Rybář, Otokar (1865–1927)

Rybář Otokar, pravnik, politik in diplomat, r. 12. sept. 1865 v Postojni inženirju Janu in Slovenki Emiliji Mahorčič iz Motovuna pri Divači, u. 12. jan. 1927 v Bgdu. Gimn. in pravne študije (dr. iur. 1889) je dovršil na Dunaju, kamor se je družina 1869 preselila; bil član Sje, Slovan. pev. društva in Češkega Sokola. Služboval je pri dež. sodišču v Trstu 1888–90, postal koncipient pri odvetniku dr. Ante Dukiću, županu v Pazinu, in tam odločil volitev v prid slov. drž. zbor. kandidatu dr. M. Laginji. L. 1892 se je preselil k odvetniku dr. Ostertagu v Sežano, kjer je bil član občinskega odbora, kot kandidat nar. stranke za gor. deželni zbor pa je propadel, ker še ni imel predpisane starosti, nato je 1895 postal samostojen tretji slov. odvetnik v Trstu in duša vsega tamkajšnjega nar. življenja. Po češkem vzoru je z nadrobnim delom na vseh področjih javnega življenja in z enotno polit. organizacijo učvrstil gospodarsko in polit. rast primorskih Slovencev in Hrvatov. Delal je v odboru in vodstvu E, Slavjanske čitalnice in tržaškega Sokola (podstarosta Slov. sokolske zveze), bil 1896 odbornik Tržaške hranilnice in posojilnice ter med ustanovitelji Jadranske banke in pupilarnovarne Splošne hranilnice v Trstu. Pri državnozborskih volitvah 1900 je v tedaj ustanovljeni splošni kuriji v Trstu prišel v ožjo volitev s kandidatom italij. narodnoliberalne stranke in s tem ovrgel trditev o samoitalij. značaju Trsta. Pri naslednjih volitvah na osnovi splošne in enake volilne pravice (1907, 1911) je bil izvoljen za drž. poslanca v 5. tržaškem volilnem okraju. L. 1900–14 je bil izvoljen v trž. mestni svet, kjer so si Slovenci priborili vse okoliške mandate. V parlamentu je R. stopil v Zvezo juž. Slovanov (Ivčević), 1911 pa osnoval poseben Nar. klub, ki se je hotel nasloniti na Šušteršičevo Hrvat.-slov. zajednico, kar je narodno napredna stranka onemogočila; nato je R. prestopil k Mladočeš. klubu, 1917 pa v novoosnovani Jsl klub. Kot drž. poslanec je R. dosegel, da je ministrstvo nameščalo slov. učitelje na drž. nem. ljud. in mešč. šolah v Trstu, potem jih pa dodeljevalo slov. šolam pri Sv. Jakobu. Na Krasu in v Istri je osnoval hranilnice in posojilnice, stavbne zadruge in delav. društva, v Trstu pa Naš dom, splošno hranilno in stavbno zadrugo, ter Nar. delavsko organizacijo, ki ji je bil 1907–14 odbornik in nadzornik. L. 1912–3 je kot predsednik tržaš. odbora nabiral prispevke za srb. in črnogorski Rdeči križ, 1914 je bil mobiliziran in poslan v strelske jarke na Javoršček nad Bovcem, kjer je težko