Rojec, Ivan (1866–1928)

Rojec Ivan, politik, r. 26. marca 1866 v Trstu, u. 2. sept. 1928 v Tolminu. Oče, uslužbenec Lloyda, je bil doma iz Sovodenj, kjer se je tudi sin Ivan čutil domačina. R. se je šolal do končanega bogoslovja v Gor. (ord. 1890). Služboval je kot kaplan v Solkanu, kot kurat v Biljah, nato kot žpk. v Mirnu (1907) in kot žpk. in dekan v Tolminu (1915). L. 1921 je postal častni kanonik gor. kapitlja in monsignor.

Kot bogoslovec je bil R. korektor Mahničevega (SBL II, 7–12) RK. V svoji družbeni dejavnosti pa je bil izrazit učenec dr. Janeza Ev. Kreka (SBL I, 559–65); le-ta je o R-u izjavil, da ga je najbolje razumel. Da bi delavstvo odtegnil izkoriščanju, je R. v Biljah 1898 ustanovil Zadružno opekarno, pozneje zgradil in organiziral nadškofijsko opekarno v Dombravi pri Prvačini. V Mirnu se je lotil reševanja propadajoče čevljarske obrti in ustanovil socialno in gospodarsko pomembno Čevljarsko zadrugo, ki ji je sam načeloval, dokler je niso zavzeli zastopniki ital. kapitala. Predsedoval je 26. jun. 1913 shodu zaupnikov SLS »nove struje« v Gor., kjer se je ta dokončno ločila od goriške SLS pod vodstvom dr. Antona Gregorčiča (SBL I, 248–51). Pri deželnozborskih volitvah 1913 je bil izvoljen v gor. okolici za poslanca kot kandidat novostrujarjev SLS. V času soške fronte je bil R. nekaj časa škofijski komisar za begunce; sodeloval je pri evakuaciji Čevljarske zadruge iz Mirna v okolico Mozirja. — Prim.: Gabršček II, 293, 421–3, 512–3, 532; IS 1927, št. 45 (slika); S 1928, št. 202, 203 (slika); Mostar (= Abram), KGMD 1930, 127–9 (s sliko). *

