Richter, Franz Xaver Johann (1783–1856)

Richter Franz Xav. Johann, nemški zgodovinar, topograf, književnik, urednik in šolnik, r. 18. avg. 1783 v Osoblahi (Hotzenploz) na češkoslovaško-poljski meji, takrat moravska enklava v avstr. Šleziji, u. 24. maja 1856 na Dunaju. Gimn. študij je začel v Opolah (tedaj v pruski Šleziji), ga nadaljeval v Olomucu ter tam končal licej in bogoslovje, četudi bi bil rajši postal zdravnik. Po ordinaciji 1806 je deloval v dušnem pastirstvu v Olomucu, Wildgrubu (okr. Bruntál) in Tĕšinu. Po dveh letih si je prebral poklic, se ok. 1810 zaman potegoval za mesto prof. fil. v Linzu in postal gimn. prof. za zemljepis, zgodovino in vzgojeslovje v Brnu. Po 8. jun. 1816 – pač v začetku novega šolskega leta – je dobil na liceju v Lj. mesto profesorja, ki je bilo razpisano že 28. apr. 1815 (LZg 1815, št. 36). Tu je zasedel stolico za splošno zgodovino, predaval svoj predmet filozofom obeh letnikov do konca šol. l. 1823/4 in bil pripravljen predavati tudi v morebitnem 3. letniku. Takrat je s posredovanjem naklonjenega mu Jož. K. Schmidburga (gl. čl.) napredoval za bibliotekarja univ. knjižnice v Olomucu. Iz Lj. se je odselil 3. okt. 1824 (LZg 1824, št. 81). Dobil je naslov konzist. svetnika, postal 1836 doktor teol. in bil 1844 na lastno prošnjo upokojen. V priznanje zaslug za zgodovinopisje je bil izvoljen za dopisnega člana moravske, kranjske in goriške Kmetijske družbe in Društva za zgodovino Brandenburške marke v Berlinu; za rednega člana Histor. društva za Kranjsko in za častnega člana Histor. društva za Koroško. Po upokojitvi se je nastanil na Dunaju, ne da bi se mu bila izpolnila želja, preseliti se v Lj., ki se mu je bila zelo priljubila, ker je tu lahko razvil vso mnogostransko dejavnost in užival velik ugled.

Ob premestitvi v Lj. je imel za sabo že več objav: pesniško zbirko (Lyrische Versuche, 1811), pridigo o slovan. blagovestnikih (Cyrill u. Method, eine Rede zur Gedächtnissfeier der mähr. Landespatronen. Vorgetragen am 9. März 1816 zu Brünn … Brno 1816, 8⁰, 19 str.) in več člankov v Hormayrovem Archivu (= Horm. Ar.) s področja domače zgodovine (1815: Mähren unter Ferdinand II.; 1816: Swatopluk, oder das grossmährische Reich u. dessen slavische Kirche; ta članek je moral biti ponatisnjen v 1. letn. Taschenbuch f. d. Gesch. Mährens u. Schlesiens l. 1826, gl. Dobrovský-Kopitarju 30. jul. 1826, Ist, I, 552; Bruno, Bischof v. Olmütz, 1247–1281; Die Hussiten in Mähren, 1421–1438; Die Quaden itd.). V novih okoliščinah se je posvetil zgodovini Kranjske in sosednjih dežel in to na pobudo razpisanega natečaja iz 1812 o témi: zemljepis in zgodovina Notranje Avstrije v srednjem veku. Na osnovi študija literature in arhivskih virov je poslej objavil vrsto razprav, člankov, poročil in beležk v LW, IB, Horm. Ar., ki mu je s tem postal eden najzvestejših sotrudnikov, v MHK in drugod. Njegovi tehtnejši spisi, ki obravnavajo preteklost našega področja, so: 