zbolel, moral pa ostati v vojaški službi do sklicanja drž. zbora maja 1917. Medtem je 11. febr. 1915 skupaj z dr. Gregorinom (SBL I, 260), prof. M. Mandićem, dr. J. Wilfanom in dr. J. Mandićem podpisal pooblastilo dr. Trumbiću in F. Supilu, da zastopata narodne interese in se bojujeta za Primorje. Sodeloval je pri sestavi majniške deklaracije, 1918 predsedoval tržaš. Nar. svetu, na odločilnih sejah pobijal hrv. pomisleke Nar. veća v Zgbu (23. in 24. nov.). Dec. 1918 je bil poklican v Bgd in bil kot izvedenec poslan na mirovno konferenco v Pariz (konec 1918-jul. 1920), za katero je sestavil obširen memorandum o naših teritorialnih zahtevah na Koroškem, Štajerskem in v Prekmurju. Ker so mu fašisti medtem v Trstu razdejali in oplenili odv. pisarno, Italijani zasedli Primorje, njemu samemu pa ni uspela ustalitev v Lj., je sprejel ponujeno diplomatsko službo v Bgdu. Bil je kot predsednik jsl delegacije na konferenci nasledstvenih držav (Rim, marca 1921 in 1922), delegat v Portorožu (nov. 1921), glavni poročevalec Jsle pri pogajanjih z Italijo v St. Margheriti, Nettunu in Benetkah (1922). Sicer je bil imenovan za poslanika in opolnomočenega ministra v Bruxellesu (avg. 1922), pozneje v Tirani, Carigradu in Leningradu, ostal pa v Bgdu in tam kot odličen pravnik vzorno vodil oddelek za mednarodne pogodbe v zunanjem ministrstvu ter izdelal (1922–7) vrsto važnih meddrž. pogodb. Spomladi 1923 se je udeležil rim. konference za likvidacijo Juž. železnice in konference v Opatiji, 1924 je bil delegat za sklepanje trgovinske pogodbe z Italijo. S svojo prikupno zunanjostjo, poštenostjo, delavnostjo in vestnostjo si je bil R. v Trstu ustvaril v polit. in vlad. krogih za Slovenca edinstven ugled in položaj. — Pod psevdonimom Adriaticus je objavil brošuro Sv. Borojević: O vojni proti Italiji (Lj. 1923, tudi v shrv.), s celim imenom pa polemično razpravo zoper dr. Iv. Žolgerja Da li je naša kraljevina stara ili nova država? (Arhiv za pravne i društvene nauke, 1923, 241–61). — Prim.: Erjavec 141–2, 163, 192, 224, 299, 301; Gabršček I, II (kazalo); Lončar 76, 77; I. G(lonar), NE III, 903; Skaberne, Slov. advokati in javni notarji 1926, 46–8; Tuma 177, 210–1, 235, 292, 306–7; Zgod. slov. univerze v Lj. do 1929, 131, 132; SP 1903, 253; KCM 1909, 74; IS 1925, št. 50; J 1927, št. 10 (s sliko); S 1927, št. 9; SN 1927, št. 10; E 1927, št. 11–5; J 1937, št. 9 (s sliko); Kron IV (1937), 60; L. Čermelj, O ljudskem štetju v Trstu leta 1910, Anali Jadranskog instituta II (1958), 7–51; D. Šepić, Misija Carla Gallija u Trstu, ib. 53–80. Ara. + Črm.

