Rutar, Simon (1851–1903)

Rutar Simon, zgodovinar, arheolog in zemljepisec, r. 12. okt. 1851 kmetu Janezu v Krnu št. 2 pri Tolminu, u. 3. maja 1903 v Lj. Obiskoval je najprej trivialno šolo v Ravnici, nato v Gor. normalko, od jeseni 1864 pa gimn., kjer je bil ves čas med najboljšimi dijaki (1872 mat. z odliko). Ko je odslužil vojaški rok kot enoletni prostovoljec, se je jeseni 1873 vpisal na filozof. fakulteti v Gradcu, kjer je poslušal predavanja iz zgodovine, zemljepisa in hist. pomožnih ved, pa tudi iz klas., nem. in slovanske filologije in iz filozof. Med njegovimi učitelji sta bila znana zgodovinarja J. Weiss in F. Krones, geograf A. Wolf in slavist Gr. Krek. L. 1877 (3. jul.) je R. opravil prof. izpit iz zgod. in zemljepisa kot glavnih in nem. kot stranskega predmeta z nem. in s slov., 16. dec. 1879 pa še s srbohrv. učnim jezikom. Služboval je 1877–8 kot suplent na gimn. v Gor., bil 20. jan. 1880 premeščen kot red. gimn. učitelj v Kotor, kjer je pričel s poukom v 2. polletju 1879/80; 12. jul. 1881 so ga premestili v Split, kjer je služboval na gimn. do konca jan. 1889. L. 1883 je postal šol. nadzornik za Split, še preden je imel naslov prof., ki so mu ga priznali 22. jan. 1884. Imenovan je bil 1886 tudi za asistenta splitskega muzeja in konservatorja III. sekcije. V dec. 1888 je po smrti Antona Raiča (gl. čl.) dobil mesto prof. za zgod. in zemljep. na lj. realki, kjer je nastopil službo z 2. polletjem 1888/9. Ko so ustanovili novo niž. gimn. (II. drž. v Lj.), je bil R. prestavljen na ta zavod in tu učil od jeseni 1890 do smrti. L. 1889 (21. jun.) ga je dunajska Centralna komisija za proučevanje in ohranjevanje umetnostnih spomenikov imenovala za konservatorja I. sekcije na Kranjskem. V 2. polletju 1892/3 je bil na študij. dopustu in s potno štipendijo 1000 gld, ki mu jo je poklonilo ministrstvo, potoval po Italiji in Grčiji, »da si razširi obseg strokovnega znanja«. Obiskal je tudi Carigrad in Trojo, ki je bila od 1870 dalje, ko je Schliemann pričel z odkopavanjem homerskega mesta, v središču zanimanja zgodovinarjev in arheologov. R. se je vrnil v Lj. preko Sofije in Bgda. Sredi 1897 je pričel bolehati in imel za šol. l. 1897/8 dopust. Opomogel si je in služboval še tri leta, za 1902/3 pa je spet dobil bolezenski dopust. Iskal je zaman zdravja v Gor.; v noči od 3. do 4. maja je tragično u. Ob sveči se mu je vnela obleka in zjutraj so ga našli mrtvega s hudimi opeklinami, sedečega na zaboju med dvojnimi vrati njegove sobe na Dunajski cesti 15/II (sedaj Titova 23), kjer je bival, odkar je prišel v Lj. — Osebno je bil R. sam svoj, bolj vase zaprt in osoren, sicer pa vseskozi veder in blag človek, zaradi svoje duhovitosti in šaljivosti priljubljen v družbi in dober stanovski tovariš. Na njegov značaj je nedvomno vplivalo tudi razočaranje, ki ga je doživel v mladosti, ko se mu je izneverila zaročenka (Gabršček II, 134). Poslej ni mislil več na ženitev in živel samotarsko življenje. Navdušen narodnjak — v Gradcu je še kot vseučilišnik bil med ustanovitelji slov. društva Triglav — je »imel vedno odprte roke in odprto srce za razne naše narodne potrebe, za dijake, za svojce«. Dijakom ni bil le učitelj, temveč tudi radodaren podpornik in pokrovitelj.

