Rossi, Domenico (1678–1742)

Rossi Domenico, italijanski baročni arhitekt, graditelj križevniške cerkve v Lj., r. 1678 v Marcò pri Luganu, u. 1742 v Benetkah. Leta 1714 je komtur nemškega vit. reda Gvidon Starhemberg odredil porušitev stare komendske cerkve M. B. v sklopu lj. križank in je poveril R-ju izdelavo načrta za novo cerkev. Medtem ko je bila stara cerkev orientirana, je R. odredil v smislu baročnih stremljenj položaj nove cerkve z monumentalno zasnovanim vhodnim pročeljem dominantno na trg pred njo. Zasnova cerkve je centralna z rahlo poudarjeno podolžno osjo. Jedro zasnove ima kvadratni tloris s posnetimi robovi, iznad katerih se vzpenjata diagonalno potekajoči oprogi, ki oblikujeta samostanski obok. Obris cerkvene arhitekture je krepko poudarjen z dvignjenim jedrom, ki dominira iznad obrobnih mas in je zaključen z visoko, živahno vzvalovljeno avbo, na vrhu katere je poligonalna laterna z baročnim stolpnim zaključkom. Arhitektura zunanjščine je osredotočena v vhodnem pročelju, ki mu daje odločilni poudarek pilastrska arhitektura s krepkim napuščnim vencem in trikotnim čelom nad osrednjo partijo z razmaknjenima pilastroma v osi portala.

V lj. mest. muzeju je shranjen R-jev mavčni model cerkve, ki je sestavljen iz sedmih delov. Medtem ko je arhitektura notranjščine v podrobnostih izdelana z bogato členjenim ostenjem, je arhitektura zunanjščine omejena le na gole stene, ki jih je bržkone arhitekt dopolnil z arhitekturnimi risbami. Model podaja regularno centralno zasnovo v obrisu kvadrata z dvema posnetima ogloma. Jedro zgradbe je kvadrat z ločno posnetimi ogli, iznad njega pa se na pandantivih dviga plitka kupola; iznad okrogle odprtine na kupolnem temenu je bila bržčas predvidena laterna. V odklonu, ki se izraža v arhitekturi križevniške cerkve z R-jevo zasnovo, podano v modelu, bi lahko dojeli genius loci in ni izključeno, da se je uveljavila lokalna baročna arhitekturna usmeritev, ki jo v obdobju Akademije operozov manifestira domača tvornost z Gregorjem Mačkom na čelu.

Ko je R. dobil l. 1714 naročilo za lj. cerkev, je podobno, a v izrazu mehkejšo zasnovo realiziral že 1709 v cerkv. arhitekturi S. Stae ob Vel. kanalu v Benetkah. L. 1713 je tudi izdelal načrt za prezidavo presbiterija videmske (Udine) stolnice; hkrati z lj. cerkvijo je gradil jezuitsko cerkev v Benetkah (1715–29); 1724 je začel z zidavo palače Corner (Pal. Corner della Regina, danes Monte di Pietà).

R. je bil vodilni beneški arhitekt 1. pol. 18. stol.; njegov položaj je tudi v svetovnem merilu utrjen in to predvsem v pogledu združitve strogega rimsko klasičnega ogrodja in palladianskih velikopoteznih oblik s sodobnim likovnim izrazom. Lj. križevniška cerkev dopolnjuje njegovo celokupno delo in prikazuje zanimiv primer krajevno pogojene modifikacije njegove arhitekture, ki ima v našem primeru trši izraz, podan v krepkem arhitektonskem ogrodju podstavka in pilastrov, venca in timpanona, brez razkošja v dekoracijah.

Strokovna literatura ne navaja, razen v enem samem primeru, R-jevega lj. dela, vendar je v tej zvezi treba popraviti domnevo, ki jo podaja Thieme-Becker, da je arhitekt istega imena in priimka, ki je deloval v Gradcu okr. l. 1660, istoveten z arhitektom, ki je gradil lj. cerkev, zakaj graški R. je gradil v Gradcu še pred rojstvom našega arhitekta. Verjetno gre tu za razvejan rod arhitektov R-jev, na kar nas navaja tudi dejstvo, da je bil lj. D. R. oče arhitekta Paola R-ja, umrlega l. 1768. — Prim.: Dolničar, Epitome chronologica od 1660–1718; BK 1865, 48; Radics, LMS 1880, 33; A. Michel, Histoire de l'art, VIII/1, Paris 1923; Thieme-Becker XXIX; Enciclopedia italiana, 1949. Mšč.