Romuald (1676–1748)

Romuald o., kapucin, s pravim imenom Lovrenc Marusič (Marusig), prireditelj škofjeloške pasijonske procesije, r. v Štandrežu pri Gor. 1676, u. 22. apr. 1748 v Gor. Stopil je 1699 med kapucine v Celju in po noviciatu 13. marca 1700 tu opravil slovesno obljubo. Postal je pridigar štajerske kapucinske provincije, bil vsaj 1721 v Škofji Loki in nazadnje v Gor.

R. je avtor ozir. prireditelj škofjeloške pasijonske procesije. Take sprevode, v katerih so igralci peš, na konjih, na odrih ali na vozeh z živimi slikami in dramatično igro prikazovali Kristusovo trpljenje in druge svetopisemske prizore, so gojili kapucini v Lj. (od 1617), v Novem mestu in Kranju, vendar v nem. jeziku. Pomen škofjeloške procesije pa je v tem, da je bila v slov. jeziku.

Besedilo škofjeloške procesije se je ohranilo v rkp. (danes v škofjeloškem kapucinskem samostanu). Rkp. z naslovom Instructio pro processione Locopolitana in die Parasceve Domini je v lično vezani knjižici (286 X 198 mm) in šteje 51 listov, od teh 8 praznih. Iz prvih, v latinščini popisanih strani (2a–4b), izvemo, da se je procesija začela 1721 na prošnjo namestnika brižinskega škofa, barona Eckerja, ki je bil predstojnik bratovščine Rešnjega telesa; tu so tudi določila, da prireja in plačuje procesijo ta bratovščina, kapucini pa dajo režiserja (magister processionis) ter jo organizirajo in uprizarjajo; naštete so tudi režiserjeve ugodnosti in naloge. Od str. 5 a do 30 a je tekst: režiserske opombe so največ v nemščini, pa tudi v latinščini in slovenščini, verzi so slov. Ves sprevod je razdeljen na 15 podob (»figur«); te so: raj in padec prvih staršev, smrt (pozneje so dodali še pekel), zadnja večerja, Samson, krvavi pot, bičanje, kronanje, Jeronim, Ecce homo! Kristus na križu, Mati božja sedmerih žalosti, skrinja zaveze, Kristusov grob.

Za besedilom je uvrščen najprej obširen, v nemškem jeziku sestavljen seznam podob (prizorov), kakor so bile razvrščene v sprevodu, torej nekak scenarij (str. 30b–36a). Zatem sledita dva koncepta sporeda, kakršne so izdajali zaradi razlage posameznih prizorov, in sicer za leto 1727 in 1728. Tudi ta dva sporeda sta v nemščini, na koncu prvega pa je 24 slov. verzov. Dodano je tudi stvarno kazalo po abecedi. Potem so še tu in na prostih listih razne beležke in lat. vabila župnikom, naj razglasijo procesijo in se je s svojimi farani udeleže. Posebej je še seznam oblek in orodja ter seznam vasi okoli Škofje Loke, ki so prikazovale posamezne prizore (n. pr. Reteče in Gorenja vas — paradiž, Suha in Trata — Kristus na križu).

Škofjeloška pasijonska procesija je svojevrstno baročno dramatično delo, spretno zgrajeno za učinkovito izvedbo ob množičnem sodelovanju preprostega ljudstva. Smisel posameznih podob ali prizorov je bil nekako tale: zaradi padca prvih staršev v raju je človeštvo zapisano smrti in celo peklu, toda Kristus, ki se je boril z grehom še bolj junaško kakor Samson, je s svojo muko in smrtjo rešil ljudi pogube; zato točite solze kakor sv. Jeronim, zakaj samo s solzami pokore boste premagali trpljenje na zemlji.

Bil je velikanski sprevod in so samo za igralce imeli pripravljenih 278 kostumov, a sodelovali so tudi cehi kovačev, lončarjev, zidarjev, čevljarjev, pekov, mesarjev in krojačev, meščani, kmetje, javni spokorniki. V temnih večernih urah ob svitu plamenic in sveč je sprevod moral napraviti silen vtis. Zlasti drugi prizor, ki živo spominja na mrtvaški ples, kakor so ga od 14. stoletja radi uporabljali, je moral močno vplivati na gledalce. Sploh zveni iz vsega dela srednjeveška miselnost — odvračanje od grešnega sveta in tolažba z onstranstvom.

Škofjeloški pasijon je verjetno slov. prireditev ljubljanskega. Najbolj kaže na to njegova primerjava z ohranjenim lj. tiskanim sporedom iz l. 1713. Vsekakor pa je R. opravil veliko delo s prevodom nad 1000 verzov. Čeprav si ni belil glave z umet. oblikovnimi problemi, je vendar z verzifikacijo uspel, ker je zadel pravo obliko za živo recitiranje: njegovi verzi ne slonijo niti na načelu štetih zlogov niti na načelu stopic, temveč so povečini prosti »knittelversi«, navadno s štirimi vzdigi in z zaporedno rimo. Nanjo je še najbolj pazil, dasi se je tu in tam zadovoljil tudi z asonanco. Jezikovno se mu nekoliko pozna vpliv tradicije, v glavnem pa je zahajal v narečje.

Delo o. R-a se z obsegom, z uspelo verzifikacijo in na živo recitiranje preračunano dikcijo ugodno razločuje od večine slov. slovstvenih del tistega časa. Važno je kot prva pisana priča o razvoju slov. gledališke umetnosti.