R-jevo znanstveno in publicistično delo je zelo obsežno. Seznam njegovih spisov (Lončar, Izv. c. kr. II. drž. gimn. v Lj. 1903, 5–12) bi se dal še dopolniti, obsega pa 255 bibliogr. enot: 9 knjig, 106 člankov, 69 ocen in knjižnih poročil, 68 zapiskov in drobnih novic, 1 stenski zemljevid, 1 atlas in 1 stensko podobo. Zgodovina, geografija, arheologija in etnologija se v njegovih spisih lepo dopolnjujejo. V zgodovinskih razpravah vedno zopet poudarja zemljepisno okolje dogajanj, geografski spisi pa opozarjajo na spremembe, ki jih je povzročil človek. S posebno ljubeznijo je R. obravnaval starejšo zgod. Slovencev. Že obsežna razprava Razmere med Slovenci in Langobardi (Soča 1875, št. 10–6) je zbudila veliko pozornost. Sledile so med drugimi: Začetek svetovni oblasti akvilejskih patriarhov in pokneženje gor. grofov (Letno por. gimn. v Gor. za 1877/8, 19–38); Kako važnost ima »Jordanis« za slov. zgodovinopisje? (LMS 1880, 58–97); Jedinstvo slov. dežel od VII. do XIII. stoletja (LZ 1882, kazalo); Slov. dežele in ustanovitev Vojaške Krajine za Ferdinanda I. (Spomenik o 600-letnici habsburške vlade na Slovenskem, Lj. 1883, 197–240); Slov. naselbine na Furlanskem (LZ 1883, kazalo; italij. prevod I. Trinka, Udine 1891); Kako važnost imajo Pavla Dijakona knjige »De gestis Langobardorum« za starejšo zgodovino Slovencev? (LMS 1885, 288–331); Die Herren von Kreyg in Kärnten, Krain u. im Dienste der gefürsteten Grafen von Görz (MMK 1899, 65–77). Snov iz stare zgodovine obravnavajo tudi Starine bokokotorske (Pgr. real. in velike gimn. v Kotoru 1879–80, 3–27; 1880–1, 3–29), ki — značilno za R-ja — tudi geografsko orišejo Boko, in sestavek Die Zeit der Völkerwanderung (Dalmatien, v zbirki Die oesterr.-ung. Monarchie in Wort u. Bild, Dunaj 1892, 71–82). V Vodji po Spljetu i Solinu, Zader 1894 (s Fr. Bulićem in L. Jelićem) je R. prispeval zgodovino mesta Splita. Vrsto zgod. razprav in člankov je v izpopolnjenem ponatisu zbral v knjigi Zgodovinske črtice iz poknežene grofije gor. in gradiščanske, I/II, Gor. 1895. — Med geografskimi spisi je omeniti opis Črne gore (LZ 1883, kazalo), Vodne razmere na Notranjskem (ib. 1891, kazalo), Gor. Kras (UT 1892, 1893, kazalo), opisa Aten (LZ 1894, kazalo) in Carigrada (ib. 1896, kazalo) pa številne potopisne črtice iz Italije, Grčije, Troje, Bolgarije in Srbije (SN 1893, št. 176–7, 179–83); Novi Rim in ostanki starega Rima (LZ 1894, kazalo). Rad je poročal tudi o kaki posebni naravni lepoti slov. ozemlja, n. pr. o Bolški soteski (LZ 1884, 93–7), o Rakovski dolini in Cerkniškem jezeru (PV 1900, tudi ponatis), o Gosposvetskem polju z njegovimi zgod. spomini (LZ 1890, 31–40).

