Rihar, Gregor st. (1796–1863)

Rihar Gregor st., glasbenik in skladatelj, r. 1. marca 1796 očetu Boštjanu, samoukemu izdelovalcu glasbil v Polhovem Gradcu na Pristavi št. 13, u. 24. jul. 1863 v Lj. Kako in koliko se je Gregor, prvorojenec izmed 8 otrok, v domačem kraju šolal, ni znano. Najprej pastir pri kmetu Bitencu, svojem sorodniku, je postal, ko so Pograjci postavili v cerkev orgle, s trinajstimi leti po enoletnem učenju organist, z devetnajstimi leti pa prišel v lj. šole. Po hišah je uglaševal klavirje, ob nedeljah in praznikih doma orglal ter od 1816 – neznano doklej – prejemal polovico Töttingerjeve ustanove, letnih 41 gld. Izvrstni glasbenik Ant. Höller (r. ok. 1760 v Neunkirchenu pri Dunajskem Novem mestu), tedanji stolni organist, je R-ja poučeval v harmoniji, zato mu je ta igral orgle pri jutranjih mašah, po H-jevi smrti (30. nov. 1826) pa sam, kot filozof v 2. letniku, postal stolni organist in vodja kora, kar je ostal do smrti. Kot eksternist je stopil v bogosl. semenišče, bil ordiniran (1829) in postavljen tudi za stolnega »zakristana« (kaplana in vikarja).

R. je v prvi vrsti cerkveni skladatelj. Kot dijak je uglasbil prvo pesem Bod', Marija, počeščena, kot bogoslovec pa priredil za 4 moške glasove psalme in žalostinke velikega tedna in psalme mrtvaškega opravila.

V tisku so izšle 1. Viže za svete pesmi perve bukvice od Bl. Potočnika (gl. SBL II, 458–60), čveteroglasne postavlene (ok. 1844), 79 napevov, deloma lastnih, deloma med ljudstvom že znanih (gl. J. Kokošar, CG 1925, 2–5), Bl. Potočnikovih, L. Dolinarjevih (gl. SBL I, 142–3), J. Travnovih. Dve pesmi sta prirejeni za 5 glasov. 2. Viže za svete pesmi druge bukvice od Bl. Potočnika, čveteroglasno postavlene (ok. 1845). Tudi v tej zbirki je bilo nekaj že znanih napevov. R. je privzel nekaj pesmi nemških skladateljev, n. pr. M. Haydna, K. Klossa, večino pa je zložil sam. Besedilo je iz drugih bukvic Bl. Potočnika (Lj. 1843). 3. Napevi za svete pesmi iz Slave Marije Bl. Potočnika, čveteroglasno postavlene (Lj. 1850), 11 pesmi za mešane glasove. 4. Napevi svetih pesmi od sv. obhajila in Matere božje, čveteroglasno postavil G. R. (Lj. 1859). Od 10 pesmi sta 2 prirejeni za 5 meš. glasov, ostale za 4 meš. glasove, 2 tudi za ženski zbor; za meš. zbor zložene pesmi imajo orgelske poigre. 5. Napevi svetih pesem od Matere božje in sv. obhajila (Lj. 1854, 1869). Vse pesmi, 13 Marijinih in 5 drugih, so za moški zbor in imajo orgelske poigre. 6. Napevi svetih pesem od Matere božje (Lj. 1864). Pesmi, 12 po številu, so zložene za moški ali ženski četverospev. 7. Napevi svetih pesmi od Matere božje (Lj. 1866). Pesmi je 16, zložene so za moški ali ženski četverospev. Vsa besedila so iz nemščine poslovenili Jan. Valjavec, Luka Jeran (SBL I, 404–5), Nožarjev (Leon Engelman, SBL I, 159), M. Lotrič (SBL I, 682), Peter Hicinger (SBL I, 323), Č. in neki neimenovan. 8. Maša, sostavno in razstavno postavil G. R. (Lj. 1855). Maša ima slov. besedilo, a latinske naslove posameznih delov. Dodana je mašna skladba za moški zbor oz. četverospev in za moški zbor O kropljenju med letom. 9. Maša, sostavno in razstavno čveteroglasno postavil G. R. (Lj. 1865): 8 mašnih pesmi deloma za mešani, deloma za moški zbor, ena tudi z orglami, ena hkrati za moški ali mešani zbor. Dodane so 4 druge pesmi, 3 za moški, 1 za mešani zbor. 10. Velika maša. Čveteroglasno sostavno in razstavno postavil G. R. (Lj. 1868). Le-ta obsega vse stalne speve slovesne maše, a v slov. besedilu. Dodana je skladba Gregorja R-ja ml. Morska zvezda za moški zbor. 11. Hymni et Antiphonae pro festo Ss. Corporis Christi. Pars I (Lj. 1857), skupaj 21 spevov, zloženih najprej za moški zbor, potem posebej za mešani zbor v istih tonovskih načinih. Po pripisu »Pars I« smemo sklepati, da je R. pripravljal nadaljevanje. 12. 24 posameznih pol svetih pesmi, ki so izhajale 1854–6, 1861, 1862 in 1864. Jos. Levičnik (SBL I, 650–1), R-jev učenec in življenjepisec, jih šteje kot posebno enoto skladb; med njimi je 59 Marijinih, 8 obhajilnih, 7 svetniških, 4 božične in še več drugih deloma za mešani, deloma za moški zbor, večina z orgelskimi poigrami. Kot avtorji ali prevajalci besedil so omenjeni Jan. Volčič, Bl. Potočnik, Andr. Praprotnik (SBL II, 470–4), Ant. Nemec, Peter Hicinger (SBL I, 323), Matej Frelih (SBL I, 188), Matija Torkar, Luka Jeran, Jož. Marešič (SBL II, 47), Jan. Valjavec, Ant. Tomšič, Fr. Šrol, Jak. Burja (SBL I, 66), Karel Kaliger in nekateri, označeni samo z začetnico. Pesem Češčena bodi, o Kraljica sta zložila (CG 1940, 179–81) Jan. Toman, moravški dekan, in njegov kaplan Karel Hajdrih. 13. 13 Tantum ergo, na posameznih polah, povečini za soli. zbor (pretežno mešani) in orgle, nekaj za zbor brez orgel.

