Rizzi, Vincenc (1816–1856)

Rizzi Vincenc, koroško-nemški pesnik, kritik in časnikar, r. 22. jan. 1816 v Spittalu na Koroškem okrajnemu komisarju Janezu in Ani r. Schweiger, u. v Clcu 25. febr. 1856. Po zgodnji očetovi smrti ga je z bratom Jožefom in sestro Terezijo, pozneje poročeno z lj. zdravnikom dr. Rajmundom Melzerjem (SBL II, 93), vzel k sebi stric, lj. župan Janez Nep. Hradecky (SBL I, 340). V Lj. je R. obiskoval od jeseni 1826 gimn., od 1832 do 1834 pa licej ter bil z Janezom Čopom (SBL, I, 95–6), A. Mažgonom (SBL II, 77–8), Jernejem Zupancem i. dr. v šol. l. 1829/30 in 1830/1 učenec Matija Čopa (SBL I, 97–109), v šol. l. 1831/2 pa Petra Petruzzija (SBL II, 327–9). L. 1834 je stopil v službo kot praktikant pri drž. knjigovodstvu in postal naslednjega leta akcesist; ker pa ga je ta služba ubijala in je imel višje ambicije, se je 1839 odpravil preko Clca na Dunaj. Tu se je težko preživljal kot časnikar pri Gross-Hoffingerjevem Adlerju in kot sotrudnik Saphirovega Humorista. Naveličan pomanjkanja, še bolj pa cenzurnih šikan, je nepričakovano spremenil svoj življenjski načrt. Vrnil se je v Clc in stopil v tamkajšnje semenišče. Bogoslovni študij je končal 1844, v dušnem pastirstvu pa je vztrajal le malo časa in se je spet povrnil k časnikarstvu. Delal je v uredništvu Klagenfurter Zg., jo l. 1848 kakor tudi njeno prilogo Car. nekaj časa sam urejal, osnoval l. 1849 v Beljaku svoj opozicijski časopis Deutsche Monatsschrift aus Kärnten (do 1851 izšlo vsega 15 številk), prišel zaradi njega kot duhovnik v spor s cerkvenimi predstojniki in je zato mesečnik ustavil. Od avg. 1851 do smrti je spet urejal Klagenfurter Zg., medtem ko ga je med boleznijo zadnje mesece nadomeščal L. Germonik (SBL I, 210). — R. je začel pesniti že kot gimnazijec. V krožku mladih nemških literatov, ki so mu pripadali še Karel in Konstantin Wurzbach, Jožef Neumann, A. Laschan (SBL I, 619), K. Melzer i. dr. in so se kot Čopovi učenci vneli za literaturo, nato pa se pod Petruzzijevim mentorstvom vzgledovali ob Uhlandu, Schwabu, Chamissu in Anast. Grünu, je bil R. pesniško najbolj nadarjen. Svoje pesmi je objavljal med 1833 in 1838 v IB (prva je izšla 23. febr. 1833: Das Ideal), od 1835 dalje v Car. in od 1838 do 1842 v Kordeschevi (SBL I, 515–6) Carn. To je večinoma refleksivna, ljubezenska, pokrajinska in prigodniška lirika, v kateri izpoveduje pesnik svojo osamelost, razočaranje, odpoved in hrepenenje po sreči. Dasi vsebinsko ni globoka in ne izvirna, je izrazno prožna in slikovita. Od stalnih oblik R. pogosto uporablja gazelo, sonet, sonetne cikle in oktave. L. 1840 je nameraval izdati na Dunaju samostojno pesniško zbirko in ji je že napisal uvod, vendar do izdaje ni prišlo, ker ni našel založnika. Šele l. 1906 je Germovnik objavil iz R-jeve literarne zapuščine zbirko pesmi (Vinzenz Rizzi's Dichtungen und Denkblätter, Dunaj), dve leti nato pa oskrbel še nekoliko razširjeno izdajo, ki ji je dodal novelo Nannele, eine Kärntner Dorfgeschichte (Vinzenz Rizzi's Gesammelte Schriften, 2. Ausgabe, Dunaj 1908). Kot publicist je R. obravnaval največ vprašanja iz nemškega leposlovja, etnografije ter cerkvenega in državnega prava. Močno se je publicistično razmahnil zlasti v letih tiskovne svobode, obravnavajoč kot svobodoumen demokrat tudi avstrijska politična vprašanja. Bil je široko razgledan, estetsko in filozofsko izobražen, humanistično usmerjen Nemec, ki se je za svojega bivanja med Slov. dobro naučil slovenščine, četudi kot