RYBÁŘ Otokar, pravnik, politik in diplomat, r. 12. sept. 1865 v Postojni kot sin češkega železniškega inž. (nadz. proge) Jana (gl. čl.) in Slov. Emilije Mahorčič, u. 12. jan. 1927 v Bgdu. S 4 leti se je s starši preselil na Dunaj, kjer je dokončal celotno šolanje (dr. prava 1889). Kot potomec narodnostno mešanega zakona je bil v bistvu vseslovan. usmerjen (kot dijak je vstopil v češki Vidensky Sokol in v Slovansko pevsko društvo), vendar se je že na Dunaju nagnil k slovenstvu, se družil s slov. študenti v akad. društvu Slovenija in spremljal dogajanja na Prim. z branjem E. Značilna za njegovo usmerjenost je pripadnost k jsl. ideji in srbofilstvo (kot nagrado za maturo si je želel potovati v Bgd). Že pred promocijo se je 3. maja 1888 zaposlil kot sodni praktikant pri dežel. sodišču v Trstu. Tukaj se je včlanil v Slavjansko čitalnico in Sokola. Na željo polit. društva E je 1890 vstopil kot odv. pripravnik v odv. pisarno dr. Anteja Dukića, župana v Pazinu in namestnika dežel. glavarja za Istro. V tem času se je začelo njegovo polit. delo in je pripomogel, da je bil v diž. zbor prvič izvoljen hrv. kandidat dr. Matko Laginja. 1892 se je preselil v Sežano in vstopil kot pripravnik k odv. dr. Ostertagu; tukaj je bil izvoljen v obč. odbor. 12. sept. 1893 se je oženil z Zinko (Terezijo) Kastelic (r. 13. jul. 1873 v Materiji - žup. Brezovica, u. 4. nov. 1936 v Bgdu, hčerjo posestnika in župana Gašperja Kastelica v Materiji in Ivane Jeršan; kot njegova žena je delala v raznih društvih, predvsem v CMD). 1895 se je preselil v Trst in odprl samostojno odv. pisarno; kot odv. je imel od 1898 družabnika dr. Jos. Abrama. V svojem poklicu in kasneje kot poslanec si je veliko prizadeval za uveljavitev slov. jezika pri delu drž. organov; bil je odb. Zveze slov. odv. V Trstu je delal v narodnih organizacijah, bil odb. Slavjanske čitalnice in trž. Sokola (pozneje do odhoda na mirovno konferenco starosta, tudi podstarosta Slov. Sokolske zveze in odb. Obeci Sokolské v Pragi), posebej pa je delal v polit. društvu E, kjer je bil od 24. nov. 1907 do 4. apr. 1910 tudi preds. Na gosp. področju je delal od 1896 kot odb. TPH, bil med ustanovitelji Jadranske banke, Splošne hranilnice in stavbne zadruge Naš dom za gradnjo malih stanovanjskih hiš. Bil je med ustanovitelji Narodne delavske organizacije in ostal v njenem odb. oz. nadzorstvu do vojne. Na polit. področju je bil 1900 izvoljen v trž. mestni svet (ki je imel tudi značaj dežel. zbora) in ta mandat obdržal do razpusta 1915. Za drž. zbor je kandidiral prvič 1900/1901 v novoustanovljeni V. kuriji in prišel z it. narodnoliberal. kandidatom Attilijem Hortisom v samem mestu celo v ožje volitve, vendar so socialisti podprli Hortisa, da je zmagal. Ob uvedbi splošne volil. pravice 1907 je bil R. izvoljen v drž. zbor v trž. 5. volil. okraju, ki je obsegal trž. predmestja Barkovlje, Kolonjo, Vrdelo, Lonjer, Rojan, Rocol, Sv. Marijo Magdaleno (Zg. in Sp.) ter Skedenj in trž. okolico s kraji Bane, Bazovico, Gropado, Kontovelom, Sv. Križem, Lipico, Miramarom, Opčinami, Padričami, Prosekom in Trebčami. Od 8.603 volil. upravičencev se jih je volitev udeležilo 