Prva R-jeva knjiga je bila obsežna Zgodovina Tolminskega, Gor. 1882, 333 str., ki je dal zanjo pobudo in jo tudi izdal tolminski župan in gor. politik Josip Devetak (SBL I, 131). R. je to delo začel pripravljati že kot nižješolec in, kakor pravi sam (Uvod), vsega skupaj predelal petkrat. Delo ni le zgodovinsko, temveč obsega tudi zemljepisne in statistične podatke o tolminski deželici (t. j. o tedanjem tolminskem, bovškem in cerkljanskem sodnem okraju), in je bil »najboljši samospis, s katerim se more ponašati kak slovenski kraj« (Glaser IV, 166). Uspeh te knjige in drugih R-jevih spisov je SM povsem naravno napotil nanj, da mu je poverila za svojo pomembno zbirko Slovenska zemlja opis primorskih pokrajin. R. se je lotil dela z vso vnemo. Ni le predelal potrebnega slovstva, marveč v prostem času tudi sam ponovno prepotoval vso Primorsko in povsod marljivo beležil zgod. in zemljepisne podatke; ohranjenih imamo med drugim nekaj zemljevidov (avstr. specialne karte in druge), ki je vanje sproti vnašal gradišča na Primorskem, ob robu popravljal popačena krajevna imena i. p. Sad tega marljivega dela so dragocene regionalne in zgodovinske monografije našega Primorja, ki imajo še danes znanstveno veljavo: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, 1. sn.: Prirodoznanski, statistični in kulturni opis, 1892; 2. sn. Zgodovinski opis, 1893; Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra, 1. sn. 1896, 2. sn. 1897; Beneška Slovenija, 1899, poslednja publikacija v tej smeri. Medtem ko je ostalo Primorsko poznal na lastne oči, sloni opis Beneške Sje, kjer je sicer dvakrat obiskal Čedad in Šempeter, v glavnem na knjižnih virih in na poročilih, ki jih je prejemal od beneškoslov. duhovnikov, zlasti od I. Trinka (H. Tuma, R. Savnik).

Tudi kot arheolog je R. dosegel lepe uspehe: »ustvaril je slov. starinoslovje« (D. Lončar); ob razpravi Gradišče in gomile na gori Sv. Magdalene pri Šmariji (IMK 1893, 1–7) je objavil tudi prvo slov. arheološko terminologijo s 70 izrazi. Kot konservator je vestno poročal o predzgod. in rim. najdbah na Kranjskem (Izv. Centralne komisije 1891–9). S takimi poročili se je oglašal tudi v IMK in LMS. V obsežnejši razpravi je opisal Grobišče pri Sv. Luciji (Most na Soči) blizu Tolmina (IMK 1894), s posebno vnemo pa je iskal sledove rim. gospostva na naših tleh. Že njegov prvi večji spis obravnava Topografijo gor. dežele za časa Rimljanov (Soča 1874, št. 36–8); sem sodijo tudi razprave Akvileja (LZ 1884, kazalo), Salona und seine Alterthümer (WZg 1885, št. 293–5), Rimske ceste po Vipavski dolini in po Krasu (Soča 1886, št. 14–8), Epetium ed i suoi dintorni (Stobreč presso Spalato; Bull. di Arch. e Storia Dalmata, 1888, 165–70, 180–4) pa opis Solina in njegovih razvalin (Izv. II. drž. gimn. v Lj. 1897–8, 3–17). Z A. Premersteinom je objavil Römische Strassen und Befestigungen (izd. Centralna komisija na Dunaju 1899), z zemljevidi in s faksimili opremljeno delo, »zelo važno za antično zgodovino naših krajev, izpopolniti ga je treba le z novejšimi izsledki« (J. Klemenc, SBL II, 489). Opisal je tudi rimsko cesto Aquileia–Siscia (IMK 1899, kazalo).

Vsestranski, kakor je bil, se je R. zlasti v prvih časih zanimal za literaturo. Spisal je (1870), a verjetno ne objavil Ljubezen v kmetovski obleki, Razpor in sprava (začetek), spesnil nekaj pesmi ter prevajal Goethejevo balado Der Schatzgräber. Priobčil je povest Miramar. Zgodovinski obraz iz minulega desetletja (Zora 1874, kazalo; značka M. L.), ki mu je zanjo dal pobudo obisk (maja 1873) v Miramaru, a v njej zgodovinar in zemljepisec preraščata pripovednika. Objavil je svoj slavnostni govor na Prešernovi besedi v Gradcu (Zora 1876, 392–4); Prešeren in Jenko v Italijanih (LZ 1881, 739–40); Prešeren med Italijani (ib. 1900, 847–9) in krajša sestavka Prešeren v furlanščini (ib. 1882, 769) ter Prešernove gostilnice (ib. 1900, 876). Obravnaval je Koseskega (Z 1879, 274–7, 290–2), napisal nekrolog Štefanu Kocijančiču (LZ 1883, 331–5) ter kratka prispevka K Staničevemu životopisu (ib. 736) in Andrej Jožef Lavrin (ib. 1894, 127). Ocenil je Slomškove zbrane spise (SN 1879, štev. 295), pesniško zbirko Jovan Sundečić, Ljubav i cvieće (LZ 1881, 788), poročal o knjigi Domenico Ciampoli, Letterature slave 1889 (ib. 1889, 766–7), o pomenu Jur-Kobila (ib. 1893, 191–2) in o Dveh starih slov. pesmih (ib. 1894, 62–4). Posegal je tudi v naše narodoslovje. Nabiral je nar. pesmi (prim. LZ 1883, 529, 593) in drugo nar. blago, hkrati pisal o narodopisnih stvareh: Kralj Matjaž v slov. nar. pesmih in pripovedkah (Z 1879, kazalo); Slov. pripovedi o morju (ib. 1880, 294–8, 310–3); Slov. pripovedi o jezerih (LZ 1881, 681–7); Slovenska Lenora ali mrtvi pride po ljubico (ib. 1882, 402–3); Slovenski Faust (ib. 535–6); Knez Pes-Marko (ib. 1883, 252–3). Ocenil je Scheiniggove (gl. čl.) Narodne pesmi koroških Slovencev (ib. 1889, 735–44).

