Rus, Jože (1888–1945)

Rus Jože, geograf in zgodovinar, rojen 20. marca 1888 v Ribnici na Dol. posestniku in trgovcu Ivanu, u. 25. marca 1945 v taborišču Buchenwald (Nemčija). Gimn. je dovršil v Novem mestu (mat. 1910), filoz. študije iz geografije in zgod. na Dunaju 1910–4 (prom. 27. okt. 1918). Napravil je usposobljenostna izpita za srednje šole iz telovadbe (1913) in iz zemljepisa (1918) na Dunaju, iz zgodovine (1924) v Lj. Služboval je kot suplent na gimn. v Kranju (okt. 1914 do sept. 1916) in v Celju (dec. 1918 do konca marca 1919), nato pa kot honorarni geografsko-statistični referent ministrstva za pripravo ustavodajne skupščine in izenačenje zakonov kraljevine SHS v Bgdu (maj 1919 do aprila 1922). V tem času je kot član komisije sodeloval pri izdelovanju zakonskih osnutkov za upravno razdelitev države na oblasti, v narodni skupščini pa (v letih 1920, 1922 in 1923) kot ekspert v geografsko-statističnih vprašanjih. Naveličan neurejenega življenja daleč od domačih krajev je, ko si je bil že l. 1921 ustvaril družino, zaprosil za mesto asistenta v Licejski knjižnici v Lj. (danes NUK). Od 22. dec. 1924 dalje je tu opravljal posle knjižničarja do 12. jan. 1944, ko ga je okupatorjeva policija priprla in odgnala najprej v Dachau, potem pa, že proti koncu druge svetovne vojne, v zloglasni Buchenwald, kjer je zaradi popolne izčrpanosti u. Po drugih podatkih je bil ustreljen na begu. — Svoje obsežno znanstveno delovanje je R. pričel z disertacijo Das Unterkrainer Karstgebiet (1918, rkp.), regionalno-geografsko študijo s posebnim ozirom na kraške hidrografske pojave, ki je žela pozno priznanje po J. Sölchu (Geogr. Jber. aus Österr. 1940, 96–7). Kljub svojim dvopredmetnim študijam je bil R. v bistvu geograf in tega tudi v zgodovinskih spisih ni zatajil. Bistrega uma in spreten pisatelj, je v klenem jeziku obravnaval zlasti geomorfološke, hidrografske, demografske, poleogeografske in gospodarskogeografske probleme. Reševal jih je včasih na svojstven način in izzval kritiko, ki pa je stvari bila le v prid. Svoje izrazoslovje je črpal iz živega ljudskega jezika in vpeljal vrsto domačih izrazov in nazivov v znanstveno terminologijo. Njegovemu predlogu se imamo zahvaliti n. pr. za naziv Zasavje za ozemlje posavskih gub. Njegovi najvažnejši geografski spisi, ki se vanje vključujejo tudi spisi s historično-geografsko vsebino, so: Glavni statistični podaci o državi Srba, Hrvata i Slovenaca, prema stanju od 1910 oz. 1914 godine, Lj. 1920; Ribnica i Kočevje, Glasnik Geogr. društva 5, Bgd 1921, 180–8; Slovenska zemlja, kratka analiza njene zgradnje in izoblike, Lj. 1924; Morfogenetske skice iz notranjskih strani, GV 1925, 29–32; 1926, 105–12 (I. Notranjski ravnik. II. Ljubljanica in notranjska polja. III. Razmerje geološke zgradbe do geneze kraških polj); Triglav. Historijsko-geografske črtice, GV 1926, 82–96; 1930, 73–78 (I. Triglav pred Valvasorjem. II. Gora Krma — Valvasorjev Triglav. III. Valvasor v razmerju do triglavske gorske pokrajine); Prebivalstvo in obseg francoske Lj. v primeri z današnjo, GV 1928, 103–12; Geološko-geografski oris (poti) Karlovac–Novo mesto–Lj. Opis puta III kongresa slovenskih geogr. i etnogr., Bgd 1930, 124–43; Prometnogeografska dinamika gornjega Jadrana s posebnim ozirom na Jadranska vrata in Trst, Nar. starina, Zgb 1930, 10–20 in Jadranske studije prigodom III kongresa slav. geogr. i etnogr., Zgb 1930, 10–20; Bgd in geneza Jsle iz makroplastike njene prirode, ND 1930, 237–39 in Zbornik radova III kongresa slov. geogr. i etnogr., Bgd 1933, 5–7; O tipu našega mesta na pomolu. Študija h krajevni legi večine naših malih mest, LZ 1930, 685–91, 739–47; O geomorfoloških vzrokih ojezeritev Cerkniškega polja, Zbornik radova III kongresa slovenskih geogr. i etnogr., Bgd 1933, 94–5; Prostori (trnovske) župnije, njih priroda in človek, uvod v knjigo Iv. Vrhovnika, Trnovska župnija v Lj., 1933, 9–32; Lj. župnije v sliki in številki, Kron 1934, 88–91; Ribnica in Suha