6.761, za R. jih je glasovalo 4.496, za socialne demokrate 1.449 in za it. liberalce 714. Pri naslednjih volitvah 1911 je R. ponovno kandidiral in bil spet izvoljen (od 9.933 volil. upravičencev jih je glasovalo 8.763, za R. 5.006, za socialne demokrate 2.127, za it. liberalce 1.192 in za nem. kandidata 69). - Pri volitvah 1911 je R. kandidiral tudi v 2. trž. volil. okraju (novi mestni predeli, nova mitnica, Greta, Škorklja) in prišel celo v ožje volitve ter dobil pri tem 3.107 glasov, vendar ga je premagal (spet s pomočjo soc. demokratov) dr. Eduardo Gasser, it. liberalec. Dr. Jos. Vilfan piše v svojih spominih, da je bilo leta 1907 pred volitvami pri polit. društvu E pomembno vprašanje, kdo naj bo glavni slov. kandidat, R. ali dr. Gustav Gregorin; Vilfan trdi da se je sam zavzemal za kandidaturo R., ker je mislil, da je med trž. Slov. edini reprezentativen in tudi drugače kvalificiran. Vilfan tudi dodaja, da je R. odložil mesto preds. polit. društva E 1910, ker je bil mnenja, da je združitev funkcije preds. polit. društva in poslanca zanj fizično prenaporna in moralno nezdružljiva (predsedstvo je tedaj prevzel Vilfan). Kot član trž. obč. sveta R. ni mogel dosti narediti, saj je it. večina blokirala vsak slov. predlog in so it. prenapeteži podivjali že ob vsaki slov. besedi, ki je bila v tej zbornici izgovorjena. Več uspeha je imel R. pri avstr. oblasteh, tako v Trstu kakor na Dunaju. Kot poslanec je imel dostop do trž. cesar. namestnika (v letih 1904–15 je bil to princ Hohenlohe-Schillingsfürst - »der rote Prinz«) in tako se je dalo kaj doseči, pa tudi interpelacije v drž. zboru in pri osrednji vladi so bile uspešne. Od njegovih številnih posegov omenjamo samo dva. Na področju slov. šolstva je dosegel ustanovitev dekl. mešč. š. pri Sv. Jakobu v Trstu, dvorazr. zasebne slov. trgov. š. in nekaterih slov. oddelkov na drž. obrtni š. v Trstu. Za slov. osn. š. pri Sv. Jakobu s paralelkami na Acquedottu, katero je ustanovila CMD, je dosegel pri prosv. ministr. na Dunaju, da so bili na to š. nastavljeni učitelji z drž. š. Poseben uspeh pa je doživela njegova interpelacija v drž. zboru proti zlorabam pri ljudskem štetju v Trstu 1910. Uspeh te obsežne akcije, ki jo je vodilo polit. društvo E, je bil ta, da je bila odrejena revizija ljudskega štetja v Trstu (in Gor.) in pri tem so našteli v Trstu 20.834 (v Gor. 4.137) Slov. več. Kot poslanec v drž. zboru je delal v raznih odsekih, predvsem v zakonodajnem in v odseku za drž. uslužbence. Osebno je bil R. sicer liberalnega prepričanja, vendar ni pripadal nobeni slov. polit. stranki, ker je bilo polit. društvo E slogaško; zato je v parlamentu hodil svoja pota in vstopil najprej v Ivčevičevo Zvezo južnih Slovanov, nato osnoval s hrv. istr. poslanci dr. Laginjo, Mandićem in Spinčićem Narodni klub, zaradi mahinacij liberalcev prestopil celo v Mladočeški klub in končno 1917 vstopil v novoosnovani Jugoslovanski klub. V času balkanskih vojn 1912/13 je bil preds. trž. odb. za nabiranje prispevkov za srb. in črnogor. Rdeči križ; za to dejanje je prejel policijsko svarilo, na katero je javno odgovoril. V času prve svet. vojne je jan. 1915 prišel v