Rudolph, Anton (1814–1875)

Rudolph Anton, pravnik, r. v Lj. 27. apr. 1814 trgovcu s špecerijo Lovrencu Antonu R-u in Jožefini, r. Summacampagna z Reke, in u. v Lj. 19. jul. 1875. Tu je obiskoval gimn. 1823–9 in licej 1829–31, nato študiral pravo na Dunaju in študije zaključil z doktoratom 11. febr. 1839. Kot odvetniški pripravnik je prakticiral od 20. febr. 1839 pri dr. Matiju Kavčiču, hkrati pa od 1840–1 na sodišču v Lj. Pri kompetiranju za samostojno advokaturo je dvakrat tekmoval s Prešernom (SBL II, 517–64): prvič 23. nov. 1843 s še 7, drugič 7. okt. 1845 s 5 konkurenti. Odvetniški izpit je opravil z oceno »dobro«, torej bolje od Prešerna, in policijski ravnatelj dr. Fr. J. Uhrer ga je 30. dec. 1843 v poročilu sodišču zelo pozitivno ocenil (verska in politična načela: prav izvrstna; način življenja: zelo urejen, dober gospodar, trezen, vljuden, domačnosten, živi sam zase; javno mnenje: zelo pravičen, silno vnet, ima mnoge sposobnosti; osebne in gmotne razmere: poročen, zdrav, premožen, splošno priljubljen in uživa zaupanje pri ljudeh; splošno: njegove lastnosti upravičujejo najlepša pričakovanja), vendar kljub temu pri natečaju ni uspel. Po smrti svojega prejšnjega konkurenta dr. Filipa Pfeffererja (2. okt. 1845) je vnovič zaprosil — sodni referent je označil njegove sposobnosti za dobre, uporabnost za izvrstno, glede vedenja pa pripomnil, da je »resnično religiozen, moralen in brez napake« — toda ker si je kot kurator nakopal neke očitke, tudi to pot ni dobil zaprošenega mesta. Ob razpisu na novo ustanovljenih advokatur na deželi (1846) ni vložil prošnje kakor Prešeren, pač pa 4. nov. 1848 za mesto v Lj. in ga to pot dobil (zaprisežen 16. febr. 1849). Kot samostojen odvetnik je bil 2. marca 1849 postavljen za varuha Prešernovih nedoletnik otrok Ernestine (SBL I, 397) in Franca Jelovška in se izkazal ne le kot vesten kurator, ampak tudi kot pravi človekoljub. Ko je za umrlim pesnikom prevzel zastopstvo Škofičeve konkurzne mase v Železnikih, je poročal sodišču, da je Prešeren zaupano mu maso pošteno ščitil in zadevo urejal s čim manjšimi stroški tako, da si nekaterih storitev sploh ni zaračunal, druge pa tako nizko, da obračuna ni moči znižati. V stanovskih krogih je bil ugleden; nekaj časa je bil tajnik odvetniške zbornice, član mestnega občinskega sveta, Filharmonične družbe in Kazinskega društva. Po mišljenju je pripadal konservativni kranjskonemški inteligenci, politično pa se ni udejstvoval. Sodobnikom je veljal za radodarnega, družabnega človeka in podpornika umetnosti in znanosti. — Prim.: šenklavške župnijske matice; mrliška knjiga pri frančiškanih v Lj.; izvestja lj. gimn.; Album academicorum Lycei Labacensis (NUK, Ms 654); nekrologi in osmrtnice: LZg 20. jul. 1875; SN 20. jul. 1875; N 1875, 246; S 22. jul. 1875; Ernestina Jelovšek, Spomini, 140; ista, pismo Levcu 30. jul. 1882 (NUK, Ms 456, št. 11); Kidrič, RDHV III (1926), 84–6, 89, 90–9; Mal, DS 1929, 307–8; isti, GMDS XIV (1933), 135; Gspan, SR II (1949), 46–7; Kidrič, PA 306, 320; Slodnjak, SBL II, 550. Gpn.