1. Beitrag zur Geschichte des krainischen Adels im Mittelalter, das Geschlecht der Gallenberge (LW 1817, št. 46; Horm. Ar. 1818, št. 4–5); 2. Ein Beitrag zum gelehrten Oesterreich aus Krain (Horm. Ar. 1817, št. 78); 3. Woher Illyrien seinen Namen hat? (LW 1817, št. 47; Horm. Ar. 1818, št. 57); 4. Ueber die krainischen Slaven im Mittelalter (Horm. Ar. 1818, št. 1–3); 5. Eine Kirchenvisitation des Patriarchen Franciscus Barbara v. Aquileja zur Aufrechthaltung der kathol. Religion in Krain (LW 1818, št. 10; Horm. Ar. 1818, št. 57); 6. Kaiser Karl VI. auf dem Wege vom Loibl nach Lb. 1728 (LW 1818, št. 16; Horm. Ar. 1818, št. 57); 7. Kaiser Friedrich in Krain (Horm. Ar. 1818, št. 33); 8. Beiträge zur Geographie des Mittelalters: Fiume (ib. 1818, št. 140); 9. Laibachs oder Aemona's Entstehung (ib. 1818, št. 156); 10. Beiträge zur Lösung der Preisfrage des Durchl. Erzherzogs Johann, über Innerösterreichs Geschichte und Geographie im Mittelalter, insbesonderheit der windischen Mark (ib. 1819, št. 15, 16, 19, 20, 22, 24, 25, 28; MHK 1853, str. 65 sl.); 11. Beiträge zur Geschichte Krains (Horm. Ar. 1819, št. 56 do 64); 12. Illyrische Grenzhelden (ib. 1819, št. 79, 82, 87); 13. Beiträge zur Geschichte der Sumpfaustrocknung im österr. Staate (ib. 1819, št. 83, 87, 89, 90); 14. Stein und Katzenstein (IB 1820, št. 29–34; Horm. Ar. 1821, št. 154–5, 157; 1822, št. 12–3); 15. Laibachs Verschönerungen (IB 1820, št. 41–2); 16. Entstehung des ehemaligen Cistercienser-Stiftes Sittich in Unterkrain (IB 1820, št. 45); 17. Hohe Häupter in Krain und insbesondere in Laibach (Horm. Ar. 1821, št. 17–8); 18. Die krainischen Auersberge (ib. 1821, št. 40–2, 46, 52, 56–7); 19. Nachricht v. dem ersten in Krain gedruckten Buche (IB 1821, št. 49); 20. Probestück aus Prof. Richters zum Drucke fast fertiger Geschichte Laibachs in alter u. mittlerer Zeit (IB 1821, št. 50, 52); 21. Schönlebens Verzeichniss der Bürgermeister u. Richter der Stadt Lb. (Horm. Ar. 1821, št. 107); 22. Forschungen zur Geschichte und Geographie Krains, Istriens und Friauls im Mittelalter (ib. 1822, št. 27–8; 30–1, 90–9, 93–4, 96–7; 1823, št. 29, 101; 1824, št. 32–4, 38–9, 44–5); 23. Urkundliche Geschichte von Radmannsdorf (ib. 1822, št. 87–8); 24. Ein kaiserliches Incognito aus dem zehnten Jahrhundert (ib. 1822, št. 152–4); 25. Friaul unter longobardischer Herrschaft (ib. 1825, št. 2, 3, 5, 8, 12, 17, 29, 30, 36, 38); 26. Beiträge zur Geschichte der illyrischen Kreisstadt Neustadtl (IB 1825, št. 12–3); 27. Ueber die Einfälle der Ungarn in Italien u. Carantanien (Horm. Ar. 1825, št. 83–5, 89–91, 94); 28. Die Hallersteine (IB 1826, št. 13); 29. Hörwart v. Auersperg (Horm. Ar. 1826, št. 25); 30. Die Luxenburger in Friaul (Taschenbuch f. d. Gesch. Mährens und Schlesiens, Brno 1827); 31. Beiträge zur Geschichte der Städte und Märkte in Krain (Horm. Ar. 1827, št. 103–6); 32. Bittschreiben der Landschaft in Krain, über die Gefahren