Trst zastopnik it. zun. ministrstva C. Galli in tajno obiskal slov. politike. Veliko pozneje (1951) je Galli v svojih spominih zapisal, da je tedaj R. dajal izjave v prid It. in tako rekoč pristal na pripadnost Prim. It. Vsi avtorji, ki so o tem pisali (po zadnji vojni L. Čermelj in D. Šepič), zavračajo takšne Gallijeve trditve in navajajo, da je bil R. tedaj že v stikih z dr. A. Trumbićem in Fr. Supilom, ki sta v antantnih državah snovala Jsl. odb., in 11. febr. 1915 je R. skupaj z drugimi trž. slov. in hrv. politiki podpisal pooblastilo, da zastopata v tujini slov. in hrv. koristi, posebej pa, da se bojujeta za Primorje, ki naj tudi po vojni ostane povezano s slov. in hrv. deželami; to je bilo prvič, da je bodoči Jsl. odb. dobil mandat iz domovine (osebni sestanek med Trumbićem in R. v It. je odpadel zavoljo stroge avstr. kontrole na meji). Že pred napadom It. na Avstro-Ogrsko je bil R. poklican k vojakom, čeprav je bil že v 50. letu, in kot polit. sumljivega so ga poslali po vstopu It. v vojno na it. bojišče, in sicer na izpostavljeno mesto. Šele po sklicu drž. zbora v maju 1917 je lahko slekel uniformo, da se je udeleževal parlamentarnih sej. Ob debatah za majniško deklaracijo je poudarjal narodnostno načelo proti sklicevanju na zgodovinsko hrv. drž. pravo, izvoljen je bil v redakcijski odbor in tam dosegel stilizacijo besedila deklaracije v taki obliki, da se sklicuje tako na narodnostno načelo kot na hrv. državno pravo. O majniški deklaraciji je govoril na veliki skupščini polit. društva E v Trstu 28. avg. 1917, nato pa ob deklaracijskem gibanju 1918 na velikem taboru v Postojni 5. maja in na shodu na Rakovniku 20. maja. Na zborovanju slovan. poslancev v Lj. 17. avg. 1918 je R. govoril na banketu v Unionski dvorani; zaradi tega je dunajski notr. minister pokaral lj. polic. direkcijo, zakaj zoper R. ni vložila kazenske ovadbe (direkcija se je zagovarjala s tem, da. uživa R. poslansko imuniteto). - Ob prevratu nov. 1918 je bil R. preds. trž. Narodnega sveta in član Nar. veća v Zgbu, kjer se je na odločilnih sejah zavzemal za čimprejšnje zedinjenje s Srbijo (in Črno goro) zaradi grozeče it. zasedbe (it. čete so prišle že do Vrhnike). 1. nov. 1918 je Narodna vlada SHS v Lj. imenovala R. za svojega poverjenika za Trst in Primorsko. Vlada novonastale Kralj. SHS je ob koncu 1918 povabila R. v jsl. delegacijo na mirovno konferenco v Pariz; it. okupacijske oblasti mu niso hotele izdati potnega dovoljenja, zato je ponoči ilegalno prekoračil demarkacijsko črto pri Logatcu in v jan. 1919 odšel v Pariz, kjer je ostal do jul. 1920. Na konferenci v Parizu so štirje delegati zastopali Kralj. SHS (N. Pašić, dr. A. Trumbić, M. Vesnić in dr. I. Žolger), trije (M. Bošković, dr. J. Smodlaka in R.) pa so bili še notranji delegati, vendar je vseh 7 zastopnikov enakopravno razpravljalo in glasovalo. R. je bil posebej določen, da sestavi memorandum, ki naj razloži in utemelji jsl. teritorialne zahteve na Koroškem, Štajerskem in v Prekmurju, vendar je Kralj. SHS uspela samo glede Prekmurja. Na mirovni konferenci je R. kljub svojemu nekdanjemu srbofilstvu kritično ocenjeval stališča Pašića in