Krajina, Proteus 1934, 139–45; Dajmo stari Ljubljani njeno čast in slavo, Kron 1935, 150–2; Organske osnove v začetkih lj. mesta, GV 1938, 22–47; Kratek zemljepisni pregled Dolenjske, Zbornik Dolenjska, Lj. 1938, 47–63; Dolenjci v luči statistike, ib. 140–1; Dolenjsko vinstvo pred 100 leti, ib. 172–3; Jedro kočevskega vprašanja, Kočevski zbornik, Lj. 1939, 131–74. S to študijo, ki sodi med njegove najboljše spise in ni le geografska, temveč tudi zgodovinska in etnografska, se je R. pokazal kot izvrsten poznavalec nekdanjih in novodobnih socialnih in gospodarskih razmer na Dolenjskem in še posebej na Kočevskem. Etnografski problemi, med njimi zlasti zgodovinski razvoj domačih obrti, so ga zanimali že od 1930 dalje, ko je kot ponatis iz J 1930, 208 izdal spis: Suha roba, brihtna Ribnica in široki svet. Sledili so mu še sledeči spisi z etnograf. in temu sorodnega področja: Vaške table in vaška imena, Samouprava 1938, 48–54 in posebna izdaja Geogr. društva 1938; Lesna domača obrt. Gozdar. anketa 18, Lj. 1940; Od ceha do združenja, spomeniki zgodovine ljubljanskega krojaštva, Lj. 1940 in Suha roba ali ribniški mali človek, Lj. 1941. — Kot zgodovinar je R. pričel svoje delo z razpravo: Istoriske osnove etničkog i kulturnog stanja kod Slovenaca, Glasnik Geogr. društva 5, Bgd 1921, 211–22 in Njiva 1921, 293–305. Pozneje je skušal posvetiti posebno v tista najstarejša razdobja slovan. in jsl zgodovine, o kateri nam je ohranjenih najmanj virov. Vendar je s knjigama Kralji dinastije Svevladičev. Najstarejši skupni vladarji Hrvatov in Srbov 454–614, Lj. 1931 in Krst prvih Hrvatov in Srbov. Nova poglavja o zgodovini kraljev Svevladičev 614–654, Lj. 1932, zadel ob oster odpor zgodovinarjev. Njegovi drzni sklepi temeljijo na nedokazanih podmenah in niso mogli prepričati. Tudi Et 1932 je njegovo razpravo Slovanstvo in vislanski Hrvatje 6. do 10. stoletja (l. c. 31–45) objavil le s pridržkom. Postajne dežele dinarskih Slovenov na potovanju v 6. stoletju obravnava njegov referat na IV. kongresu slovanskih geogr. in etnogr. (Sbornik na IV kongres … Sofija 1938, 344–7). Zanimiva je razprava o Johannesu, zadnjem škofu panonske, a prvem istrske Emone v GMDS 1939, 152–67. Na trdnejših tleh se giblje R. v razpravah, ki obravnavajo novejše dobe: Schoenleben in Valvasor. Pogledi v njuno delavnico in genezo Die Ehre des Hertzogthums Crain, GMDS 1928, 50–69; Napoleon ob Soči, Lj. 1929; Šentpeter v Lj. — prva župnija krščenih Slovencev na Kranjskem, Kron 1937, 1–12; Nacionalna stran v začetkih SPD, PV 1933, 355–61. Sodeloval je tudi pri SBL. R. je objavil še mnogo krajših in daljših sestavkov v dnevnem časopisju, tedenskih revijah in koledarjih. Nekateri med njimi so prav tehtni, n. pr.: Države nove Evrope in Jsl v njihovi družbi, Vodn. pratika 1929, 47–52; Nemški Schulverein in Nemci na Kočevskem, KCM 1930, 62–73; Rimski vodnjak na lj. Gradu, J 1929, št. 76; Kočevje in Kočevarji, ib. 1930, št. 178 in KCM 1938, 44–8; Gospodarstvo v razmerju z narodnostmi na Kočevskem, KCM 1931, 58–66; Usoda rimske Emone, Zadružni kol. 1939, 45–7; Podoba stare Lj., J 1939, št. 13, 15; Bled in njegova gospodarska kultura, ib. 1940, št. 162a; Triglav in njegov človek, ib. 1940, št. 301. Nekaj knjižnih poročil je priobčil v LZ in J. Topla nekrologa je napisal raziskovalcu slov. krasa Viljemu Puticku (GV 1928, 125–6) in zgodovinarju Ljubljane, župniku Iv. Vrhovniku (Kron II, 1935, 73–5). Večina R-ovih razprav je izšla tudi v posebnih odtisih. Pri manjših sestavkih je včasih uporabljal šifro -s. Obsežno rokopisno ostalino hrani NUK. — R-ovo znanstveno prizadevanje in delo je »bogat, tehten in nadpovprečno pozitiven donesek k naši kulturni zgradbi« (Svet. Ilešič), pa najsi smo prisiljeni, da zavzamemo do nekaterih njegovih trditev kritično stališče. — Prim.: osebne listine v arhivu NUK; Sv. Ilešič, GV 1945, 118–20; A. Debeljak, PV 1948, 90–103 (z 2 slikama); V. Bohinec, SE 1948, 134–6. Slika (karikatura N. Pirnata) J 1931, št. 270. Boh.