und Leiden der häufigen verwüstenden Einfälle der Türken, an Papst Sixtus IV., 1474 (ib. 1828, št. 61–2); 33. Beiträge zur Geschichte Laibachs (ib. 1829, št. 31, 33, 41, 43, 45, 47, 54, 69, 72, 74, 77, 78, 81, 84, 87, 92, 94, 97, 101; Archiv f. d. Landesgeschichte des Herzogthums Krain 1854, zv. 3/4, 141 sl.); 34. Die Fürsten u. Grafen v. Auersperg (Horm. Ar. 1830, št. 76, 78, 80–5, 87–91, 94, 98–100, 102, 103, 105); 35. Andeutungen über Zwillingsbrüder Henricus u. Johannes de Carniola (ib. 1831, št. 31); 36. Ueber die Abkunft u. Wanderung der Longobarden (Wiener Jahrbücher der Literatur 1840, 30 sl.); 37. Beiträge zur Kirchengeschichte Krains u. des österr. Küstenlandes (MHK 1846, 13 sl.; 1847, 25 sl.); 38. Die vier Moosburgen des in Unterpannonien, Carantanien und Friaul einst mächtigen Geschlechtes der windischen Wojwoden Privina, Kozel u. Brazlaw (Archiv f. vaterländische Geschichte u. Topographie, Clc 1849, 33 sl.); 39. Zur Geschichte des Schulwesens in Innerösterreich: Schulordnung der Laibacher evang. Landschaftsschule (MHK 1854, 17 sl.). Razen tega je R. priobčeval sinhronistične preglede zgodovinskih dogodkov, poročila o arheoloških najdbah in druge informacije. Da bi oskrbel 1820 novo, razširjeno izdajo Vodnikovega učbenika Geschichte des Herzogthums Krain … (Vodnikov spomenik, 1859, 17), ki je izšel prvič 1809, ni točno, ker gre v obeh primerih za popolnoma isti tisk, le z izmenjano naslovno stranjo. Pač pa je R. za 26 strani dopolnil naslednjo izdajo, ki jo je tiskal dunajski tiskar Georg Überreiter 1825. Dodal ji je biografijo Žige Herbersteina (str. 47–9), med drugimi imenitnimi osebnostmi na kratko označil Žigo Zoisa, Val. Vodnika, Gabr. Gruberja in več javnih delavcev iz Trsta, Gor. in Furlanije (str. 68–9) ter pripisal poglavja, ki govorijo o francoskih vpadih (str. 54 do 64), Ilirskih provincah, avstrijski reokupaciji in zgodovini Istre (str. 73–84). Po vrnitvi v domovino je objavil še nekaj zgodovinskih študij s češkoslovaškega področja, vendar še zdaleč ni bil več tako produktiven kakor v Lj.

Kot zgodovinar se je R. ukvarjal predvsem z raziskovanjem posameznih vprašanj iz našega srednjega veka, ker je sodil, da »kritično-pragmatična zgodovina Kranjske« še dolgo ne bo mogla dozoreti (IB 1820, št. 52). Na naloge zgodovinopisja je gledal bolj z očmi romantičnega prikazovalca zanimivih dogodkov v fevdalni družbi kakor kritičnega raziskovalca. Spravil je na dan mnoge listine, ki osvetljujejo zlasti posestne, pravne in cerkvene razmere v fevdalni dobi; do samostojne politične, kulturne ali narodnostne koncepcije pa – kakor n. pr. pred njim Linhart – se ni nikdar dokopal. Mnoga R-jeva dela vsebujejo danes zastarele hipoteze in jih je treba zato uporabljati kritično (Milko Kos). So pa tedaj pomenila obogatitev, saj so odkrila veliko dotlej neznanega in pozneje izgubljenega ali založenega gradiva, ki ga je R. našel v raznih grajskih, mestnih in cerkvenih