R-jevih svetnih pesmi sta izšla dva zvezka. 14. Venec čveteroglasnih pesem (Lj. 1853). Pesmi so zložene za moški ali ženski četverospev; Na Prešernovem grobu in še ena sta prekomponirani, ostale so kitične. Napev zbora Tolažba je bržčas ljudski, ker je že v Slomškovih blagoslovnih kot ljudska cerkv. pesem. 15. Narodni napevi za trojespev, čveterospev in glasovir (Lj. 1866). Trospev je samo eden: Prešernovemu spominu posvečena pesem. Tri pesmi je objavil R. v glasbenih zbornikih: Novi mašnik (Veselo danes pojemo) za 5 meš. glasov v Kam. Maškovi Caecilia II, 1859; Veseli godec v Slov. Grlici IV, 1842 in Strunam (Prešernovo besedilo). Le-ta je izšla za moški zbor s klavirjem v Slov. Grlici III (1852), v 1. izd. brez skladateljevega imena, v 2. izd. pa kot R-jeva skladba. V Slov. Grlici V (1859) je ista skladba z več spremembami pripisana Kam. Mašku (SBL II, 69). Pesem pa je R-jeva, kot je dokazal P. Kozina (Zbori II, 1926, 46; ŽiS IX, 1931, 714). Z Maškovim imenom je bila večkrat natisnjena (prirejena tudi za meš. zbor in kot samospev; prim. GZ II, 1900, zv. 12; A. Lajovic in D. Cvetko, Pet Prešernovih pesmi, Lj. 1949).

Vseh R-jevih, v Egerjevi kamnotiskarni v Lj. natisnjenih cerkv. skladb je ok. 340, svetnih pa 32. Ker so nekatere cerkv. skladbe zložene najprej za moški, nato še za meš. zbor, smemo reči, da je vseh natisnjenih pesmi okr. 400. Pesmi pod št. 5 (2. izd.), 6, 7, 9, 10, 13, 15 je po smrti svojega po pol brata založila Jera R. (r. 1814, u. 1889), nenatisnjenih je ostalo okr. 200 skladb, med njimi baje popolna lat. maša, ki pa o njej ni sledu.

R. je nastopil kot skladatelj v času, ko Slovenci še nismo imeli umetnih večglasnih pesmi. V cerkvah so peli enoglasno, tudi dvoglasno in morda ljudsko triglasno. L. Dolinarjeve izdaje so nudile samo dvoglasne, triglasne in nekaj primitivno zloženih četveroglasnih pesmi. R. je, čeravno samouk, vendar izredno nadarjen, samorasel in močan, vpeljal v slov. cerkveno glasbo večglasje, predvsem štiriglasje; njegove ljudskemu poznobaročnemu okusu ustrezajoče skladbe so obvladale slov. kore preko pol stoletja. Značilnosti njegovega skladanja so: izrazita homofonija s prevladovanjem najvišjega glasu; plastična melodika v preprostih in melizmatično se prelivajočih, s predložki ter dvozložki okrašenih pesmih; umerjena ali zapletena ritmika; slov. ljud. občutju ustrezajoči intervali (zvečana kvarta, zmanjšana kvinta, seksta navzgor in navzdol); za tedanji čas pestra harmonika s čistimi in slučajnimi akordi; eno-, dvo- in tridelno pesemsko oblikovanje; skoraj ustaljeno moduliranje v dominantni tonovski način v prvi periodi, s poudarkom subdominante proti koncu; svojevrstni pričetki in sklepi; včasih predolgo zadržanje basov v nizki legi (globina do D, Des, C); nem. klasicistični (13 Tantum ergo), operni (prekinjanje in trganje besedila) vplivi; večkrat svetno zaokrožene orgelske poigre, harmonično neskladna mesta.

