Rukavina, Friderik (1883–1940)

Rukavina Friderik (Miroslav), koncertni in operni dirigent, režiser (in skladatelj), r. 28. okt. 1883 v Puli, u. 26. okt. 1940 v Novem Marofu v Hrvatskem Zagorju, se je izobrazil na šoli Glazbenega zavoda v Zgbu. Sočasno se je zasebno izpopolnjeval pri skladatelju Iv. Zajcu. Nato je študiral na konservatoriju v Pragi, pozneje pa se je posvetil dirigiranju in dovršil specialno dirigentsko šolo v Milanu. Svojo kariero je pričel kot korepetitor opere v Lvovu, kjer se je uspešno uveljavil in bil nato nameščen kot dirigent. Mem tem časom je v Lvovu in Lublinu tudi vodil vokal.-instrument. koncerte tamkajšnjih glasb. društev. Potem je bil dirigent opere in filharmonije v Varšavi. Od tod ga je vodila umetniška pot z italijansko operno družbo po Ameriki, kjer je nastopil v Los Angelesu in San Franciscu. L. 1913 je gostoval v Hrvatskem zemaljskem kazalištu v Zgbu, kjer je bil po tem nastopu postavljen za prvega dirigenta in pozneje za vršilca dolžnosti ravnatelja Opere. Zavzel se je za uprizoritev novih hrvatskih del in vodil tudi simfonične koncerte. Tako je 5. febr. 1916 izvedel simfonični koncert, na katerem so bila izvajana dela samo hrvatskih skladateljev (K. Baranović, A. Dobronić, F. Dugan, D. Pejačević, S. Stančić in B. Širola).

Ob koncu 1. svet. vojne je R. prišel v Lj. in dobil angažma pri Gledališkem konzorciju, ki je obnovil med vojno prekinjeno gledališko življenje v Nar. gledališču. S pomočjo F. Govekarja, dr. I. Grafenauerja in drugih je R-i uspelo sestaviti orkester in ustrezen ansambel pevcev, s katerimi je izvedel več opernih predstav že v pričetku l. 1919. Za uspešno nadaljevanje tega prizadevanja je bila izredno pomembna ustanovitev samostojne Opere v okviru Nar. gledališča v febr. i. l. Od 15. avg. 1919 in tudi potem, ko je bilo Nar. gledališče v Lj. v avg. 1920 podržavljeno, je bil ravnatelj tega zavoda do 30. jun. 1925. R. se je izkazal kot dober organizator. Na novo je postavil orkester, v katerem si je pridobil za koncertnega mojstra takega umetnika, kot je bil violinski virtuoz R. Zika. V delo je vključil dirigente I. Brezovška, A. Neffata, L. Matačića, A. Balatko itd. in pevske soliste R. Thalerjevo, V. Thierry-Kavčnikovo, I. Levarja (SBL I, 639–40), L. Kovača, E. Rumpla (gl. čl.), D. Zupana, Z. Zikovo idr. S svojim delom si je znal pridobiti ugled pri vladajočem meščanstvu, ki se je zadovoljevalo z njegovim konceptom lokalnega gledališča, medtem ko so mu umetniški krogi očitali slabo umetniško vodstvo, površnost v študiranju in zgrešeno interpretacijo. Nedvomno je bil R. dober organizator in spreten dirigent, saj je izvedel uprizoritev tudi velikih oper, kot so Aida (G. Verdi), Boris Godunov (M. P. Musorgski), o katerih je tudi pisal (GLLj. II–IV, 1921–4). Vendar je dajal nekoliko preveč poudarka zunanji učinkovitosti, kar je seveda ustrezalo njegovemu konceptu provincialnega odra, na katerem je mogel vsak solist peti v poljubnem tujem jeziku, kar je nedvomno škodovalo enotni interpretaciji in apercepciji. Kulturni delavci mlade slov. buržoazije so stremeli po slovenizaciji petja v slov. operi. Pomembni slov. operni umetniki, ki so si pridobili bogata izkustva v tujini in so se vrnili v domovino, kot n. pr. J. Betetto i. dr., pa so stremeli k umetniškemu dvigu odrske interpretacije, tako da bi mogla lj. Opera doseči stopnjo osrednjega slov. gledališča. Tako se je moral R. končno umakniti. Ob koncu sezone 1924–5 je zbolel in začasno ga je nadomeščal na mestu ravnatelja basist J. Betetto (SBL I, 35–6). Na odhod R-e iz Lj. so vplivale tudi spremembe v odnosih političnih strank SHS v tistem času.

Leto dni je bil nato intendant Nar. kazališta v Osijeku, 1926 pa je postal ravnatelj Opere Nar. kazališta v Zgbu, kjer so se prav tako uveljavile njegove organizacijske in dirigentske sposobnosti. Poznavajoč nadarjenost in vztrajnost slov. opernih umetnikov, jim je tudi v Zgbu pomagal pri uveljavljenju, pogosto celo v škodo Opere v Lj. Vendar je tudi v Zgbu njegova ekskluzivnost povzročila odpor v umetniških krogih. Tako je po nekaj letih vedno pogosteje odhajal na gostovanja predvsem v slovan. dežele. Delj časa je nastopal kot dirigent v Pragi. L. 1938 se je vrnil bolan na pljučih v Zgb, kjer je odslej sodeloval v operi in na koncertih le še kot gost. Zadnjikrat je dirigiral opero Werther (J. Massenet). Potem se je njegova bolezen hitro poslabšala. Odšel je v zdravilišče Novi Marof in tam čez mesec dni u. in bil na lastno željo tudi pokopan 29. okt. 1940. V naši literaturi ni, razen splošne omembe, podrobnejših konkretnih podatkov o njegovi skladateljski dejavnosti. — Prim.: likvidacijski listi Uprave SNG v Lj.; Milivoj E. Lajovic, Vprašanje ravnatelja kr. opere v Lj., Maska I (1920–1), 102–5; Z. Prelovec, ib. 9–11; GLLj. I–V (1920–5); Znameniti i zaslužni Hrvati (925–1925), Zgb 1925, 229 (Dr. B. Širola); Zbori 1926, 15; NE III, 985 (A. Dobronić); Novosti, Zgb 1940, št. 297 (s sliko) in št. 301; J 1940, št. 252a in št. 253; GLLjO XXI (1940/1), 53 (s sliko); Ukmar-Cvetko-Hrovatin, Zgodovina glasbe, Lj. 1948, 372; Spomen knjiga o pedesetoj godišnjici Narodnog kazališta u Osijeku 1957, 99. Hr.