Rogač, Jožef (1834–1874)

Rogač Jožef, nabožni pisatelj, r. 25. jan. 1834 v Zagradcu na Dolenjskem, u. 16. apr. 1874 v Novem gradu (Castelnuovo) v Istri. Gimn. (od 1846 gojenec Alojzijevišča) in bogoslovje je študiral v Lj., šel jeseni 1856 na Dunaj v Avguštinej, bil ord. 30. jul. 1857, prom. 1860. V l. 1860 do 1870 je bil za kaplana v Boštanju, Št. Jerneju, na Krki, v Dobrepoljah, pri Sv. Križu pri Kostanjevici, nato kot upokojenec živel v Istri pri svojem bratu duhovniku, najprej v Loki, potem v Novem gradu. — Kot dijak se je vnel za slovenščino in bil 1851 med tistimi gojenci Alojzijevišča, ki so obnovili Slov. Daničico. V bogoslovju je poslovenil nekaj premišljevanj o molitvi, ki jih je bil tržaški prošt dr. Jos. Schneider objavil v Pogačarjevem časopisu Zeit u. Ewigkeit (1849), in jih izdal kot knjižico: Evzebija ali posvečba molitve (Lj. 1854). Ob istem času je poslovenil drugi del asketičnega spisa španskega dominikanca Ludovika iz Granade (1505 do 1588) La guia de pecadores, ki je izšel z naslovom Vodilo grešnikov II. zv. (Lj. 1854; I. zv., objavljen isto leto, je prevel Jan. Božič, gl. SBL I, 55). Za svojega bivanja na Dunaju je R. dopisoval v ZD; posebe se je zavzel za Riharjeve pesmi (ZD 1857, 183–4, 187, šifra R-č). Odlok avstrijskega naučnega ministra z dne 8. avg. 1859, obetajoč narodnim jezikom večjo veljavo na gimnazijah (N 1859, 269), in vrsta člankov v N 1859, št. 36–48, ki so jih napisali različni pisatelji (podpisana sta J. Terdina in M. Majar, Odkritosrčnik, drugi so anonimni) pod skupnim naslovom Glasi o cesarskem ukazu, sta bila povod, da je R. napisal brošurico Narodnost i Slovenstvo (Lj. 1860; končal jo je na Dunaju v dec. 1859). V njej R. zahteva, naj duhovščina narodno gibanje zdravo usmerja, slovensko uraduje, občuje in poučuje. — Spisal je tudi Življenje svetnikov in svetnic božjih, a samo dva dela, obsegajoča polovico leta (MD 1867 in 1869; delo je dovršil M. Torkar). — Prim.: N 1874, 136; S 1874, št. 97; Fekonja, LZ 1886, 572; Marn XIX, 36–9, XXIV, 90; Glaser III, 53; Simonič 443–4 (manjka prevod Lud. iz Granade, gl. str. 281); J. Lesar, VBV 1916, 148; ČZN 1939, 172; Trdina J., ZbD IV, 398; V, 340; VIII, 438; X, 94, 410, 411. Lkn.