: »Slovenci so v tej stari Evropi čudež, ki so ga zgodovini in etnografiji narekovali skrivnostni zakoni« (Sempreverde, 8), zaradi narodnega značaja (»zimzelen in rožmarin«, slara pravda in čustvenost, ki je po njegovem «etična«, v nasprotju s čutno sentimentalnostjo), zaradi sorodnosti univerzalističnih teženj in kulturnih idealov. V Rimu je vzdrževal tesno prijateljstvo s p. Antonom Prešernom, ki ga je zadnji dve leti pogosto obiskoval in mu prinesel sv. popotnico, v sv. olje ga je dal Rafko Vodeb, stregla mu je slov. šolska sestra. Že 1938 je v it. listih obravnaval slov. poezijo, predvsem Župančiča, natisnil je tam več prevodov slov. ljudskih in umetnih pesmi in dve Cankarjevi črtici, v jeseni je predaval v Lj. o it. lit. in pripravil zbirko Liriche slovene moderne, ki jo je izdala 1938 Akademska založba s sodelovanjem Istituto Superiore Orientale iz Neaplja. Knjižica obsega 24 pesnikov od Ketteja do Faturja z 51 prosto, brez rim prevedenimi pesmimi. Antologija je vzbudila lep odmev v it. listih. Nekateri prevodi so prišli tudi v srednješolske antologije, nekaj jih je sprejel še v svojo knjigo Le candide vile (Rim 1941), in sicer iz Murna, Zupančiča, Gradnika, Golie, A. in F. Vodnika ter Klopčiča. O Župančiču je pisal še v Europa Orientale 1941. Poskrbel je, da so prišli v antologijo svetovne lirike Orfeo (Firenze 1949) poleg Damianijevih in Urbanijevih njegovi prevodi iz Prešerna, Ketteja, Murna, Župančiča in Gradnika (v tej knjigi so njegovi prevodi iz 15 jezikov). Po eno Župančičevo, Murnovo in Gradnikovo pesem je dal v zbirko Scrittori stranieri (1950). Leta 1951 je izdal v Rimu pri založniku C. Colombu obširno antologijo slov. poezije Sempreverde e rosmarino, v katero je sprejel skoraj vse prevode iz prejšnje zbirke in dodal nove, da obsega 32 pesnikov od Prešerna do F. Kosmača in 137 pesmi. V izčrpnem uvodu (59 str.) je prikazal slov. polit., kult. in lit. razvoj od ljudskih pesmi in Brižinskih spomenikov do sodobnosti, dokazal je veliko poznanje slov. problemov in toplo ljubezen. B. Borko je zapisal v osmrtnici, da ni še nihče v It. pisal o nas tako prisrčno, po A. Kacinu pa bi uvod »zaslužil, da ga kdo prevede in izda«. Uvodu je dodal bibliografijo z deli, ki obravnavajo različna področja slov. življenja, tudi tuja, in seznam prevodov v tuje jezike. V sami antologiji je še posebej in s tankim estetskim čutom prikazal prevedene pesnike, dostavil kritike in prevode. Knjiga je zbudila v It. veliko zanimanje, z njo je S. približal slov. lit. ne samo It., ampak tudi drugim narodom, ki jim je it. blizu. Po zadnji vojni je prišel S. v tesen stik s slov. šolo v Gor. Okt. 1947 sta odšla v Rim dr. Kacin in dr. Sfiligoj, kjer ju je namesto preds. De Gasperija sprejel tajnik, kateremu sta izročila spomenico SDZ: »Spremljal naju je znani slavist prof. Luigi Salvini. Ko sva ravno bila v Rimu, naju je dosegla vest, da goriški CLN nasprotuje slov. šolam z izgovorom, da niso uzakonjene. Tedaj sva se podala na pristojno ministrstvo, kjer naju je sprejel ravnatelj oddelka za kulturno izmenjavo Giovanni Ferretti, kateremu so bile takrat naše šole podrejene. Dober tolmač naše zadeve in zahteve je bil zopet prof. Salvini. In tako sva dosegla brzojavno odredbo, da se mora pouk na vseh slov. šolah nadaljevati« (Dr. Sfiligoj). Istočasno se je zanimal tudi za slov. šole v Trstu, sodeloval pri sestavljanju učnih načrtov, »rotil je, dokazoval, prepričeval, ko je šlo za učbenike in šolske knjižnice; če bo mogoče kdaj objaviti poročila in spomenice, ki jih je o slov. šoli napisal za ministrstvo, se bo marsikdo začudil. Odkrita in prikrita nasprotovanja v tej stvari so mu grenila zadnja leta, čeprav je to le malokdaj pokazal. Samo mimogrede mi je nekoč omenil, da ni zaradi tega že štirinajst let napredoval v ministrstvu... nekaj tednov pred smrtjo je iz postelje do dveh ponoči narekoval stenografu spomenico o slov. šolah v Trstu« (R. Vodeb). Leto pred smrtjo je nadzoroval slov. mature v Trstu in se živo zanimal za vsa vprašanja v zvezi s šolo. Poudarjal je, da mora biti slov. šola kvalitetna in vez med dvema svetovoma, posrednik med zah. in vzh. kulturo. Navdušen je bil nad dijaškim listom Literarne vaje, ker je sam nameraval predlagati podoben list. Med zadnjo vojno »je storil veliko dobrega, ko je pogumno posredoval za mnoge slov. kulturne delavce in njihove svojce, ki so jih fašisti vrgli v ječe ali poslali v internacijo. Ni mu bilo mar, da je s tem večkrat razdražil režim, ki ga je potreboval, a mu ni bil naklonjen« (R. Vodeb). Pred smrtjo je pripravljal drugo izdajo antologije Sempreverde, po smrti pa je izšla knjiga njegovih izvirnih črtic Una tenda sul Po, kjer je popisal življenje v mednarodnem taboru na samotnem otoku v Padovem ustju, ki ga je ustanovil, da bi širil idejo o vesoljnem bratstvu.

Prim.: L. Legiša, Slov. poezija pri Italijanih, Dejanje 1938, 299–300; Isti, SBL III, 189–190; A. Budal, L. S., Sempreverde e rosmarino, Razgl. 1951, 291–95; U. Urbani, L. S., Sempreverde..., CorrTs 10. mar. 1951 in 30. avg. 1952; Isti, V spomin Luigiju Salviniju, PDk 11. juri. 1957 s sl.; B. Borko, It. antologija slov. lirike, NOja 1951, 185–91; Isti, It. glasovi o slov. poeziji, NOja 1952, 382–87 (razbira poročila v it. tisku o Sempreverde in o enem grškem); ro (M. Ravbar), L. S., Zimzelen in rožmarin, PDk 25. febr. 1951 s sl. naslovne strani; Dr. L. S. o jsli. lit., PDk 24. jun. 1951; N. Košir, Obisk pri profesorju S. v Rimu, PDk 7. jul. 1951; A. Kacin, f Prof. L. S., KatG 13. jun. 1957; M. Jevnikar, L. S., IzvTrst 1957, 61; L. S., Ricerche slavistiche 1957, 268–71, kjer je oznaka vsega S. dela; R. Vodeb, L. S., Medd. 1958, 95–99; Isti, Župančičeva pisma Salviniju, Medd. VI, 1959, 84–88; Dr. A. Sfiligoj, SZD v Gorici, 1947–1969, Gor. 1969, 26; J. Peterlin, Premagana preteklost in Dve srečanji s prof. S., M(Trst) 1957, 28–29, 72–73 s sl.

Jem.