arhivih, posebno pa v kranjskem stanovskem arhivu, ki ga je tudi urejal. Dejstvo, da se ugledni tujec, ki se je bil že uveljavil kot zgodovinar Moravske, s tolikšno vnemo poglablja v preteklost naših dežel in da stalno opozarja nanjo ne le v lokalnem listu, marveč tudi pred širokim strokovnim forumom, kakršen je bil Horm. Ar., je vzbujalo tudi v širših krogih zanimanje za domačo zgodovino in vsebovalo momente, ki so netili domovinsko ljubezen in posredno ustvarjali razpoloženje za prerodno usmeritev. Tako je n. pr. izpričano, da je mladi J. Trdina z vnemo prebiral R-jeve prispevke tudi v Horm. Ar. in iz njih črpal pobude; tudi Henrik Costa (SBL I, 86) in Vincenc F. Klun (SBL I, 466–9) sta se ob njegovem zgledu posvetila domoznanstvu. Toda R. je nekajkrat naletel na kritičen odpor. Prvič se je to zgodilo v zvezi s člankom o Pribinovem Blatnem gradu (Horm. Ar. 1814, št. 26; 1822, št. 131; Steiermärkische Zeitschrift 1822, št. 22; Wiener Jahrbücher 25. knjiga in Wiener Zg 1844, št. 126), potem ob članku o Luksemburžanih v Furlaniji, ko ga je zavrnil Jož. Dobrovský (Horm. Ar. 1828, št. 123), a najhujši je bil spor, ki ga je R. izzval s poročilom o moravski literaturi (ib. 1831, št. 43, 119, 137, 138). Pri tej priliki se je R. pokazal hudega nasprotnika »enciklopedistov, fiziokratov, ekonomikov, filantropov in iluminatov«. Ta polemika je imela za posledico, da R. poslej ni več sodeloval pri Horm. Ar., da se je zagrenjen umaknil na področje nabožnega slovstva in se bolj in bolj odmikal historiografiji. Nedolgo pred smrtjo je izročil gradivo o cerkveni zgodovini Kranjske in slov. Primorja, o Turjačanih, lj. jezuitskem kolegiju in topografiji severne Ilirije Vincencu Klunu.

Zelo privlačni o svojem času so bili R-jevi včasih sočno pisani, celó poetično nadahnjeni in z zgodovinskimi reminiscencami bogati topografski spisi in potopisi, ki do danes niso izgubili vrednosti. Sem gredo članki: Das Feistritzer Thal u. die dortige Fürstentafel (LW 1818, št. 44; Horm. Ar. 1818, št. 144); Veldes und die Wochein (IB 1820, št. 52; 1821, št. 12–5); Veldes (Horm. Ar. 1820, št. 120); Veldeser Heilquelle (IB 1821, št. 7); Die Wochein (IB 1821, št. 16–21) in Zehn Tage in Friaul: Görz, Der Monte Santo nächst Görz, Cividale, Aquileja (Horm. Ar. 1822, št. 100, 101, 106, 107). Manjše vrednosti so R-jevi biografski spisi O Žigi Herbersteinu (IB 1820, št. 52–3), Janezu Krst. Prešernu (IB 1825, št. 34), Samuelu Budini (IB 1826, št. 51), o Marinu Pegiusu in Davidu Vrbcu (IB 1827, št. 23; Horm. Ar. 1827, št. 103). Važna pa je biografska skica O Žigi Zoisu, ki je izšla kot samostojna knjižica tik pred 15. majem 1820 (Sigmund Zois, Freiherr v. Edelstein. Lj. 1820. 