ROJEC Ivan, duhovnik, narodno-socialni delavec, r. 26. mar. 1866 v Trstu uslužbencu tržaškega Lloyda, kovaču-mehaniku v ladjedelnici Francu in Katarini Bertulin, u. 2. sept. 1928 v Tolminu, zadet od srčne kapi, pokopan v Tolminu 4. sept. istega leta. Kmalu po Ivanovem rojstvu se je družina R. preselila v Sovodnje pri Gor., kjer se je Ivan čutil domačina. Osn. š. je dovršil v domačem kraju. Gimn. je obiskoval v Gor. (1879–1887), od II. r. dalje (1880/81) kot gojenec gor. Malega semenišča. Po maturi je vstopil v gor. bogosl. semenišče (1887) ter bil po III. letniku bogosl. 8. sept. 1890 v Gor. posvečen v duhovnika. Kot semeniški duhovnik je nato dokončal IV. letnik bogosl. (1890/91). Revo prvo službeno mesto je bilo v Solkanu, kjer je bil kpl. od 1. sept. 1891 do 14. mar. 1894, nato se je kot kurat preselil v Bilje, kjer je ostal do 14. mar. 1907, ko je prišel za žpka v Miren pri Gor., končno je 18. apr. 1915 postal žpk in dekan v Tolminu. - Bil je mož širokega obzorja, odkritega, vedrega in duhovitega značaja, odločne možatosti, velikopotezen in neutruden delavec. Že kot dijak in bogoslovec se je zelo zanimal za prosvetna, zlasti pa za socialna in gosp. vprašanja. Duhovno je rasel iz šole dr. A. Mahniča, ki je imel nanj globok vpliv. Kot bogosl. je pričel sodelovati pri Mahničevem Rimskem katoliku, bil njegov korektor in prispeval članek Nekaj misli o socialnem vprašanji (RK 1892, 154–61, 353–56). Poleg Mahniča je na R. odločilno vplival tudi dr. J. E Krek, s katerim ga je vezalo tovarištvo in prijateljstvo. Širokopotezno socialno-gospod. delo na zadružni osnovi je pričel kot kurat v Biljah. S pogumom in trudom je 1898 ustanovil v Biljah Zadružno opekarno, s katero ni samo položil temeljev opekarski industriji, ampak je hkrati vzgajal delavce k zadružni zavesti. Zgradil in uspešno uredil je tudi nadškofijsko opekarno v Dombravi pri Prvačini. Biljencem je oskrbel še Posojilnico ter z dr. Ličanom (PSBL II, 285–86) pripomogel k nastanku Kmetijskega društva v Šempetru pri Gor. Svoja najplodnejša leta je preživel v Mirnu, kjer je skozi osem let najintenzivneje deloval tako duhovniško, kakor prosv. in gosp.-socialno. Da bi odpomogel bednemu položaju mirenskih čevljarjev, je kmalu po svojem prihodu v ta kraj z vztrajnostjo brez primere ustvaril imenitno Čevljarsko zadrugo, sezidal zadružno delavnico z nad sto delavci; med prvo svet. vojno se je njih število povečalo na 300 in, dasi so se zaradi bližine fronte morali preseliti v Nazarje-Vrbovec v Savinjski dolini, jih je tudi tjakaj spremljala ljubeča skrb njih ustanovitelja. Delavsko razredno zavest je hotel dvigniti in delavčeve pravice zaščititi z ustanovitvijo podružnice Jugosl. strok. zveze v Mirnu že 1910, tako da je postala prva tovrstna organizacija na Gor. V Mirnu je tudi postavil vzoren prosv. dom. Prevzet od krščansko socialnih idej se je vključil v narodno preporodno gibanje na Gor., v sporu med mlado in staro strujo v Gor. je bil od vsega začetka (1908) na stališču mladih in za glasilo Novi čas. Na shodu zaupnikov novostrujarske SLS, ki se je odcepila od dr. A. Gregorčiča (PSBL I, 378–82), je 1913 postal njen preds. za Gor. Pri volitvah jul. 1913 so ga kmetiške občine kot novostrujarja izvolile za svojega poslanca v gor. dežel. zbor, kjer je več let deloval v korist dežele. – Kmalu po nastopu na Tolminskem 1915 se je znašel sredi vojnega meteža. Vojna vihra ga je iz Tolmina pregnala v vasico Ljubinj, nato v senčne grape Zadlaščice v Zadlaz, kjer je deloval pod ognjem granat, je 1916 še vedno nekajkrat na teden hodil maševat h kapelici sv. Antona v Tolminu, dober streljaj od strelskih jarkov, posredoval pri avstrijskem poveljstvu, da je ljudstvo po tolminskih grapah ostalo doma in mu je bil tako prihranjen grenki kruh begunstva. Socialno-karitativno dejavnost je kmalu razširil prav na begunce. Nadšk. Sedej