Sajovic, Janez (1831–1917)

Sajovic Janez, lj. stolni prošt, ohranjevalec podatkov o Prešernu, r. 6. jan. 1831 na Visokem pri Kranju kmetoma Janezu in Uršuli, u. v Lj. 18. sept. 1917. Že osnovno šolanje je nadaljeval v Lj. in bil tu 1848/9 v zadnjem letniku liceja; imena teh absolventov so sošolci vrezali na palico, ki jo je S. pozneje poklonil NM. Bogoslovje je odlično študiral 1849–53, na posvečenje je čakal do 15. jan. 1854, da je dosegel predpisano starost. Kaplanoval je 40 dni v Radovljici in nato od 18. maja 1854 do 30. jul. 1867 pri Sv. Križu p. Litiji. Zatem je bil župnik v Mošnjah 11 let, prav v času, ko se je razvila božja pot na Brezjah. 1. maja 1878 je prevzel župnijo Slavino, kjer je pospeševal sadjarstvo in živinorejo; 1890 je postal duh. svetnik, 1893 in tik pred smrtjo je dobil državno odlikovanje. 1899 je dobil kanonikat v Lj. (umeščen 28. jan. 1900), od koder je spretno vodil arhidiakonat za Notranjsko; 26. nov. 1906 ga je papež imenoval za lj. prošta. Ostal je mladostno živahen pripovedovalec prav do bolezni spomladi 1917. Budno je spremljal javno življenje in si je z branjem pridobil bogato zgodovinsko znanje (Mantuani). V službi je sproti zapisoval zlasti značilne podrobnosti in je poleg uradnih referatov zapustil obsežne dnevnike. V S je objavljal sam ali po drugih spomine, zlasti na l. 1848/9. S-evi spomini so sloveli po natančnosti in zanesljivosti. Literarno važni so njegovi spomini na Prešerna. Tega je sam dobro poznal in se zanj kot narodnjak navduševal. Ker je stanoval v Dobrletovi hiši blizu Strelišča, je pesnika često videl hoditi mimo (v gostilno). Drug vir S-evega znanja o Prešernu je bil Janez Vovk, pesnikov nečak, ki je bil S-u sošolec obe leti na liceju in 4 leta v bogoslovju. Vovk je imel dostop do Prešernove knjižnice in je iz nje dobil Vrazovi knjigi Djulabije iz l. 1840 in Gusle i tambura iz l. 1845, oboje z lastnoročnim posvetilom avtorja, mimo tega pa še rkp. pesmi Nebeška procesija in Vukov slovar. Razen Nebeške procesije je vse troje od Vovka dobil S. ter Vrazovi knjigi 1866 poklonil SM, Vukov slovar pa gimnaziji v Kranju. O Nebeški procesiji je S. ohranil sporočilo, da so jo pod roko mnogo prepisovali in da je policija 1847 preiskovala, kdo je njen avtor; zaslišali so tudi pesnika, ki je policijo zbegal z izjavo: Dobro jo je pogodil, pa jaz bi jo mogel še bolje napraviti. Tretji vir znanja o Prešernu je bil Val. Pretnar, ki je bil župnik pri Sv. Križu, ko je bil S. tam kaplan. Pretnar je bil domači učitelj Primičeve Julije in je pri njeni družini stanoval še dve leti kot teolog-eksternist. Kar je S. sam videl ali slišal ali izvedel od Vovka in Pretnarja, je skrbno zapisal in nato prepustil v objavo V. Steski in Fr. Ilešiču. — Prim.: Ocene bogoslovcev 1849–53, fasc. 5 (nastavitve), S-evi dnevniki (34 zvezkov od 11. sept. 1876 do 21. marca 1917) vse v ŠkALj.; V. Steska, KO 1901, 23–4; S 1904, št. 12; J. Zabukovec, Slavina (1910), 214–6 (215 slika);. Fr. Ilešič, Sn 1912, 206–7; Jos. Mantuani, Carn. N. V. 1917, 270–1; S 1917, št. 213; Kidrič, PA, 275, 277. Mkč.