Robida, Karel (1804–1877)

Robida Karel (pri krstu Luka), fizik, nabožni poljudnoznanstveni pisatelj, r. 13. okt. 1804 v Mali vasi poleg Ježice pri Lj., u. 4. okt. 1877 za rakom na mehurju v Clcu. Na gimn. v Lj. (1817–23) je bil v gramatiki dober, v humaniteti odličen dijak; prav tako odlično je 1823–5 v Lj. študiral filozofijo. Nato je vstopil k benediktincem, bil 24. okt. 1825 v St. Pavlu v Labotski dolini preoblečen, 8. sept. 1829 ord., 21. apr. 1829 opravil slovesne zaobljube. Po bogoslovnih študijah (1830) je postal profesor na gimn. v Clcu in poučeval 1830–45 v humaniteti, 1845–7 na liceju matematiko in 1847–9 fiziko, po reorganizaciji avstr. gimn. 1849–74 v višjih razr. matematiko in fiziko. Kot profesorja so ga čislali, ker je »lepo razlagal in modro vzgajal«. Ko se je 1874 poslovil od gimn., so mu profesorji in dijaki priredili baklado. Od sept. 1866 do apr. 1875 je bil superior benediktinskega kolegija v Clcu. R. je bil član Kmetijske družbe za Koroško in Kranjsko, Muzejskega društva in Zgodov. društva v Clcu. Po Slomškovi sodbi (Stojanu 3. okt. 1845) je bila »največja pridobitev, da se oo. benediktinci bavijo s slov. jezikom in da p. Placid (Javornik; SBL I, 389) in p. Karel R. z entuziazmom delata«. V seznamu sodelavcev za izdajo sv. pisma, ki ga je Slomšek 9. apr. 1846 poslal Stojanu, je tudi R-ovo ime. R. je sodeloval že pri 1. letniku Drobtinic, 1850 stopil med sotrudnike SB. Z drugimi koroškimi rodoljubi je 1. sept. 1851 podpisal oklic, naj se osnuje društvo za izdajanje in širjenje slov. knjig (objavljen v SB 1851, 1. sept.), bil v pripravljalnem odboru MD, kasneje do smrti pregledovalec društvenih računov in presojevalec rokopisov za njene publikacije, štiri leta pa slov. prevajalec pri koroški deželni vladi (šentpavelski Necrologium, brez letnice).

R-ovi spisi so: 1. Nabožni: Veliki teden, kakor ga obhaja mati katolška cerkev (Clc, brez letnice, v bohoričici, torej pred 1845); Geistlicher Führer der Jugend (Clc 1846); Preces et meditationes in usum studiosae iuventus (Clc 1854). Po poročilu v Scriptores Ordinis S. Benedicti, qui 1750–1880 fuerunt in imperio Austriaco-Hungarico (Vindobonae 1881) je iz nemščine poslovenil Bukve molitve (Clc, brez letnice). Spisal je tudi Maria ſedem Shaloſt (282 str.). — 2. Poljudnoznanstveni in praktični: Zdravo telo nar boljši blago, alj nauk zdravje ohraniti (Clc 1846, natisnjeno v gajici; v uvodu pravi, da je Slomšek delo zbudil in podpiral); Naravoslovje alj fizika (Lj. 1849); Domači zdravnik v navadnih boleznih človeka poleg Hufelanda, Rusta, Tissota in drugih (Clc 1854, 1861²); Domače živinozdravstvo v boleznih konj, govedja, ovac, prešičev, koz in psov, ali nauk, kako mora kmetovavec svojo živino rediti, ji streči, jo krmiti in ozdravljati. Po nemško spisal J. N. Rohlwes (Clc 1856; R. je poslovenil 19. nem. izdajo). Poljudnoznanstvene sestavke so prinesle: Drobtinice I (1846), XI—XIII (1856–8); SB I (1850: Uvod k splošnemu zemljopisu); SPj 1856, 72–5, 123–5. — 3. Strokovni: Entwicklungsgang der Physik von den ältesten Zeiten bis auf die Gegenwart (program gimn. v Clcu 1853); Vibrationstheorie der Elektricität (ib. 1857); Magnetismus (ib. 1858); Erklärung der Lichterscheinungen (ib. 1861); Erklärung der Bengung des Lichtes (ib. 1862); Höhenbestimmungen der Erdatmosphäre (ib. 1866); Grundzüge einer naturgemässen Atomistik (Clc 1860); Eine seltene Regenbogenercheinung (Car. 1848, 122); Bildung des Hagels (ib. 1860, 38); Der Mond (ib. 1864, 525); Die Erdatmosphäre (ib. 1865, 389). — Prim.: lj. gimn. izv. (Juventus) 1818–23; lj. licejski katalogi; O. Habermann, Necrologium v arh. bened. samostana v Št. Pavlu na Kor., XI. 2. 16, pag. 185 (prepisal p. Thiemo Raschl, ravn. gimn. v Št. Pavlu); S 1874, št. 97; KMD 1879,193–4 (napačni letnici vstopa v red in ordinacije, ki ju je prevzel Marn); Marn XXIV, 64–5; Glaser III, 35, 45, 52, 154 (napačna letnica smrti), 173, 295; Simonič 442–3, 624 (manjkata Vel. teden in Bukve molitve, kakor pri Marnu in Glaserju); Ilešič, ZMS 1905, 42; ČZN III (1906), 83; Slomškova pisma v AZN I, 64, 67 in I/1, 9–11; Kidrič, Zgod. 623; Petre, Poizkus ilirizma pri Slov. (Lj. 1939), 304, 338; Prijatelj, KPZS II, 48, 65; J. Moder, Iz zdravih korenin I, 1925, kazalo. Lkn.