Nikakor ne gre zapostavljati R-jevega vzgojnega delovanja. Kakor je »pisal z nenavadno lahkoto in gotovostjo« (D. Lončar), tako je učencem posredoval učno snov iz bogate širine trdnega znanja in jih seznanjal z novimi smermi zgod. in zemljepis. poučevanja, ki je pri nas prav z njegovimi spisi stopilo na trdna pota znanosti. Že 1882 je izšel njegov prvi učbenik Domoznanstvo poknežene grofije Goriške in Gradiščanske za mešč. šole in učiteljišča. Manj sreče je imel z Zemljepisom za spodnje in srednje razrede avstr. sred. šol, Lj. 1896, ki se je naslanjal na nem. učbenik E. Richterja: ministrstvo ga ni hotelo potrditi, ker je R. v njem rabil fonetično pisavo krajevnih imen. Ker knjige ni hotel spremeniti, je drugo izdajo 1899 priredil V. Bežek (SBL I, 38–9), a pri tem zamolčal pisateljevo ime! Podobno se je godilo R-jevi priredbi Haardtovega stenskega zemljevida Avstrijsko-ogrske monarhije za slov. ljudske šole, Dunaj 1896, in Haardtovega zemljepisnega atlanta (s 7 kartami) za slov. ljudske šole, ib. 1896. Tudi tu je fonetična pisava imen zadela na odpor ministrstva in sta obe deli, ker ju R. ni hotel popraviti, mogli iziti šele pozneje v predelavi Fr. Orožna. R-jevi priredbi sta izšli le kot poskusna tiska, vsaka samo v petih izvodih, tako da sta pravi redkosti.

Z budnim očesom je R. zasledoval in v številnih ocenah in poročilih kritično obravnaval domače in tuje zgod., zemljepisno in drugo slovstvo. Bil je odločen nasprotnik zlasti tržaških »nadrizgodovinarjev«, kakor jih je sam imenoval, ker so »pačili tržaško zgodovino iz zgolj sovraštva do vsega, kar je slovensko«. Gregorutti, De Franceschi, Frauer, Venussi in zlasti znani Kandler, »kateremu se je studilo vsako slov. krajevno ime in kateri ni mogel nikdar razumeti, zakaj so nekdanji prebivalci svoja bivališča v barbarskem jeziku namesto v blagoglasni italijanščini nazivali» (Soča 1886, št. 25), so imeli v R-ju hudega nasprotnika. Bil pa je vselej vljuden v znanstvenem boju, odkrit in dosleden branilec resnice. Njegovo temeljitost so navsezadnje priznali tudi italij. zgodovinarji. Tako se n. pr. P. Savini, ki je verno nadaljeval delo tržaške protislov. zgodovinske šole, sicer huduje, da je R-jeva razprava o slov. naseljih na Furlanskem izšla v italij. prevodu, o njenem piscu pa pravi, da je bil »mož temeljitih študij, toda ne dovolj trden jezikoslovec in prestrasten ljubitelj svoje narodnosti«. Lepšega spričevala R-u ni mogel dati. R. je našel priznanje tudi drugod: Srb. akademija znanosti ga je 22. febr. 1902 imenovala za svojega dopisnega člana; v Lj., Tolminu pa še kje nosijo ulice njegovo ime; v Krnu so mu ob stoletnici rojstva na rojstni hiši vzidali spominsko ploščo, v hiši sami pa uredili spominsko sobo. — Značke: M-ić S-ski; M. L.; S. R. — Prim.: R-jev dnevnik 1869–74 s še ne objavljeno fotografijo mladega R-ja (Ms 706, NUK); še ne urejena druga ostalina z oseb. listinami, lastnoročno pisan curriculum vitae iz l. 1873, dragoceno gradivo za zgod. in zemljepis predvsem Primorskega in Dalmacije, še ne objavljeni rokopisi, korespondenca (vse v NUK); Gabršček II, 133–6; Glaser IV, 164–7; (Lamp)e, DS 1903, 380; A. Koblar, IMK 1903, 52 (bibliografija za IMK); Dr. Drag. Lončar, Izv. II. drž. gimn. v Lj. 1903, 3–5 (slika na str. 3), 5–12 (bibliografija R-jevih del); ib., 48–9 (nekrolog); LZ 1903, 321–2 (Gregorčičeva pesem), 382; LZg 1903, št. 100; MMK 1903, 65–6; Govekar, Sn 1903, 213 (s sliko); SN 1903, št. 100; Soča 1903, št. 36; UT 1903, 14; INK 1904, 67–70 (s sliko); Savini, Civiltà latina e … nomenclatura locale nella Venezia Giulia, Venezia 1918, 162–3; (Bohinec), J 1923, št. 103; isti, GV 1925, 15–6; E 1926, št. 292; A. Š., NG 1928, št. 3; Tuma, PV 1934, 137–8; (Čer)melj, LdTd 1947, št. 78; Bohinec, SPor 1951, št. 191 (s sliko); isti, PDk 1951, št. 196 (s sliko); (Savn)ik, Soča 1951, št. 213; Matajur III, 1952, št. 44; Bohinec, KDM 1953, 142–3 (s sliko); Savnik, Stiki S.R.-ja z I. Trinkom, Bori 1955, 346–51. — Slike: ASK 41; B. Jakac (risba 1951, original v R-jevi rojstni hiši). Boh.

RUTAR Simon, zgodovinar, zemljepisec, arheolog, r. 12. okt. 1851 v Krnu (rojstna hiša »pri Ivančevih« ne stoji več, v novo hišo »pri Mohu« se je R-jeva družina preselila, ko je bil star dve leti), u. 3. maja 1903 v Lj., pokopan na Navju. Oče Janez, kmet, mati Marija Pušnar. Simon je bil najstarejši med devetimi otroki. Prvo vzgojo sta mu dala mati in domači župnik. Potem je odšel osemletnik k stricu Lovrencu R. (1821–94), ki je bil duhovnik v Ravnici pri Grgarju. Pri njem se je eno leto privatno učil, nato je šolanje nadaljeval na normalki (1859–64) v Gor. Gimn. v Gor. je obiskoval 1864–72 (maturiral je kot odličnjak). Svoje življenje v višjih razr. gimn. in prvo poldrugo leto študija na U v Gradcu je popisal v Dnevniku (od 1. jun. 1869 dalje do konca 1874). Po gimn. je odslužil enoletni prostovoljni vojaški rok v Trstu, jeseni 1873 pa je pričel študirati; poslušal je predavanja iz zgod., zemlj., zgod. pomožnih ved ter iz klas., nem. in slovanske filol. in filoz. Zgod. in domoznanstvo sta ga zanimala že v gimn. letih; že 1870 je zbiral gradivo za opis tolminskega glavarstva. Želja staršev in sorodnikov je bila, da bi postal duhovnik: želje jim ni izpolnil, njegova odločitev za posvetni poklic ni naletela na razumevanje. V Gradcu se je spočetka težko prebijal, kasneje je dobil štipendijo. Njegovi učitelji na U so bili: zgod. J. Weiss in F. Krones, geograf A. Wolf, slavist G. Krek. 3. jul. 1877 je opravil prof. izpit iz zgod. in zemlj. kot glavnih predmetov ter nem. kot stranskega za š. z nem. in slov. učnim jezikom, 16. dec. 1879 pa še za š. s srbohrv. učnim jezikom. V Gradcu se je udeleževal študentovskega življenja in bil med ustanovitelji društva Triglav, govoril je na Prešernovi slavnosti v Gradcu (8. dec. 1876). Med študijem pa je tudi začel objavljati strok. spise (v slov. tisku se je sicer oglašal z dopisi iz Gor. še kot dijak, npr. SN 28. dec. 1871) in prvi članek je Topografija goriške dežele za časa Rimljanov (Soča 1874, št. 36–38); le malo pred tem je izšla njegova povest Miramar (Zora 1874, št. 7–13). V šol. letu 1877/78 je prišel za suplenta na gor. gimn. 8. jul. 1878 je bil mobiliziran ob avstr. okupaciji Bosne in Hercegovine. R-jeve biografije ne vedo povedati nič o njegovem življenju med poletjem 1878 in jesenjo naslednjega leta, ko se je pojavil v Gradcu, kjer se je pripravljal za prof. izpit z očitnim namenom, da se zaposli na eni hrv. gimn. 20. jan. 1880 je bil nameščen