Rutar, Tomaž (1807–1877)

Rutar Tomaž, homilet, arheolog, roj. 10. dec. 1807 v Polubinju na Gor., u. 29. marca 1877 v Mostu na Soči (Sv. Lucija). Ord. 1837; služboval je v Mostu na Soči že pred 1846 kot kaplan, nato kot župnik. Sodeloval je pri SPj 1856–7, 1863, 1870. Šifre: T. R., T. R. na M., T. R. pri Sv. L. Že 1848 je R. začel nabirati na griču Mirišče nad Mostom na Soči prazgodovinske predmete: imel je lepo zbirko bronastih kotlov, fistul, korald itd., kar pa so po njegovi smrti raznesli in je le ostanek prišel v gor. in dunajski muzej. O svojih najdbah je poročal v Arkiv za poviestnicu jugoslavensku III (1854), 223–30. — Prim.: S. Rutar, Zgodovinske črtice, 1895, 41, ČZN 34 (1939), 172. *

RUTAR (RUTTAR, RUTTER) Tomaž, duhovnik, domoznanec, arheolog, r. 10. dec. 1807 v Poljubinju (po domače Jenakov, hišna št. 63, danes 41), u. 29. mar. 1877 pri Sv. Luciji (danes Most na Soči); tu je tudi pokopan. Oče Jurij, mati Uršula, hči Tomaža Čufarja iz Volč. Osn. š. v Tolminu, bogoslovje v Gor. Posvečen je bil 21. sept. 1834 v Gor. Po novi maši (A. Carli: »prvo mašo je imel pri Sv. Luciji«, 1835) je ostal pri Sv. Luciji (Most na Soči) kot duhovni pomočnik (1835–12. dec. 1842). Nekaj časa (dec. 1842-okt. 1844) je služboval v Dolenji Trebuši, 13. okt. 1844 je postal lokalni kpl. na Mostu na Soči, 29. sept. 1857 pa je bil s škofovskim odlokom potrjen za župnika prav tam, kar je ostal do smrti. Njegov naslednik, žpk A. Carli (PSBL I, 166–68), ga je označil kot originalnega, včasih robatega moža, ki je »ljubil zelo božjo kapljico, sicer pa pošten duhovnik«. R. si je prizadeval in uspel S. Lucijo osamosvojiti kot faro (1845–57), obnovil je cerkev sv. Mavra (1844–45) in farno cerkev sv. Lucije na Mostu (1861–62). Bil je cenjen pridigar, nekatere njegove pridige so objavljene v Slovenskem prijatelju (Pridiga za drugo nedeljo po veliki noči - Katere so dobre ovčice sv. katoljške cerkve, SPJ, št. 1, 15. jan. 1856, V. tečaj, 70–75; Pridiga za 23. nedeljo in god obletnice posvečenja vseh cerkev - Dolžni smo obiskovati cerkev, SPJ, št. 9, 15. sept. 1856, V. tečaj, 313–21; Pridiga za triindvajseto nedeljo po binkoštih - I. Česa je treba, da se zveličamo, SPJ, št. 8, 15. avg. 1857, VI. tečaj, 443–50; Pridiga za štiriindvajseto nedeljo po binkoštih - II. Česa je treba, da se zveličamo, o. c, 450–56; Pridiga za god spočetja device matere Marije - Od brezmadežnega spočetja device matere Marije, SPJ, št. 11, 15. nov. 1857, VI. tečaj, 481–87; Pridiga za 6. pobinkoštno nedeljo - Od številke »Sedem«, SPJ, št. 6, 15. jun. 1863, XII. tečaj, 187–93; Pridiga za 7. pobinkoštno nedeljo - Dalje od številke sedem, o. c, 193–98; Pridiga za 8. pobinkoštno nedeljo -O številki »sedem«, dalje, o. c, 199–203; Pridiga za 9. pobinkoštno nedeljo - O številki »sedem«, konec, o. c, 204–09; Pridiga za praznik včlovečenja Sina božjega - Od vere, SPJ, št. 1, 15. prosenca 1870, XIX. tečaj, 77–83; Pridiga za 10. pobinkoštno nedeljo - Od vojske, kuge in lakote v stari zavezi, SPJ, št. 7, 15. jul. 1870, XIX. tečaj, 296–301; Pridiga za 11. pobinkoštno nedeljo - Od vojske, kuge in lakote v novi zavezi, o. c, 301–07). 