Rižner, Vid (1793–1861)

Rižner Vid, nabožni pisatelj in zagovornik dajnčice, r. 6. marca 1793 pri Sv. Marjeti niže Ptuja, u. 8. apr. 1861 v Gradcu. Študiral je v Gradcu najbrž gimn. (v Mrb. ne), gotovo pa filozofijo (1812–4) in teolog. (1814–8). Bil je kaplan v Weizbergu, v Karlavi pri Gradcu in v frančišk. župniji v Gradcu, 1827–31 kaznilniški kurat v Karlavi, 1831–48 ravnatelj novo ustanovljene gluhonemnice v Gradcu, 1848–51 župnik v Gnasu, nato živel v pok. v Gradcu. Po oporoki iz l. 1854 je R. zapustil dijaškemu semenišču v Gradcu 2000 gld kot ustanovo za dijake iz šmarjetske fare; ker je le-ta po novi ureditvi škofij (1859) prišla v lavant. škofijo, je sekovsko škofijstvo 1862 izročilo vsoto lavantinskemu. — Izdal je v dajnčici tele spise za ljudstvo: Nabirki za mlade kristjane ali navuki, zgodbice, pesmi, prislovi itd. na hasek mladih keršenih (anon., Gradec 1828, I. del, brez nadaljevanja); Katolškamešna knižica z drugimi molitvami skoz den ino k' spovedi (Gradec 1828; 1831² v Radgoni; v njej je ponatisnjena Pesem pri velki meši, ki je bila posebej natisnjena v Gradcu 1818 in ki utegne biti R-jeva). S Kolomanom Kvasom (SBL I, 601–3) — glede Murka Antona gl. SBL II, 166 — je R. poslovenil 4 evangelije (Die hl. vier Evangelien ins Windische übersetzt), a brez razlage, zato ni dobil cerkv. odobrenja. Ko je A. Murko izstopil iz franč. reda, ga je R. podpiral (jul. 1827—konca jan. 1828), odklonil ga pa je kot član komisije, ko je Murko prosil za mesto učitelja na stolici slov. jezika na graškem vseučilišču. Dajnčico je R. tudi s peresom branil. Ko se ji je 1832 po objavi Murkovih knjig (slovnica, slovar) umikala sreča, je prinesel graški list Der Aufmerksame v 44. in 45. številki sestavek Eine zweyte erfreuliche Erscheinung in der slovenischen Literatur, podpisan s psevdonimom Dalemisel. Pisec z veseljem ugotavlja, da so skoraj vse v dajnčici natisnjene knjige izšle že v 2. izdaji in da se je slov. ljudstvo kljub odporu nekaterih pisateljev novega pravopisa oprijelo. Murka imenuje učenca nove, svoje šole; pri sestavljanju svojih knjig je uporabljal piščeva dela in njegovo knjižnico. Po Košanovi (SBL I, 534) sodbi bi veljal za pisca tega sestavka Koloman Kvas (Slov. ABC-Streit 21). A Slomšek piše 23. febr. 1843 Čopu (AZN I, 10), da je Dalemisel ravnatelj graške gluhonemnice R., ki je napisal sestavek »po izrečnem pozivu dekana Dajnka«; hkrati izraža strah, da bi se dajnčica, ki je vlada še ni odpravila, v šolah ohranila. Ljubomir (Slomšek) je hotel že odgovoriti, vendar čaka Čopovega glasu, ker je Dalemisel oprl svojo abecedo na Čopova načela. Štiri leta kasneje se je R. odločno potegnil za dajnčico v dopisu sekovskemu ordinariatu 24. febr. 1836, ko je dobil v pregled slov., v bohoričici spisane tekste pri krstu in poroki za novo izdajo sekovskega obrednika. V tem dopisu graja nekaj besed (n. pr. gmajna, odpušovanje grehov i. dr.), zlasti pa se znaša nad znaki za sičnike in šumovce v bohoričici, češ da so iz dobe lutenranstva in da bodo Luter, Dalmatin, Trubar in Bohorič zanje še v grobu hvaležni; Dajnko, on (R.) in drugi so hoteli one pismenke nadomestiti z drugimi in oživiti spomin Cirila in Metoda ter odloke papežev Hadrijana, Pavla in Benedikta XIV., pa jim trije ordinariati to preprečujejo. Resignirano dostavlja, da noče o tem soditi, vendar trdno zaupa, da bo dobra stvar naposled le zmagala. — L. 1848 je R. zložil nemško, od slovanskega navdušenja prekipevajočo pesem Der Slaven Vaterland, natisnjeno pri Glaserju III, 227 in omenjeno v Murščevi korespondenci. — Prim.: Kron. župnije Sv. Marjete niže Ptuja; poročilo ordinariata Seckau in župnega urada Gnas; Glaser II, 181, 253 ter III, 227 in popravek IV, 458; Kidrič, Zgod. 623, op. 76; Mal 431; Marn XXIII, 25–6; Orožen VI, 227; Petre, Poizkus ilirizma 12, 179; SBL I, 113, 115; II, 166; Simonič 331, 374, 442; Slodnjak 111, 112; Šaf. I, 43, 90, 104, 148; J. Pajek, LMS 1880, 230; J. Košan, Slov. ABC-Streit, Jber. d. k. k. Staatsgymn. in Marburg 1890, 7, 21; B. Flegerič, DS 1899, 68; Ilešič, P 1903, 17; Weiss, Geschichte d. österr. Volksschule II, 1904, 747, op. 2; Ilešič, ZMS 1905, 11, 12, 18, 22, 80–1, 156; M. Napotnik, Govor do semeniščanov, Mrb 1910, 113–4; AZN I (1930–2), 10. Lkn.