kot redni gimn. prof. na gimn. v Kotoru. Po poldrugem letu je bil premeščen v Split (12. jul. 1881), kjer je služboval na gimn. do konca jan. 1889. V Splitu je deloval kot š. nadzornik, imenovan pa je bil tudi za asistenta v splitskem arheol. muzeju in za konservatorja 3. sekcije. Iz Splita si je želel v domače kraje. Tako je stopil v 2. polletju š. leta 1888/89 na izpraznjeno mesto prof. za zgod. in zemlj. na lj. realki. Ko je bila v Lj. ustanovljena 2. drž. gimn., je bil prestavljen na ta zavod in na njem učil od jeseni 1890 do smrti. 21. jun. 1889 ga je dunajska Centralna komisija za proučevanje in ohranjevanje spomenikov imenovala za konservatorja 1. sekcije na Kranjskem. Spomladi 1893 je bil na študijskem dopustu, potoval je po It., Grčiji in Turčiji (Carigrad, Troja). V tujino je prvič potoval 1874, in sicer v Videm in Čedad; v Čedadu je 1899 prisostvoval mednar. kongresu o P. Diakonu. Sicer pa je veliko potoval po slov. ozemlju. Sredi 1897 je pričel bolehati ter bil v š. letu 1897/98 na bolezenskem dopustu. Vrnil se je nato za tri leta v š., v š. letu 1902/03 je imel ponovno bolezenski dopust. Toda še pred njegovim iztekom je v noči od 3. na 4. maj 1903 tragično umrl, ko mu je sveča vnela obleko in je zaradi opeklin dočakal smrt med dvojnimi vrati sobe, v kateri je prebival. Živel je namreč sam in osamljen. Na njegovo vedenje je gotovo na svoj način vplivalo ljubezensko razočaranje, ko se mu je izneverila zaročenka iz znane tolminske družine Premerstein (hčerka notarja Janeza in kasnejša soproga sodnega svetnika Mihe Gabrijevčiča). - V R-jevem mnogostranskem raziskovalnem zanimanju zavzema prvo mesto zgod. Sodil je med tisto vrsto slov. zgod., ki so utemeljevali slov. zgod. vedo (F. Šuklje, A. Kaspret, J. Apih, F. Kos). Med njimi je R. kazal več posebnosti, predvsem je med svojimi vrstniki prvi začel z znanstvenim delom. »Segal je v zelo različne smeri od arheol. in zgod. vseh obdobij preko geografije do narodopisnega zbiranja, združeval z včasih zelo ostrim poudarjanjem zahteve po skupni obravnavi vse slov. zgod., vendarle tudi posebno zanimanje za slov. primorske dežele, ki jim je posvetil zlasti v zadnjem desetletju svojega življenja tudi največ svojega dela« (B. Grafenauer). Njegova bibliografija je obsežna in ima do 1903 kar 333 enot, od tega je 17 samostojnih tiskov (knjige, posebni odtisi). Prve R-jeve objave so posvečene zgod., zlasti sred. veku. Objavljal je najprej v Soči, nato v LZ, v LSM, v MMK itd. Zgod. razprave govore predvsem o slov. zgod., toda ko je živel v Boki Kotorski, ga je prevzemala tudi tamkajšnja krajevna preteklost (2 objavi v Izvestjih gimn. v Kotoru 1880, 1881), prav tako tudi Splita in Dalmacije (objave v glasilu splitskega arheol. muzeja Bullettino di archeologia e storia dalmata), čeravno ga je že od mladih nog zanimala krajevna tolminska preteklost, je vendar kasneje obravnaval celotno slov. ozemlje. To so pokazale že njegove prve razprave: Razmere med Slovenci in Langobardi (Soča 1875, št. 7–16); Kakšno važnost ima »Jordanis« za slov. zgodovinopisje? (LMS 1880, 57–97); Jedinstvo slov. dežel od VII. do XIII. stol. (LZ 1882, št. 1–6) itd. Svoje posebno zanimanje do rodnih krajev je seveda pokazal v Zgodovini Tolminskega (Gorica 