1853 (1. nov.) je R. ustanovil na Mostu na Soči podružnico bratovščine, imenovane »Mariino družtvo«, ustanovljene 1851 na Dunaju, kot pravi R. (prim. Na Mostu pri sv. Luciji, Zgodnja Danica 1. dec. 1853, Tečaj VI, List 48, str. 195–96) »v dušni in telesni blagor Kamovih mlajšev v srednji Afriki, to je, v spreobrnjenje nesrečnih zamurcov k pravi katoliški veri, v njih časno omikanje in večno izveličanje, kakor tudi v podporo katoliških misionarjev«. Društvena pravila, je 2. okt. 1853 potrdil gor. nadškof in so imela 24 členov v petih poglavjih (uvod, vstop in odstop, dolžnosti, dobički, vodstvo). Prvo leto je v društvo pristopilo 34 članov, največ jih je bilo včlanjenih 1855 (39), prenehalo je delovati 27. jan. 1878 po odločitvi R-jevega naslednika župnika A. Carlija, ker sta ostala v društvu le še dva člana (prim. A. Carli, Naprava bratovščine Marijine pri Fari Sv. Lucije za misijon v Afriki, Kronika fare Sv. Lucije na Mostu, 1878). R. je o društvu poročal v Zgodnji Danici (Povabilo v Mariino društvo, 31. veliciga serpana 1854, Tečaj VII, list 35, str. 147; Nekaj od Mariinega društva na Mostu pri sv. Lucii, 3. prosenca 1856, Tečaj IX, List 1, str. 4; v tem spisu poroča tudi o koleri v Soški dolini in o tolminskem drvarju, ki je čudežno ostal živ po padcu v globok prepad). Društvo je imelo verski in karitativni značaj. Nastalo je v obdobju Bachovega absolutizma, ki je dopuščal le delovanje nemških »Lesevereinov« in cerkvenih bratovščin. Te so po svoje soustvarjale plodna tla za razmah čitalnic na Goriškem po padcu absolutizma (B. Marušič, Društveno življenje na Goriškem v dobi pred čitalnicami, Primorski čas pretekli, 1985, 43 in sl.). Kot poroča S. Rutar (Zgod. Tolminskega, ponatis, Nova Gor. 1972, 213), se je R. udeležil 1. maja 1870 tabora na Logu v Tolminu, kjer je (program tabora je bil zedinjenje Slovenije, predelska železnica, znižanje davkov, slov. uradovanje, osemrazredna meščanska šola v Tolminu), poleg dr. Lavriča, dr. Žigona, dr. Tonklija, Antona Rutarja in drugih tudi govoril skoraj osemtisočglavi množici. - Na pobudo Š. Kociančiča (PSBL II, 82–84) je za »Odgovore na nekoja vprašanja društva za jugoslavensko povestnico«, objavljenih v »Arkivu za povjestnicu jugoslavensku« 3 Zgb 1854, 310–13, R. zbral nekatere podatke o arheoloških najdbah na Mostu na Soči (stari zidovi in hrami v razvalinah, predvideva staro vas, trg ali celo mesto, opisuje podzemni tok Soče in Idrijce...), o starih gradovih in porušenih cerkvah na Tolminskem, o listinah in navadah med ljudstvom (pri porodu in krstu, ob ženitvi in smrti, pri pogrebu, o koledovanju, o veliki noči, božiču in kresu, o čarovnicah, škratih, divji babi in divjem možu...). V dodatku k obsežnemu članku Š. Kociančiča »Zgodovinske drobtinice na Goriškem nabrane v letu 1853«, objavljenem v isti knjigi Arkiva, sta R-jeva prispevka Razor (223–26) in Planine (227–30). Del R-jevih pripomb pod naslovom Razor je bil objavljen v Soči (št. 41, 42 in 45, 17. in 24. okt. in 14. nov. 1879). Š. Kociančič je v svoje odgovore na vprašanja Društva za jugoslavensku povestnicu (Slovenska bčela 4, 1853, 13–14) vključil tudi R-jevo pismo o Sv. Luciji (Most na Soči) in o slovanski etimologiji nekaterih krajevnih imen po It., kar je obravnaval R. tudi v svojih odgovorih in strnil v sodbo, »da vse kaže na Slavjane poprej kot na Rimce«. Morda je v omenjenem tekstu Š. Kociančiča R-jevo tudi mnenje, da je antična Noreja bila na Mostu na Soči ali nekje v njegovi okolici (Modrej, Modrejce). - R-jeva