R-jeve pesmi so pozneje izšle samo še preurejene ali zase (F. Kimovec, Rihar renatus, Lj. 1908, 21 R-jevih cerkv. skladb; 1936 še 2 Tantum ergo) ali v pesemskih zbirkah (Jak. Aljaž, H. Druzovič, A. Foerster, A. Grum, Ign. Hladnik, Mat. Holmar, Ang. Hribar, Fr. Kimovec, M. Kogoj, L. Kramolc, St. Premrl, J. Sicherl, J. Somrek, Fr. Spindler, Greg. Tribnik, V. Vodopivec, I. Vrečar, Zbirka Lavorika, GM 1880–2). Žalostinko za moški zbor Jamica tiha, natisnjeno kot R-jevo v Aljaževi Slov. pesmarici I (MD) in ponatisnjeno v Maroltovih Nagrobnicah, je zložil Bl. Lenček (u. 1890; prim. CG 1900, 97; 1920, 25), a napev prigodnice Novi mašnik, bod' pozdravljen, natisnjene v Slov. pesmarici II (MD) in ponatisnjene med Grumovimi priložnostnimi pesmimi, je sestavil baje Jak. Burja (SBL I, 66). Nekaj R-jevih cerkvenih je porabil Iv. Kiferle v Slov. nabožnih za citre in petje (1920), M. Bajuk pa med starimi božičnimi za tamburaški zbor (1930). R-jevo božično Zveličar nam je rojen zdaj je za orgle parafraziral Ign. Hladnik (SBL I, 323–4) v božičnih predigrah (1901), St. Premrl (SBL II, 490–1) pa v 20 božičnih preludijih (1942) in porabil nekaj R-jevih motivov v 25 orgelskih pred- in medigrah (1942). Po R-jevih motivih je Ign. Hladnik zložil lat. mašo op. 40 (1903) in uporabil v njej 12 R-jevih pesmi. Nekaj motivov iz R-jevih božičnih sta uporabila v svojih pastoralnih lat. mašah F. Kimovec (SBL I, 456–7) v Stabulum pulchrum Betlehem (1941) in A. Mav (SBL II, 74) l. 1945.

R. je bil slovit pevovodja na stolnem koru, kjer mu je bila njegova po pol sestra Jera (CG 1940, 43) kot prvovrstna sopranistka močna opora, ter mojster v orglanju in improviziranju. Po brezuspešnem zdravljenju v Laških in Krapinskih Toplicah je tudi s samo šestimi od protina še ne skrčenimi prsti (ok. 1858) polnovredno igral. Popravljal in uglaševal je orgle, klavirje, svetoval pri nabavi zvonov (Samassa), jih ocenjeval in zboljševal intonacijo. Zasebno je poučeval harmonijo, klavir in orgle (učenci: Dav. Jenko, SBL I, 98; Hajdrih, ib., 289–90; Mat. Goršič, ib., 234). Z odpravo »piskačev« na koru je R. sicer pripravil cerkv. glasbi obnovo, ki jo je šele po njegovi smrti izvršilo cecilijanstvo, hkrati pa s svojimi prikupnimi zborovskimi skladbami nehote izpodrival cerkv. ljudsko petje v lj. škofiji, zlasti ko so nastopili učitelji-organisti.

Po postavi je bil R. velik, koščen, rdečeličen, po srcu preprost, blag, skromen, vseskozi zglednega življenja. Zadnjih pet let je bolehal na jetrih. Pokopali so ga pri sv. Krištofu, nagrobni spomenik, postavljen 1864, je na Navju. Na rojstni hiši so odkrili spominsko ploščo (1896), v Hubadovi dvorani v Lj. postavili njegovo oprsje (1935, delo N. Pirnata).

Prim.: Mal 1072; J. M(antuani), NE III, 915; SBL I, 651 (J. Levičnik); Prijatelj, KPZS I, 126; IV, 33; Wurzbach 26, 158–9; ZD 1863, 171 do 172; J. Levičnik, KMD 1865, 33–40; N 1867, 158; ZD 1868, 404, 405, 412, 376–7, 384 (dela); Drobt. XXII (1888), 91–118; F. Rakuša, Slov. petje v preteklih dobah, 1890, 106–30; Jože Lavtižar, CG 1896, 68–9; A. Kržič, S 1896, št. 195, 198; J. Lavtižar, ib., št. 200; J. Levičnik, DS 1896, 597–9, 629–32, 667–70, 689–91 (slika na strani 597); L. Arh. CG 1898, 55; F. Kimovec, ib. 1908, 17; F. Kramar, ib. 1920, 24; V. Steska, ib. 1928, 113–9; Ludvik Puš, S 1937, št. 50; A. Merhar, CG 1938, 100–3; isti, ib. 1939, 161–5; dr. Alojzij Nastran, ib. 1940, 179–81; A. Dolinar, ib., 129–32; V. Steska, ib. 172; A. Dolinar, ib. 1941, 8–11, 33–6; F. Kimovec, ib. 1944, 57–62; Kumer Zmagica, SGR, glasbeno knj. del I/1952, 34–7; Kron 1954, 30, 36, 37. – Slike: DS 1893, 105 (R. na Blejskem jezeru); CG 1925, 62; IS 1932, 20; Kron I (1934), 122; portret na GM. Pl.