1882); knjiga je nastajala že od gimn. časov, besedilo pa je bilo petkrat predelano. R-jev prvenec ni izrazito zgod., saj vsebuje tudi zemlj. in statistični del, vendar velja »ne glede na nova spoznanja o zgodovini dežele, ki jo obravnava [...] pri nas za prvo temeljno monografijo o ožji pokrajini v našem zgodovinopisju« (B. Grafenauer). Še isto leto je izdal učbenik Domoznanstvo poknežene grofije Goriške in Gradiščanske za meščanske šole in učiteljišča. K tej problematiki se je vrnil desetletje kasneje, ko je za načrt SM Slov. zemlja pripravil naslednje popise slov. dežel: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska v dveh snopičih (Lj. 1892, 1893); izmed teh obravnava prvi zemlj., statistične in kult. razmere, drugi pa je namenjen zgod.; Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra (Lj. 1896, 1897, v dveh snopičih z zaporedno paginacijo), in Beneška Slovenija. Prirodoznanski in zgod. opis (Lj. 1899). Vse tri R-jeve knjige so izrazita strok. dela, mnogo manj izvirna sicer kot knjiga o Tolminski, ker so kompilacije. P. želi bralca seznaniti s preteklostjo in stanjem v deželah na zahodu slov. etničnega ozemlja, prav zato tudi vsebujejo močne poudarke ohranjevanja in vzbujanja narodne zavesti. Ta vidik je bil v R-jevem delu in pogostokrat je v svojih obravnavah polemiziral z it. in nem. zgodovinopisjem, ki je delovalo nacionalistično v odnosu do Slov. in njihove zgod. 1896 je izšel v Gor. izbor njegovih že objavljenih člankov v Zgodovinske črtice iz poknežene grofije goriške in gradiščanske. - Vzporedno s pisanjem knjig je seveda potekalo tudi objavljanje razprav za periodične izdaje. Poleg tega je pripravljal objave zgod. virov, pisal knjižna poročila (ocene) in bil eden vodilnih slov. zgod. tistega časa. - Druga temeljna sestavina R-jevega raziskovalnega delovanja je arheologija; bil je prvi na Slov., ki je sistematično poročal o arheol. najdiščih (najdbah), opazoval in raziskoval teren, zlasti kot konservator Centralne dunajske komisije. Neposredno se je s starinoslovjem seznanjal v splitkem arheol. muzeju, kjer je delal najprej volontersko, od maja 1886 pa je bil uradno imenovan za asistenta ravn. Franeta Bulića. Naslednje leto je bil R. celo imenovan za njegovega namestnika. Iz tega obdobja je nekaj njegovih objav o dalmatinskih starinah. Pripravil je tudi besedilo, s katerim je sodeloval pri vodniku Vodja po Spljetu i Solinu (Zadar 1894; tudi v it.), katerega soavtorja sta Luka Jelić in Frane Bulić. Po povratku v Lj. se je njegovo delo na področju slov. arheol. še povečalo; izmed objav omenimo delo Römische Strassen und Befestigungen in Krain (Wien 1899), ki ga je spisal skupaj z Antonom Premersteinom. - R. je objavil tudi več zemlj. razprav, bile pa so naravnane bolj poljudno. Zemlj. elemente imajo tudi njegovi potopisi. 