4⁰, 22 str. z Lanzedellyjevo litografijo četrtega znanega Zoisovega portreta). Ta biografija je bila napisana na osnovi precej površnega osebnega znanja, skromnega gradiva, ki ga je R. dobil na uporabo iz zapuščine (zlasti diplom) in informacij nekaterih Zoisovih sorodnikov in znancev. Pisec je pisal to delo za mladino in prigodniško, zato ima bolj značaj panegiričnega nekrologa kakor kritične študije. R. skuša prikazati Zoisovo poreklo, življenje, gospodarsko dejavnost, mnogostransko znanstveno zanimanje, mecensko in človekoljubno udejstvovanje ter njegov značaj in svetovni nazor. Značilno je, da je pustil vnemar že prej objavljena dela, ki omenjajo Zoisa, da se je omejil na zelo majhno število informatorjev, zlasti pa da ni izkoristil mecenove literarne zapuščine in korespondence. Razen nekaterih vrzeli in napak so glavne pomanjkljivosti te študije: premedla opredelitev Zoisovega pomena za slov. prerod, njegove mentorske vloge v zvezi s Kumerdejem, z Japljem, Linhartom, s Kopitarjem in deloma z Vodnikom ter slednjič tendenca, prikazati ga, kakor je ustrezalo pedagoškim nagibom in piščevim idealom. Tako je R. n. pr. označil Zoisov odnos do razsvetljenskih idej kot zgolj mladostno zanesenjaštvo, njegovo človekoljubje, dobrodelnost in tolerantnost kot izraz vseskozi vedno pozitivnega odnosa do religije, kot posebno vrednoto pa je naglasil Zoisovo vdanost dinastiji. Kljub tem pomanjkljivostim pa je ta R-jeva biografija rešila pozabe marsikatero dejstvo; bila je osnovni vir vsem kasnejšim Zoisovim življenjepisom. Zato je škoda, da R. ni opravil vsaj takšnega dela tudi v zvezi z Vodnikom. Objavil je sicer o njem pičel nekrolog (IB 22. I. 1819), toda zapisal, da čaka, da mu bodo tisti, ki kaj vedó o Vodnikovem življenju, značaju, delu, prijateljskih in družinskih odnosih, posredovali podatke za »popolno biografijo«.

Takoj po namestitvi v Lj. je R. iskal možnost, predstaviti se v novem okolju tudi kot leposlovec. Utrl si je pot v LW, ki ga je urejal črkostavec Kleinmayrove oz. Sassenbergove (gl. čl.) tiskarne Pavel Deinzer. Kmalu se je čutil poklicanega, da javno predlaga, kako naj se reformira ta nemška tedenska literarna priloga LZg (Ansichten u. Vorschläge einer zweckmässigen Einrichtung des LW, ibid. 31. okt. 1817). Vzor so mu bili moralični tedniki, zlasti pokrajinska lista Der Aufmerksame in Car. LW naj goji v prvi vrsti domoznanstvo, t. j. prinaša naj članke s področja domače zgodovine, zemljepisja, statistike, krajepisja, naravoslovja, gospodarstva, dalje leposlovje ter poročila o domačem kulturnem življenju. Objavlja naj tudi prispevke o slov. jeziku, narodopisju in izvirna leposlovna dela v slovenščini. Pritegne naj k sodelovanju predvsem domače pisatelje in si šele v drugi vrsti pomaga s kvalitetnimi prispevki od zunaj. Ta smotrni načrt je založnik sprejel, izmenjal je urednika, tako da je R. kot novi urednik podpisal že 1. nov. 1817 poslanico sotrudnikom in naročnikom (An die Freunde der krainischen Literatur; LW 1817, št. 45) ter v njej vnovič na podoben način očrtal listu program, poudarjajoč velik pomen domoznanstva za patriotično vzgojo. Hkrati s tednikom mu je pripadlo tudi uredništvo uradne LZg.

