Rožman, Maks (1898–1970)

Rožman Maks, strokovni pisatelj in publicist, r. 12. febr. 1898 na Fužinah pri Lj. Po meščanski šoli in učiteljišču, ki ga je po triletni prekinitvi študija zaradi prve svetovne vojne dokončal v Lj. 1919, je služboval po raznih krajih Dolenjske, potem pa je obiskoval štiri leta Višjo ped. šolo v Zgbu ter se usposobil za profesorja zgodovine, zemljepisa in slov. slovstva. Služboval je na mešč. šolah v Ribnici, v Lj. in v Šentvidu nad Lj. do 1939, ko je postal v Bgdu referent za mešč. šole v prosvetnem ministrstvu. Tu je ostal do začetka vojske 1941, ko se je vrnil v Sjo. Bil je nameščen na različnih mešč. šolah in gimn. v Lj., od 1950 do upokojitve 1955 pa je služboval na Ekonomski srednji šoli. — Sodeloval je pri meščanskošol. čitankah za I. in II. r., Naša zemlja in Naša beseda, 1939. Za pripadnike JLA na tečajih v Lj. je spisal (v srhrv.) kot skripta tri brošure; v dveh je podal Osnove geografije, 1945 in 1946, v eni pa kratek pregled Evrope, 1947. (Delež dr. R. Kropivnika, ki je sopodpisan na ovoj. listu, je bil pred uporabo skript izločen.) Glavno njegovo delo je usmerjeno na strojepisje in po 1945 na čebelarstvo. Uvedel je metodo slepega pisanja na stroj in na tej metodi zasnoval svoj učbenik Strojepisje za trgov. in njim sorodne šole, 1931; njegovo načelo je dokončno prodrlo v šole, ko je R. izdal ta učbenik v predelani in razširjeni izdaji z naslovom Strojepisje, učbenik za šole in samouke, 1951. V teh učbenikih je za vse strojne dele pisalnih in računskih strojev ustalil slov. terminologijo, ki se je splošno uveljavila ter bila sprejeta v šoli in v strokovnem pisanju. O terminoloških vprašanjih je pisal v UT, hrv. Pedagoško revijo ter v obeh knjigah. Kakor njegova strokovna terminologija se je skoraj v celoti uveljavila tudi njegova metoda slepega pisanja. To metodo je uveljavil tudi na svojih tečajih za daljnopisnike pri PTT ter sestavil zanje dva učbenika za teleprintersko službo pod naslovom Metodične vaje za daljnopisnik, 1948 in 1949. O zgodov. razvoju pisalnih in računskih strojev je razen v svojih učbenikih pisal od 1953 v Tov in od 1955 v TT in SPor. V listu Stenograf od 1955 priobčuje članke, ki so v zvezi s strojepisjem. — Iz praktičnega čebelarjenja izhaja njegovo čebelarsko publicistično delo, temelječe na svetovni strokovni literaturi. Te članke priobčuje od 1945 v SČ, nekaj tudi v zgb Pčelarstvu in bgd Naprednem pčelarstvu. Po 1945 je vodil številne čebelarske tečaje po Sji, na katerih je tudi predaval. O svojih predavanjih ter o tečajih in organizacijskem delu podružnic čebelarskega društva je poročal v SČ. Posebno se je zanimal za vzrejo matic ter pri tem odkril nov rez, doslej neznan v svetovni literaturi. — Psevdonim: Emer (v Stenografu). — Prim.: osebno; Sičeva ocena Strojepisja, S 1931, št. 206; Logarjeva ocena meščanskošol. beril, SJ, 1939, 234–4. Smj.