Rotta, Anton (1828–1903)

Rotta Anton, italij. slikar, r. 22. febr. 1828 v Gor., u. 11. sept. 1903 v Benetkah. Študiral je na umetn. akademiji v Benetkah. Odlikoval se je kot žanrski slikar italij. ljudskega življenja s humoristično noto. — Prim.: Thieme-Bekker XXIX, 96; Steska 298. Stl.

ROTTA (ROT, ROTA) Anton, slikar, r. 22. febr. 1828 v Gor., u. 11. sept. 1903 v Benetkah. Sin slov. staršev Antona Rota in Jožefe Stubel. V Gor. je začel obiskovati gimn. (184143), a ker ni kazal veselja za šolo in si le želel postati slikar, so ga starši poslali na slikarsko akad. v Benetke, kjer sta mu bila učitelja Odorico Politi (1785–1846) in Ludovico Liparini (1800–56). Slednji je nanj dosti vplival in ga usmeril na žanrsko slikarstvo. Po študijih (1844–49) je še nekaj časa delal pod Liparinijevim vodstvom, potem se pa osamosvojil in ostal celo življenje v Benetkah, kjer je redno sodeloval na vseh slik. razstavah. Slike je pošiljal tudi na razstave v Milan (1853), Prago (1863), na Dunaj (1869), v Berlin (1891) in drugam. Njegov slikarski opus je zelo velik, a med najpomembnejša dela je šteti: Usmiljeni Samaritan (1853), Dva brezposelna kadita eno cigareto (1853), Tizian poučuje Ireno von Spilmberg v slikanju (1853), Beraška družina (1853), Sin ribiča iz Chiozze (1854), Grof Recanati pred Napoleonom v Trevisu 1797 (1855), Francoski kralj Franc I. s sestro (1856), Ljubosumnost (1856), Dva portreta psov (1856), Iz beneškega življenja (1857), Prva skrb (1858), Pojoča odaliska (1862), Poezija lagune (1862), Krpač čevljev (1863), Otroci nekega slikarja (1863), Bakanal na Lidu leta 1700 (1864), Otrokov prijatelj (1864), Prodajalec vžigalic (1865), Pri čevljarju (1867), Ribiški dečki (1868), Slikarjevi sinovi (1869), Dve študiji glav (1870), Bolečina in up (1872), Niente da fare (1878), Velika bolečina (1882), Slaba družba (1883), Srečo obetajoči loterijski listek (1890), Krpanje mehov (1893), Težek primer (1894) idr. Iz poznejše slikarske periode je še omeniti nekaj boljših slik, tako: Kradljivec kokoši, Lovec, Mitološki prizor, Stara nuna, Meditacija. Njegova najboljša dela pa so: Prve iluzije, Malica, Pijanec, Garibaldinčeva smrt. - R. je bil sicer nedvomno nadarjen slikar žanrskih prizorov iz dnevnega (zlasti beneškega) življenja, dobro je obvladal slik. tehniko, vendar pa njegova iznajdljivost ni bila velika in je čutiti pomanjkanje idej pri izbiri snovi, pa tudi v sami uresničitvi. To je zlasti opaziti pri njegovih zgod. prizorih, ki so nekako brez življenja in pravega umet. doživetja. Nasprotno pa je R. svojim žanrskim prizorom znal dati humoristično noto, gracioznost in ekspresivnost. Zato so sodobniki ravno te slike zelo cenili, a priljubljene so bile tudi njegove uprizoritve (in portreti) živali. R-eva dela so v evrop. galerijah (Benetke, Berlin, Dunaj, Helsinki, Milan, Praga, Trst) in v Ameriki (Philadelphia), pa tudi v zasebni lasti. Njegov sin Silvio Giulio Rotta (r. v Benetkah 15. avg. 1853, u. tudi tam 7. jun. 1913) je bil tudi žanrski slikar in učenec beneške slik. akad., a je delal v olju in akvarelih.

Prim.: Gemme d'arti italiane, VI, Milano-Venezia 1853, 118; VII, Milano-Venezia 1854, 79; Vili, Milano-Venezia 1855, 141; IX, Milano-Venezia 1856, 115; Album - Esposizione di belle arti di Milano ed altre città, XV, Milano 1853, 39; XVI, Milano 1854, 15; XVII, Milano 1856, 25; Š. Kociančič (Arkiv za povjestnicu jugoslavensku, III, Zgb 1854, 259–306); I. Kukuljević, Slovnik umjetnikah jugoslavenskih, I-V, Zgb 1858–60, 371: C. Wurzbach, Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, XXVII, Wien 1874, 90–91; A. De Gubernatis, Dizionario degli artisti viventi, Firenze 1889 (1906); K. v. Czoernig (Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, Das Küstenland, Wien 1891, 93–109); F. v. Boetticher, Malerwerke des 19. Jahrhunderts, II, Dresden 1898 (1901); G. Cantalamessa (Emporium, XIX, Bergamo 1904, 91–110); G. Garollo, Dizionario biografico universale, II, Milano 1907, 1681; H. A. Müller-H. W. Singer, Allgemeines Künstler-Lexicon, IV, Frankfurt a/Main 1920, 118; Révai nagy lexikona az ismeretek enciklopédiája, XVI, Budapest 1924, 381; V. Steska, Slovenska umetnost, I, Slikarstvo, Prevalje 1927, 298; E. Somaré, Storia dei pittori italiani dell'Ottocento, I, Milano 1928, 529; L. Serra, Storia dell'Arte Italiana, III, Milano 1932, 138; A. M. Comanducci, I pittori italiani dell'Ottocento, Milano 1934; U. Thieme-F. Becker, Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler von der Antike bis zur Gegenwart, XXIX, Leipzig 1935, 96; J. Carnemolla, Enclt XXX, 1936, 174; E. Bénézit, Dictionnaire critique documentaire des peintres, sculpteurs, dessinateurs et graveurs, VII, Paris 1954, 376–77; F. Stelè, SBL III, 144.

Lc.