Odslej je do odhoda v Olomuc urejal list, ki mu je z začetkom 1819 spremenil naslov v IB, da bi tako izrazil težnjo, naj tednik zajame vse področje s patentom dne 3. avg. 1816 ustanovljenega »kraljestva Ilirije«, t. j. razen Kranjske še beljaško okrožje, Goriško, Trst, Istro, Reko, del pokrajinske Hrvaške, okraja Gradiško in Čedad in clško okrožje. R. se je moral boriti z nekakšnimi nasprotniki (Wurzbach), toda uspelo mu je, napraviti list zanimivejši in bogatejši, čeravno je sprva obetal več, kakor je pozneje mogel izpolniti. Leposlovni del daje očitno prednost vezani besedi. V njem so zastopani skoraj sami domači avtorji, in sicer tisti, ki se ali pod R-jevim uredništvom šele pojavijo (Fr. Ks. Mully, Peter Petruzzi, Fr. Pichs) ali tisti, ki so sodelovali že prej (R., Maks. Wurzbach, Fr. Ks. Heinrich, J. A. Zupančič, M. Kuralt, od najmlajših pa Fr. L. Savio in Jovan Vesel). Mimo prigodnic, poveličujočih dinastijo, guvernerje in druge odličnike, liričnih meditacij in besednih igrač (šarad, anagramov, logogrifov, ugank i. pod.) so zastopane tudi balade in romance z domačo snovjo; od stalnih oblik pa je najčešči sonet. Slov. verzifikacijo predstavljajo med 1817 in 1824 le Veselova Potažva (LW 5. jun. 1818), Kuraltov napis na panjski končnici (IB 17. sept. 1819) in Jútrenja pésem èniga krájnskiga kméta po létu (IB 1. avg. 1823) ter anonimna Hvale polni občutleji ob odhodu premilostliviga gospoda Avguština, Velciga, škofa, iz Ljublane v Solšperg (IB 1. in 16. jan. 1824), vse z dodanim nemškim oz. latinskim prevodom. Medtem ko predstavljajo leposlovno prozo samo kratke anekdote, a o dramatiki v tedniku ni sledu, je poučni in informativni del kar bogat z domoznansko tematiko. Zastopana so tudi poročila o glasbenem življenju, redkeje o literarnih pojavih, povsem pa je zanemarjeno poročanje o gledališču. Urednik je razen že naštetih člankov prispeval verzifikacije, in sicer oblikovno dosti dognane, vsebinsko pa neizrazite in neosebne prigodnice ter lirične meditacije, poleg raznega drobiža v prozi pa še pedagoška članka Ueber die Kunst wohl zu thun (LW 1817, št. 21), Fug und Unfug des Instructorwesens (IB 1819, št. 22), prirodopisni prispevek Zur Naturgeschichte des Proteus anguineus (IB 1819, št. 19) in več poročil o koncertnih prireditvah Filharmonične družbe. Med drugimi ugotovljenimi člankarji srečamo še Frid. Ant. Franka, Jož. Wagnerja, V. Vodnika, Jož. Stratila, M. Kuralta, med najmlajšimi pa Heinricha Costo in Blaža Crobatha (Eisnern im Bezirke Lack, IB 1819, št. 26–7; Nachrichten über Laibach, eine Berichtigung H. Charles Nodiers Schilderung der Stadt Laibach; IB 1821, št. 24–5). R. je objavil le dva slavistična prispevka v prozi: ponatis Kopitarjevega poročila o srbščini in Vukovem delu (Literarische Nachricht, LW 5. jun. 1818; prim. Oesterr. Beobachter 21. apr. 1818 in Horm. Ar. 1818, št. 86–7) in Kuraltov programatični članek (Ein kleiner Versuch in krainischen Volksliedern, IB 1. avg. 1823; prim. Kidrič, Preš. II, 67–8). Četudi je R. v svojem reorganizacijskem predlogu pokazal voljo, dati slov. preroditeljem vso možnost publiciranja, preseneča, da so le-ti priložnost izkoristili v tako skromnem obsegu in da v tem pogledu daleč zaostajajo za Jarnikovo aktivnostjo v Car. Med sodelavci v teh letnikih ni Jak. Zupana, ne Matevža Ravnikarja, medtem ko Vodnik ni zastopan s pesmimi, pač pa le s člankom iz arheologije (Römische Denkmäler in Illyrien, LW 1818, št. 11, 12, 14, 21, 23, 25, 26, 30, 37–8, 43), ki