drugih srb. delegatov. Zaradi it. hvalisanja na konferenci o njihovi sijajni zmagi se je R. obrnil na bivšega avstro-ogr. poveljnika soške fronte feldmaršala S. Borojevića, da je napisal poročilo o številčnem stanju enot na obeh straneh fronte, in s tem je R. zavrnil It., pozneje pa je to poročilo pod psevdonimom Adriaticus z lastnim predgovorom izdal v brošurah O vojni proti It. od feldmaršala Boroevića, objavil in predg. napisal Adriaticus, Lj. 1923; O ratu protiv It., prev. Mile J. Kasunović, ob j. i predg. nap. Adriaticus, Lj. 1923. Med trajanjem mirovne konference je bil R. 1919 kot nekdanji član Narodnega veća imenovan v Začasno narodno predstavništvo v Bgdu, vendar se zaradi bivanja v Parizu ni mogel udeleževati dela tega organa. Ob požigu Narodnega doma v Trstu 13. jul. 1920 so faš. razdejali tudi njegovo bivšo pisarno (gl. PSBL I, 3 pri dr. Josip Abram); trž. odv. zbornica ga je izbrisala iz seznama svojih članov, ker so menili, da se je s članstvom v delegaciji SHS na mirovni konferenci in v Začasnem narodnem predstavništvu odločil za Jslo. Zato se je R. po vrnitvi iz Pariza nastanil z družino najprej na Bledu in nato v Lj., kjer se je 30. nov. 1920 vpisal v seznam odv. (ker ni bilo prostora, je uradoval v pisarni dr Ažmana). S Trstom je še vedno ostal v stikih in občasno dopisoval v E. V novih razmerah je R. poskusil delati tudi polit.; ni se hotel pridružiti lj. liberalcem, temveč je pristopil k novi Narodni socialistični stranki, ki je nastala po češkem vzorcu. Na listi te stranke je R. tudi kandidiral v Ustavodajno skupščino Kralj. SHS 1920; volilna borba je bila burna, stranko je napadala predvsem Narodno napredna stranka (liberalci), kjer je kandidiral tudi dr. Gustav Gregorin, ki je bil prej tudi odv. v Trstu; polemike so bile prav tako v obratni smeri in po tedanji navadi so bili napadi tudi osebni. Javnost je bila tedaj pod vtisom priprav na rapalsko pogodbo, zato sta oba, Gregorin in R., pred volitvami odstopila od kandidature. Tako je R. zaključil svojo polit. kariero in nadaljeval z diplomatskim delovanjem, ki ga je začel že v Parizu. - Po uveljavitvi rapalske pogodbe je R. z družino optiral za Kralj. SHS in tako postal jsl. državljan. Vlada Kralj. SHS ga je v začetku 1921 imenovala za vodjo delegacije na I. rimski konferenci nasledstvenih držav avstro-ogr. monarhije; v Rimu je tedaj tudi vodil pogajanja za izvršitev rapalske pogodbe. Nov. istega leta je vodil jsl. delegacijo na konferenci v Portorožu. 1922 je bil vodja delegacije na II. rimski konferenci nasledstvenih držav in tedaj z It. podpisal tudi nekaj pogodb. Istega leta je bil kot glavni referent dodeljen jsl. delegaciji, ki je v Genovi oz. v S. Margheriti pripravljala konvencije z It. 14. avg. 1922 je bil postavljen za izred. poslanika in pooblaščenega ministra, titularno sicer za Belgijo, vendar se je naselil v Bgdu in od 1. sept. 1922 na zun. ministrstvu vodil odd. za izvrševanje mednarodnih pogodb do svoje smrti (31. avg. 1922 se je dal izbrisati iz lj. odv. zbornice). Leta 1924 je bil, spet titularno, imenovan za poslanika v Albaniji, 1925 za poslanika v Carigradu in 1926 celo v Petrogradu (Kralj. SHS ni priznavala novega stanja v SZ in je navajala staro prestolnico), vendar je bilo to samo zavoljo proračunskih postavk in R. v teh državah nikoli ni bival. V začetku 1923 je zastopal Kralj. SHS v Rimu na konferenci za likvidacijo bivše Južne železnice, nato je bil poklican v Opatijo za vodjo jsl. delegacije v paritetni komisiji za Reko, kjer je dosegel, da so It. izpraznili Sušak. Febr. je bil prvi delegat na pogajanjih z It. za trgov. sporazum; poleg tega sporazuma je bila tedaj sklenjena tudi konzularna konvencija in več drugih sporazumov. Okt. 1924 je bil vodja jsl. delegacije na pogajanjih v Benetkah in 1925 v Firencah, vse kot priprava za konvencije, ki so bile podpisane 20. jul. 1925 v Nettunu. 1926 je kot vodja delegacije podpisal trgov. sporazum in druge konvencije z Madžarsko in Albanijo. Poleg že omenjenih konvencij je podpisal naslednje sporazume: Konvencija med Avstrijo, Češkoslovaško, It., Poljsko, Romunijo in Kralj. SHS o pokojninah, ki jih je odredila prejšnja avstr. vlada; z istimi državami Konvencijo glede prenosa terjatev in depojev, ki izvirajo iz poslovanja Poštne hranilnice na Dunaju, dalje Konvencijo med Kralj. SHS in It. o pokraj. in občin. pokojninah, vse 6. apr. 1922 v Rimu; istega dne z It.: Sporazum o izvrševanju sodb, Konvencijo o pravni in sodni zaščiti državljanov ter Konvencijo o izročanju storilcev kaznivih dejanj (zakon o ratifikaciji teh treh pogodb, čeprav sprejet že po njegovi smrti, nosi v pravni teoriji njegovo ime - »Leges R.«, zadnji dve sta obdržali veljavo celo po zadnji vojni). Sporazum o trgovini in plovbi v Bgdu 14. jul. 1924, Konvencijo o živalskih kužnih boleznih (veljala do 1955) in še pet drugih sporazumov v Bgdu 12. avg. 1924, Konvencijo o naseljevanju in konzularni službi tam 21. avg. 1924 z It. Na zun. ministrstvu v Bgdu je kot Slov. užival nenavadno visok položaj. - Častni član Slavjanske čitalnice v Trstu, častni občan obč. Sežana, Škrbina na Krasu in Volosko-Opatija. Odlikovan z albanskim Skenderbegovim redom, Redom belgijske krone, češko-slov. Redom belega leva, črnogorskim Danilovim redom in z Redom it. krone. - V strok. listih je R. objavil polemiko z dr. I. Žolgerjem: Dali je naša kraljevina stara ili nova država?, Arhiv za pravne i društvene nauke, Bgd 1923, 241–61; v SP: O ravnopravnosti v slov. Primorju (1903, 353–60); Objektivni pogoj kaznjivosti v prvem primeru §-a 24. zakona z dne 11. dec. 1862 (1913, 220–22). - V časniških člankih (evidentiranih preko 100) so do 1918 ohranjeni njegovi govori in interpelacije, po vojni pa njegova poročila o stanju pod it. okupacijo in glede meje.

Prim.: Krstni list žup. Postojna (brez št.); poročna knjiga žup. Brezovice, III, 37; Vila Istrijanka, Velecienjenom gosp. Dr. O. R. na dan vjenčanja..., Naša sloga XXIV/1893, št. 37; zbirka pisem, ki jih je R. pisal s pariške mirovne konf. dr. Jos. Vilfanu (Zgod. arhiv mesta Lj. - fond Vilfan); dva koncepta avtobiografije (4 str.), napisano v srbohrv. 