velika zasluga je, da je spoznal vrednost in pomen starin, ki so jih domačini na Mostu na Soči pogosto dobivali na svojih njivah. Bil je prvi, ki je to arheološko gradivo nabiral, ga hranil in o njem tudi pisal. S. Rutar navaja (Prazgodovinska razkopavanja po gornji soški dolini in bližnji Benečiji, Zgodovinske črtice poknežene grofije goriške in gradiščanske, Gorica 1895, 41; Zgodovina Tolminskega, 1972, 10), da »nabral je bil že precej lepo zbirko bronastih kotlov, fibul, korald itd., a po njegovi smrti se je vse to razneslo, kar je ostalo, je prišlo v goriški in dunajski muzej«. S. Rutar je 5. sept. 1872 pri njem videl »en prsten vrč, en segnit kotel, lepo okinčan, več lepotičja in reči za ženski kinč, kakor npr. male bucike s tremi konji, male kroglice, na katerih je bil pepel itd.« (S. Rutar, Dnevnik, Trst-Nova Gorica, 1972, 105). Okoli 1850 je R. rešil tudi nekaj predmetov in več žganih grobov, ki jih je na svojem travniku (part. št. 953/2, k. o. Most na Soči) izkopal Jožef Štrukelj - Johan, Sv. Lucija 49. R. je o arheoloških najdbah z Mosta na Soči prvič poročal že 1853 (Slov. bčela 4, 1853, 12–13) in nato še 1854 (Arkiv za povjestnicu jugoslavensku 3, 1854, 310–13). Njegovo delo je važno kot pričevanje o tedanjem prebujanju slov. narodnostne misli. Po njegovi zaslugi je Most na Soči eno redkih slovenskih arheoloških najdišč, o katerem so prva strok. poročila napisana v slov. R-jeva tolmačenja so pogosto še nekritična in tiče v romantičnem mišljenju tistega časa, vendar je zaslužen, da je prišel Most na Soči v evidenco avstr. spomeniškovarstvene službe in s tem že 1879 tudi v strok. arheol. literaturo (P. Bizzarro, St. Lucia, MCC, NF 5, Wien CLXVIII). Na podlagi R-jevih priporočil in odkritij je gor. advokat P. Bizzarro, konservator avstr. zaščitne službe na Dunaju za področke Gorice, Tolmina in Sežane, 1879 obvestil c. k. centralno komisijo na Dunaju o arheoloških najdbah na Mostu na Soči, si zagotovil njeno denarno pomoč za izkopavanje in nato 1880 začel s sistematičnim raziskovanjem. Na veliki svetolucijski nekropoli je odkril prvih 70 grobov. To je bil začetek velikih in dolgoletnih raziskovanj na tem železnodobnem grobišču (prim. S. Gabrovec, D. Svoljšak, Most na Soči - S. Lucia I, Katalogi in monografije 22, 1983, 13, 28. 29).

Prim.: Krstne matice, župnišče Tolmin; SBL III, 177; ČZN 34/1939, št. 3–4, 172; Folium Periodicum archidioeceseos goritiensis, vol. 7, Gorica 1881. 220, 256, 319, 384; A. Carli, Kronika fare Sv. Lucije na Mostu, 1878, pogl. VIII, X do XIV, XVI. XVII; S. Rutar, Dnevnik (1869–1874), Trst-Nova Gorica 1972, 105; Isti, Zgodovina Tolminskega, Faksimilirani ponatis, Nova Gorica 1972, 10, 213; Isti, Zgodovinske črtice iz pokneženc grofije gor. in gradiščanske, Gor. 1895, 41; D. Svoljšak, B. Žbona Trkman, Most na Soči 1880–1980 - Sto let arheoloških raziskovanj, razstavni katalog, Tolmin 1981; B. Marušič, Primorski čas pretekli, Koper 1985: Društveno življenje na Goriškem v dobi pred čitalnicami, str. 43, 44; Goriška Furlanija v delih Štefana Kociančiča, str. 277 in 278 (op. 11 in 17); S. Gabrovec, D. Svoljšak, Most na Soči (S. Lucia) I, Katalogi in monografije 22, Lj. 1983, 13, 28, 29; D. Svoljšak, Raziskovanje prazgodovinske naselbine na Mostu na Soči, GorLtk 1/1974, 7. in op. 17 na str. 30.

Svd.