Rogoz, Zvonimir (1887–1988)

Rogoz Zvonimir, igralec, r. 10. okt. 1887 v Zgbu kot sin sodnega pisarja Mata in matere Ljubice Miholec. Končal je 2 razr. mešč. šole v Gjurgjevcu in se usposobil za učitelja na osn. šolah. Dramsko šolo je obiskoval pri Vikt. Emanuelu Frühmannu na Dunaju (1906–7), nato pri Gj. Prejcu v Zgbu (1908–9), bil volonter Hrv. nar. kazališta v Zgbu, nato igral v raznih zunanjih gledališčih: 1910-4 v Čićevem potujočem gledališču, 1915 nar. gled. v Osijeku, 1916–9 v mestnem gled. v Varaždinu. V Varaždinu se je 22. okt. 1916 poročil z Ludoviko Koucko iz Prage, ki je bila tudi igralka. Jeseni 1919 (20. sept.) je prvič nastopil v Lj. kot Onufrij v L. Andrejeva Dnevih našega življenja in nato do 1. maja 1929, ko je dobil dopust za odhod v Prago, igral večje karakterne in karakterno-komične vloge. V Lj. se je njegova gled. nadarjenost uveljavila bodisi v močno teatraličnih, bodisi v lahkotnih komičnih in resnih karakternih vlogah. V času ekspresionističnih teženj so se mnoge njegove podobe nagibale k fantastiki, groteski ali zaneseni čustvenosti ali čezmerni strastnosti, ki jo je znal prikriti z zunanjo hladnostjo, n. pr. Cerkovnik (Pohujšanje v dolini šentflorjanski), Kapitan (Smrtni ples I in II), Demetrij (Golgota), Miškin (Idiot), Vojček (Büchner), Mosca (Volpone), Moški (Remec, Magda), Henrik IV. (Pirandello), Fedja (Živi mrtvec); tak je bil tudi njegov popularni Hamlet, ki ga je od 1921 dalje stalno igral, 1927 z njim gostoval v Pragi in 1940 ponovno v Lj.; v lahkotno teatralno komičnost sega trg. pomočnik Bobek (Danes bomo tiči). V resnobni, karakterni komiki je oblikoval Krügerja (Bobrov kožuh), Malvolia (Kar hočete), Harpagona (Skopuh); čiste karakterne vloge so mu bile: Tonin (Školjka), Župnik (Hlapci), David Roberts (Borba), Ekdal (Divja raca), Hilmer (Stilmondski župan), Robespierre (Dantonova smrt); v vlogah mrkih spletkarjev je dosegel vrh v Jagu (Othello) in Don Juanu (Mnogo hrupa za nič). Kot režiser je pripravil več srbskih in hrvatskih, deloma tudi čeških del: Hasanaginica, Golgota, Požar strasti, Smrt majke Jugovićev, Sumljiva oseba, Ploha, Maryša, Oče (Jirásek). V sestavu lj. Drame je ostal do 1940.

V praškem Narodnem in Stanovskem divádlu (1929–46) je igral več vlog iz lj. dobe; Damjana (Smrt majke Jugovićev), Idiota, Hamleta, Skopuha, poleg tega Pubo (Glembajevi), Imotskega kadija (Hasanaginica), Jacquesa (Kakor vam drago), Sinjebradca (Sveta Ivana), Sartorija (Hiša gospoda Sartorija), režiral je Krleževe Glembajeve; Vojnovićev Suton; Dimovićevega Kraljeviča Marka; Nušićevo Gospo ministrico, Žalujoče ostale. — Uveljavljal se je tudi v filmu (okoli 30 iger); 1946–9 je bil samo filmski igralec in prvi dobil češko državno nagrado za filmsko igro (General Štefanik). — V češčino je prevedel več hrvatskih in srbskih iger, tako Nušićeve Žalujoče ostale, Sumljivo osebo in Narodnega poslanca; Plaović, Voda s planine; M. Fotez: Četvorka, Stric. Sodeloval je pri knjigi Součesné divádlo u Slovenů; (1932). L. 1950 se je vrnil h gledališču kot igralec in režiser nar. gledališča v Kraljevem Gradcu, 1951 pa je zaradi polit. razmer odšel v domovino, bil do 1953 kot režiser in igralec Nar. kazal. v Zgbu in je sedaj član zgb dram. gled. — O njegovem delu na Češkem so pisali: Joža Goetzová, Profili českich herců (1931); Češko-slovenski zbornik (1935); K. Engelmüller: Z letopisů českého divadelnictví (1946). — Prim.: SN 1919, št. 222; S 1922, št. 25; SN 1922, št. 27; Ivo Peruzzi, DP 1929, 116; F. Albreht, LZ 1921, 189, 190, 445; 1923, 190, 192; 1926, 636; F. Koblar, DS 1921, 63, 64, 127, 173; 1923, 96, 256; S 1926, št. 237; 1929, št. 53, 95, 98; 1937, št. 12, 28, 98; DS 1927, 194; 1928, 191; J. Kozak, LZ 1922, 381; A. Robida, DS 1924, 94; J 1933, št. 22; O. Berkopec, št. 143; PDk 1951, št. 59 (s sliko); IS 1925, št. 13 (karikatura); št. 21 (slika); Ko je ko, 611. Kr.