ga je 1916 imenoval za škof. komisarja in vizitatorja begunskih taborišč. Neprestano je krožil po notranjeavstrijskih taboriščih tja do Prage, tolažil, posredoval in delil podporo tako slovenskim kakor italijanskim in furlanskim primorskim beguncem. Bil je eden najaktivnejših članov Hilfskomiteja für Süden na Dunaju, opisal je tudi njegov ustroj in hkrati bedno stanje v posameznih taboriščih (S 30. nov. 1916). Nekaj časa je 1917 preživel kot begunski kurat v Moritzu na Štajerskem, a se je po kobariškem zlomu takoj vrnil v porušeni Tolmin. Tu ga je čakalo dvojno delo. Najprej skrb za stotine italijanskih vojnih ujetnikov: skupaj s sosedom J. Abramom (PSBL I, 4–5) in J. Kokošarjem (PSBL II, 100–01) je zbiral njihove naslove in sporočila, jih urejal in pošiljal naravnost v Vatikan, da bi svojci zanje zvedeli, obenem je za ujetnike duhovno in materialno skrbel in jim lajšal gorje. Po koncu vojne se je nesebično lotil obnove porušene Tolminske z intervencijami po številnih italijanskih uradih, načrtoval zadrugo za pletenje soškega bičja ali kaj podobnega, vendar zaradi težav z novimi oblastniki ni in ni šlo. Grenki so postali časi, grenka in trpka njegova domača beseda, vendar je do konca ostal izredno gostoljuben, vedno odprtega srca za potrebe revežev. - Vzorno je bilo Revo duhovniško delovanje. Širšega pomena je bila obnovitev in poživitev Marijinega romarskega svetišča na Mirenskem Gradu. Poskrbel je, da so se 1913 na Grad naselili lazaristi, ki so ob cerkvi zgradili samostan in hkrati dom duhovnih vaj (1914). V Tolminu je 7. in 8. sept. 1924 organiziral veličasten evharistični kongres (KolGMD 1925, 58–59), ustanovil je v povojnih letih Mar. družbo za dekleta in žene-matere, neustrašeno oznanjal božje in narodove pravice tako v cerkvi, kakor v javnosti, saj je kot član Tolm. š. sveta in škof. nadzor, verouka na tolm. učiteljišču skrbel za reden pouk verouka v materinem jeziku, dec. 1919 je v zaupnem pismu tolm. duhovnikom postavil zahtevo po narodni in cerkveni avtonomiji na po It. zasedenem ozemlju. Kmalu se je zameril it. oblastnikom, ki jim je ob priključitvi Primorske k Italiji odklonil zahvalno pesem v cerkvi (ZbGMD, 21) in tako postal ponovna tarča fašistov, ki so ga napadali in ovirali v njegovi osebni svobodi. - Bil je viden član gor. duhovniških združenj: 8. sept. 1908 je postal odb. novoustanovljenega KTD v Gor., na prvem povojnem zasedanju ZbsvP v Sežani 8. jan. 1920 je bil kot tolminski delegat izvoljen za podpreds. duh. društva, 14. jul. 1920 je bil izbran za rektorja konference presv. Srca Jezusovega za Tolminsko. Zaradi številnih zaslug je 1921 postal častni kanonik gor. kapitlja, prejel naslov monsinjorja, imenovan je bil tudi za nadškof, častnega svetnika, a v svojem bistvu je ostal tihi in skromni kaplan solkanski, sotrpin biljenskega opekarja, mirenski čevljarski župnik, hribovec med tolminskimi hribovci, vedno v službi domačega ljudstva. - Izdal je knjige: I. Rojec, Necrologium cleri saecularis et regularis archidioeceseos goritiensis ab anno 1823, Gor. 1914; I. Rojec, Index sacerdotum archidioeceseos goritiensis qui ab anno 1850 presbyteri ordinati sunt, Gor. 1914; Svetišče Matere božje na Gradu pri Mirnu, Gor. 1907.

Prim.: Dokumenti v NAG - oddelek semenišča, 1887–91; goriški nadškof. šematizmi 1881–91; FPG 1891, 256; Druž. knjiga Sovodnje 1909; ZbsvP L, 17, 139; IL, 207; Mihelčič F., čevljarska zadruga v Mirnu, JAlm 1923, 73–74; Gor. nadšk. šematizem 1924; Mali list 1928, St. 37; E 1928, št. 210, 2; Goriška straža 1928, št. 67, 1–2; št. 68, 1–2, 4; Mostar (J. Abram), Mons. Ivan Rojec, KGMD 1930, 127–29 s sl.; Erjavec F., Zgod. katol. gib. na Slov., 291, 293; Gabršček II, 293, 421, 423, 508, 512–13, 532; Klinec, Zgod. GMD, 71–72; Prim. duhovščina pod fašizmom, 19, 24, 40 (fotokopija pisma), 41 (slika); Družina 1984, št. 5.

Kralj