Robida, Adolf (1885–1928)

Robida Adolf, dramatik in kritik, r. 14. jun. 1885, u. 29. febr. 1928 v Lj. Oče Ivan (1845–1927) je bil prvotno sluga dr. Coste, 1870 sprejet v mestno službo; postal je nadkomisar in vodja polic. oddelka, nato statističnega urada; bil je popularen mož in živa lj. kronika; važne dogodke si je zapisoval ter tudi pomagal zgodovinarjem, posebno Iv. Vrhovniku (SN 1927, št. 247; S 1927, št. 247; Kron 1937, 637; Finžgar, Leta mojega popotovanja, str. 47). Adolf je gimn. obiskoval v Lj. (1895–903), študiral na Dunaju slavistiko in germanistiko (1903–8) in dva semestra solopetja na konservatoriju; prof. skušnje je opravil 1911 in 1913; usposobil se je tudi za nemško in slov. stenografijo (1905 na Dunaju, 1913 v Zgbu). Kot profesor je služboval v Kranju (1908–10), v Lj. na I. drž. gimn. (1910–2), na II. drž. gimn. (1912–8), kjer je bil nekaj časa tudi ravn. namestnik (1. jul. 1917–22. jan. 1918); na učiteljišču (1918–25), na realki (1925–8). — Njegovo slovstveno delo obsega pesmi, črtice in drame; to delo je nastalo iz meščansko-umetniške nastrojenosti in lit. študija. V njem se kažejo vplivi pozne dekadence: čustvena razpoloženja se prepletajo z erotičnimi in verskimi motivi. Sodeloval je pri Zori (1903–4, 1906), Sn (1905–8), LZ (1907–8), DS (1910–1); v Sn in DS je pisal tudi slovstvene ocene, posebno o dram. delih. Njegova dramatika je nastala pod Ibsenovim, še bolj pod Strindbergovim vplivom; prikazuje mrkost modernega živčnega razkroja in komedijo družabne laži. O Ibsenu kot dramatiku je napisal informativno razpravo (DS 1905). Njegove drame so: V somraku, rodbinska drama v 3 dej (upriz. 1907); Daemon Venus, tri enodejanke (upriz. 1908): Mary, drama histerične žene (Sn 1908), Velika laž, Vampir, komedija (LZ 1908); kasneje je napisal še enodejanko Kljubovalci (upriz. na Ljudskem odru v Lj. 1912).

Zanimanje za gledališče ga je privedlo h kritiki; 1905 je v Zori napisal razpravico Slov. Gledališče, ki kaže literarno in družabnostno pojmovanje gled. umetnosti; v tej smeri je pisal poročila o gled. predstavah v DS 1905–8, 1920, 1924; deloma v S 1905, 1911–2, 1914, 1918 (podpis AR in Stereophob). Njegove ocene razodevajo slovstveno razgledanost, dobro poznanje gled. življenja, dunajsko šolo in včasih zelo ostro ter jedko sodbo. — V zvezi z dramatiko je napisal tudi več slovstvenih razprav, ki upoštevajo predvsem snov in tehniko: Skica razvoja moderne dramatike (Č 1909); Zakaj se pri Slovencih dramatika ne more razviti; Naša gledališka kritika; Moderne klasične drame in tragedije (ib. 1910); Naturalistične in realistične moderne drame; Moderne romantične igre; Moderne enodejanke in dialogi (ib. 1911); Slovenska satira (ib. 1914). Sodeloval je tudi pri Arnoldovi informativni knjigi Das europäische Drama. — Za svojega službovanja v Kranju je oskrbel prvi sodobni ljudski oder in vodil igre in dram. šolo; v Lj. je l. 1911 zasnoval Ljudski oder z moderno napravo, vodil z bratom Ivanam (gl. čl.) dram. šolo in redno gledal. sezono. V ta namen so prezidali Staro strelišče v Ljudski dom. Delo je zbudilo široko zanimanje in mnogo pomagalo k napredku slov. ljudske dramatike. Priredil je tudi več ljudskih iger, n. pr. Anzengruber: Krivoprisežnik (1911); Raupach: Mlinar in njegova hči (1926); Morré: Revček Andrejček (1926); Nestroy: Lumpacij Vagabund (1927); Raimund: Zapravljivec (1927). — Kot stenograf je sestavil Slov. stenografsko čitanko (1921) in Samoznake slov. stenografije (1921). Njegova obsežna knjižnica, v kateri je zbral važne slov. starine, revije in publicistiko, je v lasti SAZU v Lj. — Prim.: F. Koblar, S 1928, št. 52 (s sliko); F. S. Finžgar, Zakaj? (ib.); Naš list 1907, št. 56; 1908, št. 15; Sn 1908, 63; Fr. Zbašnik, LZ 1908, 60, 252; Fr. Terseglav, DS 1908, 190; S 1908, št. 70, 71; I. D., DS 1912, 195; Šlebinger 78, 123; Koblar, Novejša slov. drama, Klasje 33–4, str. 282–6. Kr.