Rudež, Jožef (1793–1846)

Rudež Jožef, etnograf, graščak in mecen, v Ribnici r. 30. avg. 1793 graščaku Antonu (gl. članek) in u. 29. marca 1846. Obiskoval je 1807/8 6. razr. gimn. v Lj., tu končal 2. letnik filozof. 1810, nato na Dunaju pod Kopitarjevim mentorstvom prebil eno leto, ki ga je končalo skupno potovanje po Nemčiji, od koder sta se do 21. okt. 1811 vrnila: Kopitar na Dunaj, R. pa v Ribnico. L. 1812 se je R. poročil s 16-letno Jožefo Koglovo, hčerjo Bernarda (SBL I, 489), po njeni zgodnji smrti pa z Marijo Sadnjek iz Planine (1818). Od očetove obširne posesti je kupil 1827 graščino Tolsti vrh, prešlo pa je nanj še: gospostvo Ribnica z inkorporirano posestjo Breg pri Ribnici, posesti Dragomlje in Loke, hiša v Lj. in Gorenji vasi v gospostvu Ribnica ter nekaj zemljiške posesti v gospostvu Otočec pri Mokronogu. L. 1842 se je skušal otresti uprave ribniške okrajne gosposke, kar se mu je posrečilo šele 1846. — Nadarjeni R. je dobil prvo pobudo za prerodno delo v domači, vsem javnim delavcem gostoljubno dostopni hiši. Zavestno in smotrno je gojil in usmerjal njegovo osebnost in zanimanje mentor Kopitar: navajal ga je k treznemu gledanju in delavnemu življenju; spodbujal k pisanju ter z vnetim priznanjem že napisanega bodril k nadaljevanju; opozarjal na sodobno pomembno literaturo; seznanjal ga (n. pr. z J. Zupanom 1811; le-ta mu je postal očetovski prijatelj) ali posredoval zveze z možmi podobnih stremljenj (Schottky, Korytko?). Več kot slučajnostni znanci so bili R-u med drugimi: Zois, Primic, Stanko Vraz, Andrej Smole, Crobath, Prešeren. V Ribniškem gradu si je po Kopitarjevem navodilu sistematično uredil »slovansko knjižnico«, kjer si našel poleg drugega Dobrovskega Slavina, Prolegomena, Kopitarjeva Glagolita Clozianus, KČ, Gajevo Ilirsko Danico, Vrazovo Kolo, Vukove srb. nar. pesmi itd.

Kot etnograf je R. priobčil (anonimno) svoj prvi članek Beschreibung einer Hochzeit, wie sie im Jahre 1811 auf dem Karst … gefeyert worden (objavo v VB 1811 preskrbel Kopitar). Svoje lastne poroke (30. avg. 1812) kljub Kopitarjevim ponovnim opozorilom ni opisal, pošiljal pa mu je jezikovne posebnosti, ki jih je le-ta posredoval tudi Dobrovskemu. Zdi se, da tudi recenzije o Woltersdorfovi knjigi Illyrische Provinzen R. ni napisal, čeprav mu je Kopitar vztrajno prigovarjal, prav tako je Kopitarjev načrt o etnografskem opisu ilirskih narodov le delno izpolnil s svojim spisom o Kočevarjih. R-ovo zanimanje za Kočevje sega že v l. 1812; ko si je (vsaj 1819) začel dopisovati z mladim pruskim etnografom Maxom Julijem Schottkyjem, je le-temu mogel ne le odgovoriti na številna vprašanja glede Kočevarjev, temveč mu dati na uporabo še več gradiva, kot ga je Schottky upal pričakovati; vrhu tega ga je povabil v Ribnico, da bi mogel Prus osebno proučevati kočevsko vprašanje. V Schottkyjevem listu je R. objavil svoj lastni opis Kočevarjev: Das Herzogthum Gottschee, besprochen durch Prof. Richter und von Rudesch, Vorzeit u. Gegenwart, Posen 1823, 1. Band, 3. Stück, S. 257–78: po splošnih zemljepisnih in zgodovinskih podatkih ter etimološki razlagi Kočevja R. dokazuje s krajevnimi in z družinskimi imeni, z nošo, običaji in s pristojnostjo kočevske cerkvene podružnice, da so Kočevarji potomci prvotno slovanskega prebivalstva in z njim močno pomešanih kolonistov. Dodano je kočevsko besedišče, ki se razlikuje od pismene nemščine, kočevski očenaš, seznam družinskih imen in štiri ljudske balade (Wie frühe steht auf Mogretitzle, Die Wochtel schluget in ünscher Falde, Der Woitzen hot geschossen, Mario! Von der Moierin). R. je sicer obljubil (o. c. 277), da bo priobčil še melodijo k zadnji baladi in Schottky ga je javno pozval (o. c. 271), naj bi nadaljeval svoja raziskavanja, ker v to ni »nihče tako poklican kakor ravno on«; toda list je prenehal izhajati in R. o tej snovi ni ničesar več objavil.