1896 je izdal š. učbenik Zemljepis za spodnje in srednje razrede avstr. sred. šol, vendar ga ministrstvo ni hotelo potrditi, ker je R. rabil fonetično pisavo za krajevna imena. Drugo izdajo učbenika (1899) je priredil V. Bežek, a ni navedel R-jevega imena. Podobno se je primerilo R. pri slov. izdaji Haardtovega zemljepisnega atlasa za slov. ljudske š. in Haardtovega stenskega zemljevida avstro-ogrske monarhije. Ker ni hotel spremeniti fonetične pisave krajevnih imen, sta bili obe deli natisnjeni v poskusni obliki. Atlas je nato izšel 1899 in ga je predelal F. Orožen. R. in Orožen sta tudi predelala Haardtovo karto Gorice in okolice (okr. 1899). - Od mladih nog dalje je R. pritegovala tudi književnost. Veliko je bral, v Gor. in v Gradcu je kar redno obiskoval gledališče. V njegovem Dnevnikuje objavljenih nekaj lastnih pesniških poskusov. Sicer pa je kot dijak zbiral ljudske pesmi in pripovedi, nekaj gradiva je sam objavil, drugo je poslal K. Štreklju za njegovo zbirko, nekaj pa je ostalo neobjavljenega v R-jevi zapuščini. Iz dijaških oz. študentovskih let je tudi nekaj primerkov neobjavljenih proznih del; v povesti Miramar pa se R. kaže bolj zgod. kot pripovednik. Zlasti v LZ je kasneje objavljal literarnozgod. prispevke in eseje, poročal je tudi o posameznih književnih delih. Pomembne so tudi R-jeve razprave o slov. ljudskem slovstvu, ki jih je objavil v Z in LZ. Posebej je treba omeniti R-jevo ocenjevanje in poročanje o knjižnih novostih in drugih objavah. Največkrat je poročal o knjigah s področja zgod. in pri tem velikokrat polemiziral z it. pisci (zgodovinarji), ki jih je imenoval »nadrizgodovinarje«, ker pačijo zgod. le iz golega sovraštva do Slov. R-jeve objave so popisane v bibliografiji, ki jo je sestavila B. Pleničar. - Čeprav so v zapuščini ostali še neobjavljeni članki, je po R-jevi smrti kot edino izvirno delo izšel 1972 Dnevnik (1869–1874), ki je bogat vir za proučevanje R-jevega življenja in gor. slov. razmer v drugi polovici 19. stol. Pomemben del R-jeve zapuščine je tudi njegova korespondenca zlasti s F. Levcem (objavljena v GorLtk 2/1975, 73–100) ter z I. Trinkom (Bori 1955, št. 5–6, 346–51). Kot ena osrednjih osebnosti slov. kult. življenja druge pol. 19. stol. je imel stike z mnogimi uglednimi Slov., tako tudi s pesnikom Gregorčičem; ta mu je ob smrti posvetil žalostinko (LZ 1903, 321). Ob stoletnici rojstva je Muzej za Tolminsko vzidal na R-jevi domačiji v Krnu spominsko ploščo. 1972 je izšel faksimile Zgodovine Tolminskegain ob 125-letnici rojstva (1976) je bilo v Tolminu znanstveno zborovanje, posvečeno R-jevemu delu (gradivo objavljeno v GorLtk 3, 1976), istočasno je bil v Tolminu odkrit tudi R-jev spomenik. R. »je začetnik pokrajinske zgod. monografije pri nas, viden Kosov (Franc, PSBL II, 125–27, op. pisca) sobojevnik za uveljavitev slov. zgod. koncepcije, pa tudi pri podpiranju znanja o slov. preteklosti s kritično uporabo zgod. virov. Preko Kosa je segel le na enem področju, z razširjenjem vednosti o preteklosti slov. zemlje s pomočjo arheologije, ne le z uporavo pisanih virov. Pomemben je tudi kot živahen razširjevalec zgod. znanja v različnih oblikah publicistike, bodisi v splošnih časopisih, bodisi v časnikih« (B. Grafenauer).

Prim.: SBL III, 175–77 (z liter.); Proslava 125-letnice rojstva S. Rutarja, GorLtk 3/1976, 5–43 (s prispevki B. Grafenauerja, V. Bohinca, J. Šašla. Ž. Rapanića in B. Marušiča); B. Pleničar, Bibliografija S. Rutarja, GorLtk 4–5/1977–1978, 139–83; GorLtk 7/1980, 207–08; J. Dolenc, Alpske poskočnice v zapisu S. Rutarja, GorLtk 8/1981, 49–54; Isti, Ljudske pesmi v zapisih, prepisih in razpravah S. Rutarja, GorLtk 9/1982, 21–36.

B. Mar.