Romih, Tomaž (1853–1935)

Romih Tomaž, šolnik in strok. pisatelj, r. 18. dec. 1853 v Dobju pri Planini nad Sevnico, u. 15. dec. 1935 v Nov. mestu. Po gimn. mat. (1872) v Celju je študiral na univ. v Gradcu matem. in fiziko. Ker za to stroko takrat ni bilo prostih mest na sred. šolah, je hospitiral pol leta na vadnici mrb učiteljišča, bil 1876 postavljen za pomož. učitelja na deš. šoli v Ptuju, napravil v Mrbu učit. mat. (1877), v Gradcu usposoblj. izpit za ljud. (1878) in mešč. šole (1882), postal (1887) strok. učitelj na deš. mešč. šoli v Krškem, promoviral na graš. univ. za doktorja filozofije (1889), bil od 1906 ravnatelj in 1923 upokojen. Ko je R. učiteljeval v takrat nem. Ptuju, je začel pod vodstvom Bož. Raiča (gl. čl.) in M. Ploja (SBL II, 387–8) z nar. delom. Kot tajnik ptujske Čitalnice je poživil njeno delovanje, zbral dober pevski zbor (poznejše Pevsko društvo), ki je s svojimi nastopi po spod.-štajer. mestih budil nar. zavest, kot tajnik v Ptujskem učit. dr. pa uvedel slov. uradovanje in dosegel, da je to društvo prvo izstopilo (1885) iz nem. Štaj. učit. zveze v Gradcu. Po ustanovitvi ptujske posojilnice je mnogo let brezplačno vodil tajniške posle. V Krškem je kot tajnik, kasneje predsednik kmet. podružnice sodeloval pri obnovi dolenj. vinogradov, bil 12 let mest. župan; ustanovil (1899) s pomočjo Josipine Hočevarjeve (SBL I, 327) občinsko bolnišnico in hranilnico (1900), ki jo je mnogo let sam vodil. Po njegovem prizadevanju je Jos. Hočevarjeva z denarjem omogočila ustanovitev 4. razr. na mešč. šoli, drugi tovrstni primer v Avstriji, dosegel je (1908), da so smeli sprejemati v mešč. šolo tudi učenke kot hospitantke: krška mešč. šola je kot prva v Avstriji uvedla koedukacijo. R. je pisal strokovne članke (Zora 1876, 90, 122; P I, IX); Temeljni nauk o knjigovodstvu (Let. poroč. mešč. šole v Krškem 1888–9; poseben odtis Nov. mesto 1890), prvo slov. knjigo v tej stroki, ki je odprla slovenščini pot v trgov. in obrt. poslovanje; Kratek pouk o menicah (Let. poroč. 1889–90); Obrtno knjigovodstvo s kratkim poukom o menicah (Celje, 1892), učno knjigo za obrt. nadalj. šole, po nem. Gruberjevi. Odlikoval se je kot šolnik, nar. buditelj, javni delavec ter kot predsednik (1890–2) Zveze slov. učit. društev nastopal (P, SN) proti Mahniču ter v ostri polemiki branil pedagoga Lindnerja in slov. učitelje pred očitkom brezverstva. — Prim.: Glaser IV, 341–2; RK III, 17–22, 182–9, 259, 262, 297, 362, 380, 409; P 1890, 257–60; 1891, 49–50; SN 1891, št. 54; Jelenc, Petindvajsetletnica zaveze avstr. jsl učiteljskih društev, Lj. 1913, 8, 29, 39, 40 (slika po str. 40); UT 1923, št. 51–2; IS 1927, št. 23 (slika); J 1928, št. 295 (s sliko); Naša meščanska šola 1919–29, Lj. 1929, 18 (s sliko); J 1934, št. 102 (s sliko); 1935, št. 292 (s sliko); S 1935, št. 289; SN 1935, št. 286 (s sliko); UT 1935, št. 21; Kron III (1936), 77 (s sliko). S. K.