Škofjeloški pasijon so nehali predstavljati najbrž tedaj, ko je posvetna in cerkvena oblast nastopila proti takim procesijam, ker so se izpridile; to je bilo v 70-ih letih 18. stoletja, najkasneje pa 1782, ko je cesar Jožef II. z dekretom odpravil skoraj vse cerkvene sprevode. — Prim.: A. Koblar, IMK 1892, 110; J. Mantuani, Carn. 1916, 222; 1917, 15; F. Kalan (Kumbatovič), NS 1948, 79 sl.; M. Rupel, SR 1951, 240 sl. Rpl.

Marušič Lovrenc, s samostanskim imenom o. Romuald, prireditelj škofjeloške pasijonske procesije, r. 9. avg. 1676 v Štandrežu pri Gor., u. 22. apr. 1748 v Gor. Oče Andrej, mati Uršula Marušič. Kapucini so imeli od 1591 sredi polja med Gorico in Štandrežem samostan in so bili med ljudmi zelo priljubljeni, med kugo 1682 so odprli lazaret in skrbeli za okužene; dva izmed patrov sta se okužila in umrla. M. je stopil med gor. kapucine, opravil noviciat v Celju in se 13. mar. 1700 slovesno zaobljubil. Postal je pridigar štajerske kapucinske province, kamor je spadal tudi gor. samostan. Vsaj 1720 je bil v Škofji Loki, ker so tega leta kapucini dobili dovoljenje, da smejo oskrbeti in voditi spokorno procesijo, kakršne so vodili kapucini v Lj. in Novem mestu na veliki petek. Te procesije so bile v nem., škofjeloško pa je o. Romuald priredil v slov. sam ali s pomočjo Tolminca o. Agatangela. Ker so v besedilu posebnosti loškega in kraškega narečja, vprašanje Romualdovega pomočnika ni razrešeno, morda je bilo besedilo nalašč prilagojeno preprostemu predstavljalcu. Besedilo se je ohranilo v rkp. z naslovom Instructio pro processione Locopolitana in die parasceues Domini v lično vezani knjižici na 51 listih, ki sta jih napisali dve roki. Iz prvih lat. strani zvemo, da se je procesija začela 1721 na prošnjo namestnika brižinskega škofa barona Eckerja, ki je bil istočasno predstojnik bratovščine Rešnjega telesa; tu so tudi določila, da prireja in plačuje procesijo ta bratovščina, kapucini pa dajo režiserja, jo organizirajo in uprizarjajo. Sledi tekst, ki obsega 13 dramatičnih podob z več kot 1000 verzi, z napotki za posamezne skupine, ki so se pomikale peš ali na konjih ali jih je na večjih ali manjših odrih nosilo določeno število mož. Vsaki podobi ali simbolu sledi spremljava angelov, ki podobno kakor nekoč antični zbor obnavljajo in poglabljajo spokorno misel. Na začetku procesije stopa vodnik v rdeči halji, v rokah ima palico z zvezdo; za njim jaha na belem konju Smrt in ropoče z bobnom, nato gre zastavonoša v črni halji ter nosi v roki veliko črno zastavo. Sledijo podobe: Paradiž s sprevodom Adamovih otrok; sprevod šestih cehovskih bratovščin: kovači, lončarji in zidarji, čevljarji, peki, mesarji, krojači; Smrt na belem konju in s smrtno konjenico, za njo vsi stanovi od papeža do kaplana, v drugi procesiji posvetni ljudje od cesarja do berača – nekaj podobnega, kot je na freski v Hrastovljah; Zadnja večerja; Samson; Krvavi pot; Bičanje; Kronanje; sv. Hieronim; Ecce homo; Kristus na križu; Mati sedem žalosti; Skrinja zaveze; Gospodov grob. Natančnejšo vsebino navaja Fr. Koblar v Slov. dramatiki I, 13–23. Prvič so jo uprizorili 11. apr. 1721 ob veliki udeležbi ljudstva, ponavljali so jo tudi naslednja leta, 1734 so ji dodali podobo pekla in v takem obsegu se je morda ohranila do druge polovice 18. stol., do prepovedi Marije Terezije 1751 ali 1773. »Besedilo, bodisi da je bilo prevedeno ali prirejeno, je poleg pridig Svetokriškega in Rogerija najznamenitejša priča besednega baroka na naših tleh in zgled naše najstarejše dramske pesnitve. Vsebinska zasnova se v poglavitnem delu krije z lj. pasijonsko procesijo iz leta 1713, v marsičem se od nje tudi razlikuje, obe pa v spokornem občutju združujeta dvojni namen, poučni in spodbudni. V poučnem namenu odkriva zgod. človekovega greha in njegove posledice, v spodbudnem spremlja Kristusovo trpljenje in odrešenje, v vsem pa obuja vest lahkomiselnemu grešniku in ga opominja k pokori. Srednjeveške laudes, triumfi in pasijon so se tukaj zlili v mogočen spokorniški spektakel, kjer se komaj še čutijo gotske in renesančne prvine, pač pa nad njimi gospodujeta baročni patos in občutje tedanjih romarskih križevih potov« (Koblar). O. R. je verze spretno prevedel in zadel pravo obliko za živo recitiranje. Njegovi verzi ne slonijo na načelu štetih zlogov ne na načelu stopic, temveč so povečini prosti verzi, navadno s štirimi poudarki in z zaporedno rimo. Delo se z obsegom, z uspelo verzifikacijo in na recitacijo usmerjeno dikcijo loči od večine tedanjih slovstvenih del. Važno je kot prva pisana priča o razvoju slov. gled. umetnosti.

Prim.: Alf. Gspan, SBL III, 131–32; Fr. Koblar, Slov. dramatika I, Lj. 1972, 12–23; R. Klinec, P. Romuald – L. M., v brošuri Ob stoletnici štandreške čitalnice, 1869–1919, Gor. 1969, 46–47.

Jem.