gimnazijec ni obiskoval Metelkovega jezikovnega tečaja, ter ves čas budno spremljal slov. kulturno življenje, vzljubil Prešernovo poezijo, pri raznih prilikah pokazal simpatije do Slov. in jim hotel biti pravičen. — Tako je kot pesnik slavil Barago (SBL I, 23–4; Gruss an Friedrich Baraga, Missionär in Nordamerika, bei Gelegenheit seines Besuches in der Heimat Krain; IB 1837, št. 15; tudi Gesamm. Schriften str. 11) ter z elegijo v stancah počastil spomin svojega učitelja M. Čopa (Auf den Tod des Mathias Čop, Bibliothekar in Laibach, Gesamm. Schriften str. 12), v kateri izpoveduje, kako vroče je težil za tem, da bi s svojimi pesmimi, ki so hotele služiti resnici, izzval mojstrovo tiho priznanje ter da je bil umrli njemu in vrstnikom zvezda vodnica, katere siju so povsod sledili. Odmev osebnih stikov s Prešernom (SBL II, 517–64) in izraz velikega spoštovanja do njega so trije R-jevi prevodi Prešernovih pesmi v nemščino, omemba pesnika v korespondenci z Ant. Laschanom ter kritika Prešernovih Poezij. R. je prevedel in objavil kmalu po izidu izvirnikov pesmi Sila spomina (Macht der Erinnerung, Car. 1844, št. 12; tudi Gesamm. Schriften str. 13) ter v podčrtni opombi priznal, da »prevod daleč zaostaja za blagoglasnostjo in izredno lepoto originala«, Mornar (Der Seeman, Car. 1844, št. 21; tudi Gesamm. Schriften str. 14) ter Orglar (Der Leiermann, Deutsche Monatsschrift aus Kärnten 1849, str. 56; tudi Gesamm. Schriften str. 14–5). Vsi trije prevodi so uspeli, četudi je moral imeti Prešeren zoper prva dva neke pomisleke, ker je pesmi — v izrazu seveda mnogo bolj sproščeno — kasneje sam vnovič prevel (gl. revizijski rkp. Poezij v NM). V pismu Ant. Laschanu z dne 9. jun. 1836 se R. zavzeto izraža o malo prej izšlem Krstu pri Savici in omenja, da je pesnitev med mladino vzbudila veliko navdušenje. To je najstarejša znana sodobna izjava o Krstu in pomembno dopolnilo kritičnih glasov o njem. V pismu istemu naslovljencu z dne 8. jun. 1838 sodi, omenjajoč novi Kordeschev časopis Carn., da urednik nima pravega pojma o tem, kakšna revija bi bila kot konkurenčno podjetje IB potrebna, in da je »edini, ki bi mogel začeti kaj takega«, Prešeren, a z obžalovanjem pristavlja, da gre o njegovi »lenobi le en glas«. Podobno kakor R. je sodil o Kordeschevih sposobnostih Prešeren (pismo Vrazu 19. jul. 1838); R-jevo prepričanje, da bi bil le Prešeren sposoben urejati leposlovni list, kaže, kakšen ugled je pesnik užival zlasti med mladimi literati, medtem ko tudi s sodbo o Prešernovi lenobi R. ni bil osamljen. Najpomembnejše R-jevo javno dejanje v tej zvezi pa je njegova ocena Prešernovih Poezij (Deutsche Monatsschrift aus Kärnten 1849, str. 51 sl.; precej skromen posnetek je bil objavljen v Sji 28. dec. 1849, št. 104, str. 416). V tej oceni, ki ima obenem značaj nekrologa, pisec uvodoma ugotavlja, da je tudi to knjigo omadeževala predmarčna cenzura, da pa le-ta pesniku ni mogla do živega, saj je vsaka njegova, na prvi pogled še tako nedolžna pesem protest zoper policijsko nadzorstvo nad literaturo, ker izraža svoboden vzgib duha. Prešeren je sprejel vase vso evropsko omiko, bil izredno darovit in je mladi slovenski književnosti utrl popolnoma nova pota. Posebno mesto gre Prešernu že zato, ker je ustvaril vrsto umetnin v literarno še neizoblikovanem jeziku, kajti njegov edini predhodnik, Vodnik, se ni mogel povzpeti nad ljudsko pesem. Prešeren je uvel v slov. poezijo sonet, stanco, tercino, asonanco in gazelo in to v popolni