R-eva skrbna in utemeljena dognanja so preko 100 let služila za izhodišče in upoštevanja vredno gradivo vsem poznejšim etnografom, ki so jih zanimali Kočevarji, pa najsi so R-a kot vir zamolčali (n. pr. Radics), okrnjevali (včasih Schröer, Grothe), kadar jih je k temu zavajala njih preveč poudarjena nemška usmerjenost, ali navajali n. pr.: Schröer (Ein Ausflug nach Gottschee, S. B. A. W. Wien 1868, LX. Bd., S. 165, I. Theil in LXV, 1870, Weitere Mittheilungen über die Mundart von Gottschee), ki prizna, da vsebuje »najpomembnejše« že R-ev sestavek; Kuhač Fr. S. (Južnoslovjanske narodne popievke, I–IV, Zgb, 1878–81), ki priobčuje — toda spakedrano — eno izmed R-evih objavljenih kočevskih balad; Josef Obergföll (Ueber die Herkunft der Gottscheer, Deutscher Kalender für Krain. Lb. 1888), ki se drži Schröerjevih izvajanj; dr. Adolf Hauffen je zaradi važnosti ponatisnil R-ev sestavek (LW 1893, Nr. 649, 650, 14. in 21. jan.) in se tudi v svoji knjigi (Die deutsche Sprachinsel Gottschee, Quellen und Forschungen zur Geschichte, Literatur u. Sprache Oesterreichs und seiner Kronländer, III, Graz 1895, št. 101) povrača na Schröerjev spis in R-eve objave; anonimni pisec članka Der älteste Aufsatz über Gottchee (Gottscheer Zg 1928, št. 28, 31, 32), ki ponatiskuje prejšnji Hauffenov spis, ker je originalni, t.j. R-ev v Zeit u. Gegenwart, »danes skoro nedostopen«; zelo ga je okrnil Grothe H. (Die deutsche Sprachinsel Gottschee in Slowenien, 1931); še zadnja Simoničeva raziskavanja (Et 1934; isti, Kočevarji v luči krajevnih in ledinskih imen, GMS XVI, 1935, 61 do 81, 106–123) potrjujejo pravilnost R-evih ugotovitev.

Z etnografskim in s folklorističnim delom je R. sicer nadaljeval, a ni znano, da bi bil še kaj priobčil. Stanku Vrazu, ki je bil večkrat njegov gost v Ribnici, je prispeval gradivo za zbirko narodnih pesmi. R. je sprejel (15.–19. avg., 7. sept., 4.–11. nov. 1838) v Ribnici tudi E. Korytka ter ga bogato podprl s kočevskimi narodnimi pesmimi in etnografskim gradivom (28 listov v Korytkovi ostalini) za njegovo nameravano monografijo o Kočevcih. Uspešno je R. posredoval 1842 pri Prešernu in Crobathu zaradi Korytkove ostaline za Vraza. R-evo jezikovno gradivo je preko Kopitarja služilo še Miklošiču.

Kot gospodarski strokovnjak in član KD v Lj. (1846) je R. napisal Kurze Beschreibung der Landwirtschaft im Herrschaftsbezirk Reifnitz (Annalen der k. k. Landwirtschafts-Gesellschaft Jahrg. 1822–3, 1830, 59–76) in krajši sestavek Einige Notizen über den Maisbau in der Umgebung von Reifnitz (ib., 1843 II/6, 80–1), o čemer so poročale tudi N (1845, 142).

R., »iuvenis slavicissimus«, »ardentis slavismi« (Kopitar), »ena najsimpatičnejših osebnosti slov. preporoda« (Kidrič), je ostal vse življenje zvest svojim mladostnim stremljenjem: velikopotezno in nesebično je podpiral vsako delo za domačo stvar; prijateljem je bil vdan in ustrežljiv, do podložnikov razumevajoč in dober; kot etnograf in nabiratelj jezikovnih posebnosti doganjiv in temeljit, s posebnim darom za pisanje, vendar brez literarnih ambicij, ostajajoč skoro neopažen, kljub zelo laskavemu Kopitarjevemu in Dobrovskega priznanju. — Prim.: matrike v Ribnici; pismo ribniškega dekana Kidriču, 5. febr. 1931; poročilo ribniškega župnika 21. apr., 10., 16. maja, 6. junija 1952; repertorij šenklavške poročne knjige; miscellanea za šolstvo v franc. dobi (ŠkALj); Instrumentenbuch N IX, 333–6; N IV, 142; Im 6. blauen Quatern E 9 (DAS); SBL I, 522, 523 (Korytko); Ist. I, II (kazalo: Rudež, Schottky); Kidrič, Zgod., kazalo; Marn XVI, 5, 6–7; Prijatelj, Profili 59, 60; Wurzbach XXXI, 251; Kopitar — Zoisu 3. dec. 1810, 7. jun. 1811, 10. marca 1812, 15. avg. 1812; Ms 455, 465, 468, 479, 577 št. 54, 973 VIII/B, 1008 št. 1, 2, 3 (vse v NUK); Heinko, Carn. 1842, 370; N 1845, 142; 1846, 56; K. J. Schröer, Ein Ausflug nach Gottschee, S. B. A. W., Wien, Jahrg. 1868, 173, op. 1, 179, 252, 274, 287; isti, Weitere Mitth. über die Mundart von Gottschee, ib., 1870, 451, 465, 470, 488; Levec, LZ 1885, 121–3; isti, ib. 1886, 315; Ilešič, ZMS 1905, 88; Prijatelj, ib., 1907, 236; isti, IMK 1909, 20–1, 79–80; Mole, Carn. 1910, 106; Prijatelj, ČZN 1910, 157–60, 172–3; Kidrič; ib. 375, 379; isti, Paberki o Korytku LZ 1910; isti, Carn. III (1912), 28–43; Polec, Kraljestvo Ilirija 224, 225, 242, 243; Kidrič, Dobrovský, kazalo; isti, Prešeren II, 88, 336, 374; Kočevski zbornik 1939, 47, 133, 134, 179, 180, 181, 182, 251, 252, 253, 254, 255, 323, 324; Kidrič, Korytkova smrt in ostalina 1947, 36; isti, PA 280; M. Uršič, Kopitarjeva pisma Jožefu R-u, Razprave SAZU, Razred za filol. in lit. vede, II (1956), 117–44. Slika: Langusov portret v Nar. galeriji v Lj. (reprodukcija v SPor 1951, št. 286 kot Anton Jožef R.). U. M.