Rumpel, Emil (1890–1960)

Rumpel(j) Emil, operni in koncertni basist, režiser in gospodarstvenik, vnuk Petra R-a (gl. čl.), v Lj. r. 14. aprila 1890 Avgustu in tu u. 27. maja 1960. Obiskoval je v Lj. osn. šolo (1895–900), pet razredov realke (1900–5) in dva razr. Mahrove trgov. in gremijalne šole (1905–7). Nato je bil uradnik pri lj. podružnici graške vzajemne zavarovalnice. V tem času je od 1908 obiskoval šolo GM, kjer ga je M. Hubad (SBL I, 357) učil glasb. teorije in solističnega petja. Zaradi udeležbe pri znanih jesenskih protinemških demonstracijah 1908 ga je zasledovala policija. Umaknil se je na Koroško, kjer je dobil v Limarčah (Limmersach) pri Sv. Petru zaposlitev kot korespondent v tovarni špirita. Hkrati ga je poučeval v petju kapelnik Meyer v Clcu. Po vrnitvi v Lj. 1909 je nadaljeval študij pri Hubadu in pisal članke o glasb. življenju v J. L. 1910–2 je služboval pri trgovski zbornici. Med tem časom je potoval na preizkušnjo na Dunaj, kjer je ravnatelj akademije W. Popp ocenil njegovo glasovno in muzikalno sposobnost; 1912–5 je bil slov. korespondent v čistilnici jedilnega olja v Trstu in je obenem nadaljeval pevski študij na konservatoriju. L. 1913 ga je angažiralo Dramatično društvo v Trstu kot solista za Slov. gledališče. Najprej je nastopal v operetah, pozneje pa tudi v operah kot Sulejman (Nikola Šubic Zrinjski), Kecal (Prodana nevesta) itd. Ko je odbor Dramatičnega društva moral zaradi vojnih razmer odpustiti vse pevce, je z njimi nastopal v samostojnem opernem kolektivu v sezoni 1914–5. Poleg tega je v Trstu sodeloval s pevskimi društvi. Ob 25-letnici Pevskega društva Zarja v Rojanu je pel več solističnih pesmi E. Adamiča (SBL I, 2), s katerim se je spoprijateljil. L. 1915–9 ga je centrala družbe (Società industriale dell'olio S. A.) namestila najprej kot tehn. uradnika, nato pa kot obratovodjo v podjetju mineralnega olja na Dunaju, kjer je hkrati nadaljeval študij petja pri E. Stegerju s takim uspehom, da je l. 1919 dobil poskusni angažma v Volksoperi. Živahno povojno kulturno življenje v Sji, zlasti pa ustanovitev samostojne Opere v Nar. gledališču v Lj., ga je zvabilo nazaj v domovino in tako navdušilo, da se je začasno posvetil izključno umetniškemu delu. Od 3. jul. 1919 do 15. avg. 1920 nastopa kot solist v lj. Operi. V tem času so mu zlasti uspele vloge: Povodni mož (Rusalka), Lotario (Mignon) in Knez Gremin (Jevgenij Onjegin). V sezoni 1920–1 nastopa v Nar. kazalištu v Osijeku in dopisuje v slov. časopisje (Maska), 1921–3 sodeluje pri dvigu slov. opere v Nar. gledališču v Mrbu in soustvarja kot pevec in kot režiser z dirigenti H. Vogričem, J. Plecitým in A. Mitrovićem v raznih operetah in operah (Prodana nevesta, Car in tesar, Hofmanove pripovedke, Faust itd.). Poleg tega je v tem času sodeloval z Nar. želez. glasb. društvom Drava ter na koncertih Sploš. delav. izobraževalne zveze Svoboda (1. jul. 1922 — Adamičev večer, 15. dec. 1923 itd.). To sodelovanje je bilo tako plodno in prisrčno, da mu je Svoboda ob odhodu iz Mrba priredila poslovilni koncert 26. jan. 1924. Vendar je v tem času spet zanihal iz umetniškega v gospodarsko življenje in bil leto dni tudi komercialni vodja v tovarni mizarskih izdelkov. Tako je bil po vrnitvi v Lj. odslej stalno zaposlen kot tehnični ekspert in zastopnik Standard Oil Company. Poleg tega je pogodbeno s prekinitvami nastopal v lj. Operi (1. okt. 1925 do 31. jul. 1927, 1. avg. 1930 do 15. jun. 1931, 1. okt. do 31. dec. 1931 in 1. maja do 30. jun. 1933). Naštudiral je obsežen repertoar, poleg navedenega še naslednje opere: Laterna, Sneguročka, Knez Igor, Oedipus rex, Moč usode, Rigoletto, Traviata, Leteči Holandec (Večni mornar), Tannhäuser, Walküre, Nižava, Zvedave ženske itd.; iz jsl literature: Porin (V. Lisinski), Gorenjski slavček (A. Foerster), Oganj (B. Bersa), Povratak (J. Hatze) itd. Največkrat (okoli 100-krat) je nastopil kot Kecal in kot Mefisto. Zadnjikrat je nastopil kot Timur (Turandot). Tako sta se v R-u bojevali dve naravi: gospodarska in umetniška. Dvojna zaposlitev mu ni dopuščala, da bi se udeleževal bohemskega življenja umetnikov. Zato so mu bile tuje zakulisne intrige v času, ko se je slov. gledališko življenje preusmerjalo od amaterstva k profesionalizmu. Ker ni bil odvisen od umetniških honorarjev, je pojmoval nastopanje na odru bolj kot nacionalni in kulturni zanos v nasprotju z mlajšo generacijo, ki je tudi v umetniškem delu videla le bolj kulturno obliko boja za obstanek. Tako ga je konflikt s pevko, ki je uživala vso podporo opernega vodstva, odvrnil od gledališkega odra, na katerem ni po l. 1933 več nastopil, in se po slej posvečal le gospodarstvu. V l. 1941–5 je bil brez stalne zaposlitve, potem pa postavljen za pisarniškega vodjo GUSTROJ. L. 1948 mu je Ministrstvo za kmetijstvo LRS poverilo organizacijo ribiškega gopodarstva ter ga postavilo za direktorja podjetja Republiško ribarsko gospodarstvo Sje, kjer je ostal do upokojitve (1950). — Prim.: listine in koncertni sporedi, ki jih hrani R., Lj., Langusova 7; likvidacijski listi Uprave SNG v Lj.; Izvestje GM v Lj 1908–10; J 1911, št. 104–5, 107, 110, 115–6; NA X (1911), 56; XII (1913), 52; XIII (1914), 10; CG 1918, 62; Maska I (1920–1), 9–11, 111; SN 1925, št. 83; GLLj. V–XIII (1925–33); Zbori 1926, 13–4; 1927, 3; Danilo Veber, GL SNG Mrb IV (1949–50), 13. Hr.