dovršenosti. Za vsako poetično zvrst je našel ustrezno obliko in pravi ton, a vse to z vsakdanjim, preprostim, toda vseskozi posrečenim in nazornim izrazom. Pa ne le oblika, tudi pesnikov idejni svet razodeva izrednega duha. Četudi je z vsem srcem ljubil svojo domovino, ni preziral omike drugih narodov. Naj bi Slovenci, zlasti pa Koseski (ta je objavil v N 1848, 171 hujskaško pesem zoper Madžare), spoznali, da je edino Prešernova pot prava, kajti pesnikova stvar ni, netiti podivjanost med rojaki. Prešeren je bil vseskozi pesnik ljubezni, hkrati pa se je kot cel mož odzival na vse veliko in lepo ter je znal poleg ljubezni izraziti tudi vse druge odnose do življenja in okolice. Ta spoj je prišel odlično do izraza v kapriciozno oblikovanem Sonetnem vencu, v katerem se zliva ljubezen do domovine z ljubeznijo do izvoljenke in usoda domovine s tožbo o njegovi ljubezenski nesreči v čudovito harmonijo. Med pesmimi, ki so polne muzikalnega blagoglasja, opozarja R. posebno na Silo spomina, Mornarja, V spomin Andreju Smoletu in na Nezakonsko mater, »ki jo je mogoče drzno postaviti ob stran Goethejevi«. V Baladah in romancah se pesnik obrača nazaj k starim bajkam ali turškim bojem (Povodni mož, Turjaška Rozamunda), še češče pa obravnava v njih na včasi grenak, humorističen način sodobnost (Zdravilo ljubezni, Ženska zvestoba). Prevod Bürgerjeve Lenore se bere kakor original. Novo pisarijo razlaga R. kot izraz boja z duhovščino, ki je gledala na literaturo z utilitarističnega stališča in odklanjala ljubezenske pesmi, ker se ni zavedala razlike med pravo ljudsko književnostjo in tako imenovano literaturo za ljudstvo. Podobne vsebine je Orglar, le da je v izrazu dosti milejši. Gazele so tako uspele, da je mogoče to obliko odslej šteti za domačo. Najgloblja čustva in najzrelejše misli je Prešeren položil v svoje sonete. Obdarovan z nadvse tankim posluhom za melodijo verza, je Prešeren kakor malokdo spoznal notranjo zgradbo te najbolj logične pesniške oblike, ki se z vzporeditvijo reka in poreka epigramatsko zaostri; tako je ustvaril resnično popolne sonete, v katerih se v ozki strugi prelivajo najgloblja občutja, in je težko reči, kateremu od njih gre prednost. V Krstu pri Savici upodablja pesnik na veličasten način notranji boj glavnih oseb, boj med spoštovanjem starega, narodnega in sprejetjem novega, ki pa je obenem tudi življenjsko edino upravičeno. Nujno je, da ob tem zgodovinskem prelomu ne more uspevati osebna sreča, kajti prelite je bilo preveč krvi. Poseben čar daje pesnitvi prekrasno pokrajinsko ozadje pesnikovih domačih krajev, ki jih je R. pred nedavnim sam obiskal in se prepričal, da Prešernova pesem živi med ljudstvom. R-jeva kritika je daleč pred Babniggovo in Malavašičevo in je vse do Stritarjeve najgloblja in najpravičnejša. Pomembno je, da R. vzporeja Prešerna s Petrarko, Shakespearom, Goethejem, Bürgerjem, Platenom i. dr. velikimi pesniki. R. sodi med tiste tujce, ki so takrat globlje kakor večina Slov. doumeli Prešerna. Značilno za takratne razmere pri nas pa je, da je prevajalec te ocene v Sji čutil potrebo, polemizirati zaradi Koseskega, kakor je spet razumljivo, da R. kot tujec ni mogel doumeti političnih in socialnih idej, ki jih vsebujejo Prešernove pesmi — Kot politični publicist se je 1848 zavzemal za volitve v Frankfurt in upravičenost nemške ekspanzije na Jadran ter v tej zvezi takole sodil o slov. vprašanju: »Politična pomenljivost Slovencev na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem … tiči posebno v tem, da se Slovenci naslanjajo na ono ogromno slovansko maso, ki se razprostira globoko dol na jugovzhod. Umevne so nam simpatije Slovencev za njih sorodne brate, poleg tega jim sosede; vemo, da pri politični ravnopravnosti in najbolj bratovskem občevanju z Nemci omikan Slovenec ne bo nikdar prav krepko in svobodno dihal v nemški zvezi, … a na vse odločilne težnje imamo edin odgovor, žalostno, neizprosno besedo: Trst in pot v Trst mora imeti Nemčija, ker je Trst njeno edino južno pristanišče« (Klagenfurter Zg. 3. avg. 1848). Mnogo globlje razumevanje za politične pravice Slov. je R. pokazal v polemičnem članku Die Nationalitäten Kärntens (Deutsche Monatsschrift aus Kärnten 1849, zv. 5, str. 160–6). Pisec vehementno ugovarja tistim koroškim Nemcem, ki se vesele demokratskih pridobitev marčne revolucije, pa ne priznavajo Slov. enakopravnosti, pač pa obsojajo prizadevanje slov. izobražencev, da bi dvignili narodno zavest in splošno omiko pri svojih kmečkih rojakih, ter jih ovajajo kot prekucuhe. Ko slika položaj koroških Slov., omenja ovire, ki so zadržale nacionalni razvoj, ter proces raznarodovanja. Ta povzroča na eni strani s tem, da se posamezni kmečki sinovi izobražujejo izključno v nemških šolah, njih germanizacijo, na drugi strani, pa s tem, da ostajajo ljudske množice nevedne in nezainteresirane na izobrazbi, ker vidijo v svojih izobraženih sinovih narodne odpadnike, razkol med ljudstvom in inteligenco. Nacionalna ideja je postulat kulture, zato imajo izobraženci, ki se tega zavedajo — in ta zavest se je pripravljala pri Slov. že v prejšnjem rodu — vso pravico in dolžnost, med ljudstvom agitirati za slov. stvar. Germanizacija med slov. koroškimi kmeti, kljub najugodnejšim pogojem, ni uspela, saj je ljudstvo ohranilo svoje šege in navade. Sklicujoč se na načelo, da se sleherno ljudstvo more izobraziti le s pomočjo lastnega jezika, ter ugovarjajoč tistim ozkosrčnežem, ki vidijo v raznolikosti narodov posledico greha, in tistim lažnim znanstvenikom, ki trdijo, da je »vindiš« poseben jezik, ne pa eno izmed slov. narečij, ter da slovenščina še ni dovolj razvita za javno rabo, terja uvedbo slovenščine v šole in javno življenje. Zato »naj vlada poskrbi, da ne bo med Slov. v bodoče nihče več nastavljen, ki bi slovenščine popolnoma ne obvladal«. Na te R-jeve misli se je večkrat skliceval njegov osebni prijatelj And. Einspieler (SBL I, 151–5) v boju za pravice koroških Slov. in velikokrat citiral njegove stavke (Kärntner Selbstständigkeit, Stimmen aus Inneroesterreich). — Prim.: k literaturi v Wurzbachu XXXVI, 205–7 dodaj: izpisek iz krst. matice župnega urada Spittal na Kor.; izv. lj. gimn. in liceja 1826/7 — 1833/4; Album academicorum Lycei Labacensis, NUK, Ms 684; Apih 96, 233; Kidrič, Prešeren II, 145, 270, 271, 286, 295, 297–8, 360, 393; isti, PA 276, 282, 319; Levstikova pisma 266, 270; Levstik, ZbD V, 216, 424; VI 339–43; Nagl-Zeidler-Castle, Deutsch-oesterr. Literaturgesch. II / 1914 /, 943; Prijatelj, KPZS I, 36; II, 86; Sperans, Razvoj slov. narodnostnega vprašanja 107; Andrej Einspieler, SPj 1856, 48; Levstik, LZ 1881, 439, 578–9; Vidic, ib. 1900, 836; Boršnik M., Levstikov zbornik 1933, 309, 311; Kidrič, LZ 1935, 184–6, 188; Ude, Avstrija, pangermanizem in Koroška, Kor. zbornik 1946, 609; Kidrič, SR 1948, 25; Svoboda 1949, št. 2; Cefarin, Car. 1952, 540 sl.; E. Nussbaumer, Geistiges Kärnten, Clc 1956, kazalo; NRazgl 1956, 15. avg.; NSd 1958, 379–80. Gpn.