Rožman, Gregorij (1883–1959)

Rožman Gregorij, lj. škof, r. 9. marca 1883 kmetom v Dolinčicah (ž. Šmihel pri Pliberku), u. 16. nov. 1959 v Clevelandu. Po gimn. (1940) in teol. študijah v Clcu duhovnik (1907), doktoriral iz teol. na Dunaju (1912), nato prof. cerkv. prava v semenišču v Clcu, predavatelj (1920), izred. prof. cerkv. prava na teol. fakulteti lj. univerze (1924–9), naslovni škof semtski in koadjutor lj. škofa cum iure successionis (1929), slednjič 29. lj. škof od 1. avg. 1930. Od začetka maja 1945 na begu pred osvobodilno JA in 30. jul. 1946 v odsotnosti obsojen pred vojaškim sodiščem na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 18 let, na izgubo polit. in državljanskih pravic za dobo 10 let po prestani kazni in na zaplembo celotne imovine. Sodbo je potrdilo Vrhovno sodišče JA pod št. 882/46 v celoti z dodatkom, da se R. obsodi še na izgubo državljanstva, vzporedna kazen izgube polit. in državljanskih pravic pa se zniža na 5 let.

Do imenovanja za škofa-koadjutorja oz. nastopa mesta ordinarija lj. škofije se je R. poleg opravljanja profesure in s to zvezanim znanstvenim in publicističnim delom — objavljal je večinoma v BV — udejstvoval kot organizator katoliške mladine, zlasti kot duhovni vodja klerikalne telovadne organizacije Orel. Uspehi tega delovanja so R-a močno zbližali z vodstvom SLS, ki je v vedno bolj zapletenem paktiranju in sodelovanju z velikosrbsko buržoazijo prisililo dotedanjega lj. škofa dr. A. B. Jegliča, da je le-ta pristal na koadjutorja in nato resigniral (prim. Jegličev dnevnik), ter postavilo R-a za lj. škofa. Tako je postal R. orodje SLS, čeprav se je od njega v letih 1935–40 nekoliko oddaljil in to v velikem sporu med vodstvom SLS in Rimom glede bistva in vsebine Katoliške akcije. Spor, v katerem je hotelo vodstvo SLS podrediti Katoliško akcijo SLS kot njeno pomožno silo, R. pa je zagovarjal ortodoksno rimsko stališče, da je Katoliška akcija, za katero je bil papež Pij XI. »quasi inspiratus«, povsem »nepolitična« organizacija, se je 1940 končal s kompromisom. SLS je postala sestavni del novega slov. klerofašizma, ki je okrepljen s Katol. akcijo, napovedal vojno vsem naprednim in pozitivnim silam v slov. narodu. Tako je razumljivo, da srečamo vodstvo in R-a kmalu po okupaciji med prvaki slov. kontrarevolucije, med katerimi je R. — kakor ga bremenijo spisi vojaškega sodišča — »vodil izdajalsko delavnost in služil okupatorju pri prizadevanju njegovega načrtnega iztrebljanja in raznarodovanja slov. naroda in dušenja osvobodilne borbe«. Bistvo R-ovega delovanja je po ugotovitvah sodišča naslednje: pobuda in pomoč pri organiziranju slov. kontrarevolucionarnega vodstva (sestanki v škofiji, asistenca pri sestavljanju in konstruiranju t. im. slov. narodnega sveta itd.), prikazovanje NOB v besedi in pisanju kot protinarodne ter veri in cerkvi škodljive in sovražne, pobuda in pomoč pri organiziranju slov. oboroženih kontrarevolucionarnih oddelkov (vaške straže, Milizia volontaria anticommunista, slov. domobranstvo; zveza z gestapom, asistenca pri prisegi slov. domobrancev itd.) — Potemtakem je R-ova krivda (subjektivna ali objektivna, kar je za razvoj dogodkov med NOB postranskega pomena) v tem, da se je ob veliki revolucionarni prelomnici v zgodovini slov. naroda obrnil k reakciji in kontrarevoluciji in ne na stran velikanske večine Slovencev, kar bi bil — za časa in pod pogoji okupacije in NOB — kot Slovenec moral storiti. — Prim.: letopisi clške in lj. škofije; Zgod. slov. univ. v Lj. do l. 1929, 525; Proces proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rösenerju, Rožmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu, Lj. 1946, 33–43. Mkž.