ga je R. spravil hkrati v Horm. Ar. (Archäologische Blütenlese, 1818, št. 53–150). Čeprav je številčno oslabljena starejša preroditeljska generacija pokazala ta leta tako malo aktivnosti, je vplivalo že teh nekaj slov. in slavističnih prispevkov na Čop-Prešernov literarni rod. Tudi ta rod je sodil, da je vezana beseda primernejša oblika od pripovedne proze za uveljavljenje literarnih stremljenj, hkrati pa je z lastno pesniško produkcijo v naslednjih letih odklonil Kuraltov nazor (SBL I, 591–3, zlasti 593), naj slov. pesnik ustvarja le za preprosto ljudstvo, naše izobraženstvo pa naj se še nadalje zadovoljuje z literarnimi vrednotami velikih narodov. V celoti pomeni R-jevo uredniško delo napredek v tem, da je v danih razmerah dvignil strokovno in umetniško raven tedniku, ki tudi potem ni padla, ko ga je izročil neugotovljenemu nasledniku, da mu je dal domačo vsebino, utrl v njem pot romantiki, privabil vanj mlade moči in da zlasti prerodnih teženj načelno ni oviral. Okolnost pa, da je bil v naši sredini vendarle tujec, ki si je štel za nalogo, pospeševati nemško-pokrajinsko literaturo in publicistiko, medtem ko za probleme slov. preroda ni imel toliko smisla, da je bil izrazit pristaš oficialne ideologije avstrijskega predmarca in da je bil enostranski, kar dokazuje njegov brez dvoma negativni odnos do gledališča, tedniku gotovo ni bilo v korist. Prezreti tudi ne gre, da je izhajanje nemškega literarnega tednika utrjevalo prepričanje, da slovenščina ni godna za takšno rabo, četudi je bil Vodnik z LN dokazal nasprotno.

Kot šolnik si je R. pridobil zasluge s tem, da je kot razgledan zgodovinar znal zbuditi med slušatelji zanimanje za svoj predmet, da jim je pri svojih urah dovoljeval predavanja in recitacije iz Schillerjevih zgodovinskih dram in jim tako dal priložnost, seznaniti se tudi z modernimi pesniškimi vrednotami, ter da se je oziral na slovansko zgodovino bolj, kakor je bilo dotlej v navadi. Med njegovimi učenci so bili n. pr. Frid. Baraga (SBL I, 23–4), Matija Čop (SBL I, 97–109), Blaž Crobath, Andr. Gollmayer (SBL I, 229), Miha Kastelic (SBL I, 432–5), Luka Martinak (SBL II, 63–4), Peter Petruzzi (SBL II, 327–9), Fr. L. Savio (gl. čl.), Anton Trenz, Ign. Holzapfel (SBL I, 337–8), Mihael Vernè, Francè Prešeren (SBL II, 517 do 564), A. M. Slomšek, Matevž Svetličič, M. Ravnikar-Poženčan (gl. čl.), Jožef Žemlja in Gregor Rihar (gl. čl.), najbolj pod njegovim vplivom pa je bil Jovan Vesel-Koseski. Pri nekaterih od njih pa je R-jeva gorečnost za režim, ki je prihajala do izraza tudi pri raznih oficialnih šolskih prireditvah in v že omenjenem učbeniku, utegnila buditi odpor. Veljal je tudi za odličnega, janzenistom nasprotnega cerkvenega govornika.

Izkazano je, da je bil R. v pismenih zvezah s Kopitarjem (SBL I, 496–513), Schmidburgom, Klunom i. dr., toda kje je ta korespondenca, kakor tudi ostala rokopisna zapuščina, če se je sploh ohranila, ni znano.

Prim.: K lit. v Wurzbachu XXVI, 44–8, dodaj še: Horm. Ar. 1825, 598 (op.); Jahrbücher f. Litteratur XLVII (1829), 52; BK 1857, 62; V. F. Klun, MHK 1857, 52; P. Petruzzi, Vodnikov spomenik, 1859, 12; H. Costa, ib., 16–7; OSN XXI, 743 (z napačnimi podatki o smrti); Ist. I, 527, 552, 579, 580, 611; II, 70, 205; Nagl-Zeidler-Castle, Deutsch-Oesterr. Literaturgeschichte II/1, 947; Milko Kos, NE III, 913; Zgod. slov. univerze v Lj. do l. 1929, 53; Kidrič, Zgod., kazalo; isti, Prešeren II, 16, 32, 45, 50, 67, 77, 86; isti, ZKor I (1939), 8; isti, PA, kazalo. Gpn.