1925/26 za personalni odd. Zun. ministrstva v Bgdu; F. Freund, Das österr. Abgeordnetenhaus 1907–1911, 1911–1917, Wien; Verbali della Dieta Provinciale di Trieste - od 1900 dalje; Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrates, XVIII-XXII Sess., Wien 1907–1918; V. Melik, Volitve na Slovenskem 1861–1918, Lj. 1965 (Razprave in eseji 10), 382–83; Joža Vilfan, Spomini dr. Jos. Vilfana (torzo), JKol 1980, 168; L. čermelj, O ljudskem štetju v Trstu leta 1910, Anali Jadranskega instituta 1958, 7–51; D. Šepić, Misija Carla Gallija u Trstu, prav tam, 53–80; B. Gombač, Slov. politika v Trstu ob koncu 19. stol., ZČ XXXI/1977, 49–62; E. Jarc, Iz zgod. majske deklaracije, Č XXI/1926/27, 243–67; F. Kovačič, Odmevi majske deklaracije, prav tam, 267–82; Poverjenik narodne vlade za sporna ozemlja, E 1918, 301; Zapisnici sa sednice delegacija Kralj. SHS na mirovnoj konferenciji u Parizu 1919–20, Bgd 1960; Stenografske beleške Privremenog narodnog predstavništva Kralj. SHS, I, Zgb 1919, 3; Listina odvetnikov okrožja odv. zbornice v Lj., III, 247, Ur. l. Sje 11/1920, št. 129; dekreti v Ur. l. Sje IV/1922, št. 96; VI/1924, št. 44; VII/1925, št. 37; VIII/1926, št. 44; ratifikacije meddrž. pogodb v Ur. l. Sje XI/1929, 4, 7, 11, 18, 97; SI. 1. 11/1931, kosa 22, 25; Ur. l. FLRJ 1949, št. 74, 1054 (veljavnost predvoj. pogodb z It.); Pregled razvoja međunarodno-pravnih odnosa jsl. zemalja od 1800 do danas: 2. Pregled međunarodnih ugovora i drugih akata od međunarodno-pravnog značaja za Jslu od 1918 do 1941 god., Bgd 1962, št. 220–36, 397–404, 470–85; Burna seja trž. dežel. zbora, S 1907, 52 (pril.); Dr. Gregorin in dr. R. izstopila iz »Narodnega« in »Hrv.-slov. kluba«, Pm 1911, 30; Dr. O. R., E 1918, 265; »Italofobstvo« dr. R., E 1920, 26; Dr. Gregorin in dr. R. odlagata kandidaturi, SN 1920, št. 255; Dr. O. R., Pučka prosvjeta (Split) 1925, 7 s sl.; Ob prevratu na Prim., J 1928, 257 s sl.; članki ob smrti in obletnicah smrti: GorS 1927, 4; Istra 1937, 1, 2; Istarska riječ 1927, 3; E 1927, 11–15; J 1927, 10 s sl., 11, 17; 1928, 14; 1937, 9; Marburger Zeitung 1927, 10; Mrb. Večernik Jutra 1937, 17; Narodni dnevnik 1927, 9; Nova Pravda 1927, 2; Orjuna 1927, 4; Politika 1927, 3–5; Pučka prosvijeta 1927, 2; Riječ 1927, 10; S 1927, 9; SN 1927, 10, 12; Vreme 1919, 1920, 1922; KDCM 1928, 53 (si.), 64; Ottuv slovník naučny (Praga), Dodatky V/2, 825–26; Masarykuv slovník naučny, VI, 327 (Praga 1932); NE III (1928), 903 (J. Glonar); EJ VII (1968), 122 (L. Čermelj); razen liter., navedene v SBL III, 178–79 (R. Andrejka in L. Čermelj), prim. še: I. J. Lederer, Yugoslavia at the Paris Peace Conference, New Haven and London 1963, 343 (register) - it. prevod: La Jugoslavia dalla Conferenza della Pace al Trattato di Rapallo 1919–1920, Milano 1966, 401 (register); S. Križmančič, Dve važni obletnici, JKol 1965, 116–21 s sl.; B. Žužek, Slov. odv., pomembno delavni... Ob stoletnici Odv. zbornice, Lj. 1968, 178 (Pravnik 1968, 530); S. Vilfan, Odv. na Slov...., prav tam, 78, 85–87 (430, 437–39); Kacinova, 466 (register); S. R(enko), Dr. O. R. - trž. pravnik, PDk 1976, 9; R. Čačinovič, Slov. in diplomacija, NRazgl 1984, 1; Österreichisches Biographisches Lexicon št. 44, 1987; Zinka R.: Krstna knjiga žup. Brezovica VI, 277; Zinja R-eva, ŽS, 1936, 278; † Zinka R-eva, KDCM 1939, 32.

Ry