Rogerij (1667–1728)

Rogerij o., kapucin, s pravim imenom Mihael Krammer, pisatelj pridig, v Lj. r. 1667 in u. 20. avg. (tako po zgb mortuariju, SR IV, 242, medtem ko navaja Schematismus 1908 datum 23. avg.) 1728. Stopil je 1687 v gor. kapucinski samostan ter se po enoletnem noviciatu slovesno zaobljubil. Iz njegovega življenja vemo še, da je bil slov. pridigar kapucinskega reda (naslov Palmarija); imel je 29. avg. 1706 pridigo pri prenosu ostankov sv. Vitala in sv. Varije v novo stolnico in 15. maja 1707 ob osmini posvečenja stolnice (Dolničar).

R. je še pred smrtjo pripravil dva zvezka pridig za natis. Sredi marca 1727 sta za prvi del dala aprobacijo dva kapucina v Škofji Loki, Teofil in Anton Marija. Ko je 6. julija 1727 dal še formalno pooblastilo general minoritov, Hartmann iz Briksna, je nato prebral knjigo konzistorialni svetnik lj., provincialni definitor frančiškanov Ant. Kalan (Khallan), nakar je 26. jan. 1728 dovolil tisk J. J. Schilling (gl. čl.), kapit. vikar. Drugi del sta aprobirala v Lj. 30. jun. 1730 kapucina Didak in Jožef; Anton Kalan ga je prebral 16. sept. 1733, a Schilling je dal imprimatur šele 6. okt. 1743.

Prvi del je izšel v Clcu pri Janezu Frid. Kleinmayru z letnico 1731. Naslov se glasi: Palmarium empyreum seu conciones CXXVI de sanctis totius anni … Bakrorez pred naslovnim listom tolmači simbolično ime zbirke: v središču podobe je košata palma, na kateri visi kakor na križu razpet Kristus, a na listih palme se bere svetopisemski rek: Ascendam in palmam et apprehendam fructus eius. Cant. 7. v. 7. (Zlezel bom na palmo in trgal njen sad. Vp 7, 7). Naslov bi lahko poslovenili kot Zmagoviti empyreum ali Zmagovita nebesa. Knjiga je posvečena ces. svetovalcu Avguštinu Codelliju de Fahnenfeld, ki je omogočil, da se je natisnila; pod posvetilom so podpisani P. P. Capucini Conventus Labacensis. Prvi del obsega 57 pridig o svetnikih od začetka leta do konca junija. — Drugi del, ki vsebuje 69 pridig, je izšel v Lj. pri A. F. Reichhardtu 1743; zakasnil se je »ob temporum angustias«, kakor se bere v posvetilu A. Codelliju; manjše črke in slabši papir kažejo, da so pri tisku varčevali.

Kakor Janez Svetokriški, je R. izdal pridige za pomoček pridigarjem, a omejil se je na pridige o svetnikih, katerih spomin se je po raznih cerkvah slovesno obhajal.

R-eve pridige imajo strogo izvedeno zgradbo. Vsaka ima v začetku lat. »synopsis« in slov. »zapopadek«, ki podajata v verzih glavno misel in vsebino govora, ter témo, ki je skoraj zmeraj citat iz sv. pisma. Nato sledi »propositio«, ki nakazuje namen pridige, ali preprostejši »exordium« (uvod). Jedro tvori »inductio« in »confirmatio«, zaključek pa »epilogus«. Vsi ti poglavitni deli, a tudi nekateri, ki se ne pojavljajo v vsaki pridigi, so označeni na robu knjige s svojimi latinskimi imeni. Posebej so na robu zaznamovani tudi odstavki s številkami (numeri). Vsa ta stara, sholastična oblika pa je zgolj zunanja, ker manjka notranje logične povezanosti med posameznimi deli.

