Rupnik, Gašper (1714–1790)

Rupnik (Ruppnigg, Ruppnik) Gašper, nabožni pisatelj, v Vojniku r. 4. jan. 1714 in u. 9. febr. 1790; 1739 pom. duhovnik pri Novi cerkvi, 1739–43 kaplan v Vojniku, nato 5 let neznano kje, 1748–51 vikar v Dobrni, 1751–90 župnik v Vojniku. Od 1761 je postopoma prosto prevajal in za tridnevno, od gor. nadškofa Karla Mih. Attemsa (1752–74) zaukazano cerkveno branje v postnem času prirejal premišljevanja ogrskega jezuita Gabriela Hevenesija (1656–1715) Quadragesima sancta ter jih 1773 izdal z naslovom: Ta Christusovimu terpleinu posvečeni post za sakdansku premišluvaine Christusoviga terpleina, inu za naprei braine tem ludem s'latinskiga na slovensku prestaulen na čast Christusoviga terpleina, inu smerti h'eni maiheni pomoči za tu naloženu naprei braine duhovskiga premišluvaina tem ludem inu h'dobrimu tem dušam (Labaci, impensis Mich. Promberger). Iz predgovora je posneti, da R. Haslovega prevoda Hevenesijeve knjige, izdanega 1770, ni poznal in da je svoje delo »skuz drugih opomineine na svetlobo« dal. Med temi drugimi je bil gotovo zlasti Franc Gorjup, 1753–81 župnik pri Novi cerkvi (SBL I, 232–3). Medtem ko se je Celjan Jožef Hasl (SBL I, 293–4) trudil pisati »kranjski« jezik, je R. pisal »slovenski«, kakor se govori okoli Vojnika in Nove cerkve, in si prizadeval za jasno, kmečkim ljudem razumljivo izražanje. Trdi l je pisal dosledno kot u; pisava sičnikov in šumevcev ni dosledna. Kasneje je R. izdal Peisme od keršanskiga vuka po versti Katechizma, katiri je na povelo Cesarske Svetlusti na dežele vun poslan zraunu eniga Perdauka teh Peisem per Sveti Maši, inu žegnu (Se neide v'Zellu per novem bukvarju Francu Jos. Jenko. Lublani, skuz Ign. Kleinmajerja, 1784). Knjižica obsega 38 pesmi: 13 katehetičnih (o 6 temeljnih resnicah, apostolski veri, očenašu, zdravamariji, dveh zapovedih ljubezni, 10 božjih zapovedih in 5 cerkvenih zapovedih, poglavitnih dolžnostih kristjana, grehih [glavnih, zoper sv. Duha, vnebovpijočih], dobrih delih, poslednjih rečeh). Dikcija je prisiljena. R. šteje zloge, premnogokrat vnemar puščajoč besedni naglas. Mašno pesem Pred taboi mi klečimo, o ti Bog Sabaot je Jurij Verdinek sprejel v svoj molitvenik Usakdajni kruh (1820) str. 169–70, a izmenjal 4. kitico. — Prim.: Orožen VIII, 180, 257, 330; Marn XXII, 50–1; Glaser I, 179–80 (napačni sta trditvi, da bi bil R. kdaj župnik pri Novi cerkvi in da bi bil Ta Christ. terpl. posv. post izdal že 1770, drugič pa 1773); Pajkovo gradivo; A. Medved, Zgod. slov. cerkv. govorništva, VBV IX (1907), 397–9; Kidrič, Zgod. 150, 182, 201, 254, 344, 350, 542, 705; isti, Dobrovský 192, op. 58. Lkn.