R-eve pridige so natrpane s citati in z učenjakarstvom. Povečini pa je ta učenost iz druge roke, iz raznih zbornikov in enciklopedij, ki so pridigarju ponujale zgodbe, zglede, dokaze in citate za določeno temo. Kar nemogoče je dognati, katere avtorje je R. res poznal in bral. Njegove pridige kažejo, da se v citirane knjige ni poglabljal ter iz njih jemal, kar mu je ravno prišlo pod roko. »V njegovem delu je mrki Origenes porabljen ravno tako kakor trojica slavnih učenjakov 13. stoletja (Albert Veliki, Tomaž Kantipratanec in Vincencij iz Burgundije), trezni školastik Tomaž Akvinski in ljubeznivi mistik Cezarij iz Heisterbacha, učeni humanisti se srečavajo s poljudnimi pridigarji iz južne Bavarske, vizije raznih Brigit in Mehtild se mešajo s citati iz Aristotela in Plutarha« (Glonar). Simbole in embleme je jemal zlasti iz Picinellijevega Mundus symbolicus. Odkloniti je treba trditev, da bi bil vplival na R-a znameniti Abraham a S. Clara. Le-ta je zastopnik ljudske, praktično asketične smeri, R-eve pridige pa so učene, sholastične. Abraham ne pozna particije pridig kakor R. Dunajski pridigar riše pestro podobo svojega časa in svojega mesta; ljubi humor in ga celo v pretirani obliki uporablja; lahko ga označimo za izrazito individualnost. R. pa je tako prevzet od slavljenja svetnikov in moraliziranja, da pri tem ne vidi svojega okolja; sodobno dogajanje ga ne zanima, je docela brezoseben, brez domačnosti in brez humorja. Ugovor, češ da je avtor v tiskanem delu morda zabrisal osebne in aktualne stvari, ker je hotel ustvariti pridigarske vzorce, ne drži, ker se dá dokazati, da so pridige tako natisnjene, kakor jih je govoril (vsaj 18 pridig se dá celo datirati, med 1709 in 1728). R. je pripadal protireformacijski smeri, ki je gojila misel vseobčega, ves svet obsegajočega rim. krščanstva; zato mu je n. pr. »amor patriae« prav tako pregrešen kakor »amor sui« ali »amor cupidineus«. — Po vseh naštetih znamenjih je R-eva pridiga tako imenovana »frančiškanska pridiga«.

Kakor Svetokriški, je R. pravi zastopnik literarnega baroka v našem slovstvu, le da ga po bujnosti sloga, po kopičenju simbolov in alegorij še prekaša.

Posebnost v R-evih pridigah so slovenski verzi; najdemo jih v »zapopadkih« na začetku vsake pridige, mimo tega pa jih je nekaj raztresenih v tekstu pridig. Ti verzi kažejo, da je imel R. precej smisla za rimo in da je v njih upošteval tudi naravni poudarek besede, tako da se kar gladko beró. — Jezikovno zavija R. precej po lj., čeprav je videti, da se je učil po dolenjski osnovi. V pisavi pa ni dosleden, posebno ne v pisavi sičnikov in šumevcev; tudi številni akcenti so postavljeni dostikrat kar tjavdan. — Prim.: Pohlin 46; Šaf. I, 122; Levstik, LZ 1881, 694; Iv. G. Dolničar (Thalnitscher), Hist, cath. eccl. Lab., Lj. 1882, 82, 87; Marn XXII, 6 (z objavo odlomka iz Palm. I, 1 in II, 1); Glaser I, 160; Sket, Slov. slovst. čitanka 1893, 80, 104 (z obj. odl. iz Palm. I, 65, 408, II, 1), 1906² in 1914³, 82, 108 (z obj. odl. iz Palm. II, 1); Medved VBV IX (1906), 279 (z obj. odl. iz Palm. I, 45); Schematismus F. F. O. M. S. P. Francisci Capuccinorum almae prov. Styriae ineunte a. 1908, 59; Iv. Pregelj, VBV XIII (1910), 1–16; Medved, VBV XIII (1910), 129; J. A. Glonar, Med reformacijo in romantiko, Lj. 1916 (pos. odt. iz LZ 1916, 262 ss; 527); I. Grafenauer, Kratka zgod. (1920²), 88; I. Grafenauer, Slov. čitanka II, Lj. 1922, 64 (obj. odl. iz Palm. II, 9); Kidrič, Zgod. 108, 112, 121, 122, 123, 127, 129; M. Rupel, SR IV (1951), 242; Slov. berilo IV, Lj. 1946, 242, 1948², 124, 1951³, 171 (z obj. odl. iz Palm. I, 65); Zssl I, Lj. 1956, 291. Rpl.