Reya, Oskar (1900–1980)

REYA, Oskar (Oskar Reja, psevdonim Kozanski), geograf, meteorolog, univerzitetni profesor (r. 3. 7. 1900, Kozana; u. 13. 3. 1980, Šempeter pri Gorici, pokopan v Ljubljani). Oče Ivan Reya, vinogradnik, poštar, mati Viktorija, r. Boškin.

Šolal se je v Kozani in Gorici, na gimnazijah v Gorici, Ljubljani in Idriji (tu je 1921 maturiral). V Ljubljani je študiral geografijo in prirodoslovje (1921–24), zadnje tri semestre pa fizikalno geografijo in meteorologijo v Beogradu (diplomiral 1925). 1925 je postal asistent profesorja Arturja Gavazzija na Zavodu za meteorologijo in geodinamiko (ZMG) Univerze v Ljubljani. Po Gavazzijevi vrnitvi v Zagreb 1926, ko še ni imel doktorata (doktoriral je pri njem v Zagrebu 1929 z disertacijo Letni tok temperature v Sloveniji), je postal upravnik ZMG. Po študiju je bil torej fizikalni geograf, a je z doktoratom iz meteorološko-klimatološkega področja pridobil – skladno s tedanjimi študijskimi predpisi – naziv meteorolog. Naziv privatni docent je pridobil 1933, 1941 je postal docent, od 1947 je imel naziv izredni profesor. Strokovno se je izpopolnjeval 1937–38 na univerzah v Berlinu, Münchnu in Parizu ter na gorskem observatoriju na Zugspitze.

Kot učitelj je od 1933 na ljubljanski univerzi predaval meteorološke elemente in dogajanja v atmosferi ter prvi v zgodovini slovenske meteorologije uporabljal sinoptične karte, ki jih je po pošti dobival z Dunaja ter iz Novega Sada in Splita. Ker se je zavedal, da mora meteorologija na univerzi temeljiti na fizikalnih zakonitostih in matematični obravnavi, je 1950 ob reorganizaciji prvotne Filozofske fakultete na novoustanovljeni Prirodoslovno-matematični fakulteti, na njenem Matematično-fizikalnem oddelku, vzpostavil Katedro za meteorologijo in samostojni meteorološki študij – približno polovica predmetov je bilo s področja matematike in fizike, približno polovica pa specifičnih meteoroloških vsebin. Kljub svoji drugačni osnovni izobrazbi je predavanja o dogajanjih v ozračju pripravljal na fizikalnih izhodiščih in z matematičnimi orodji – npr. ohranitvene zakone je opisoval z ustreznimi parcialnimi diferencialnimi enačbami. Preoblikovanje študija meteorologije je uspelo: 1954 je diplomiralo prvih pet študentov in do 1960 še naslednjih enajst.

1954 je s študenti ustanovil Meteorološko društvo Slovenije in strokovni časopis Razprave – Papers. 1947 je na Kredarici postavil totalizator (merilnik celoletne količine padavin), 1953 je organiziral obrambo proti toči v Brdih, gornji Vipavski dolini in na Bizeljskem ter o tem poročal na mednarodnih kongresih. Kasneje se je žal izkazalo, da ta obramba niti takrat niti danes ni uspešna.

1959 je z ladjo Splošne plovbe odšel na več kot enoletno študijsko potovanje okrog sveta, po vrnitvi domov so ga upokojili (1960).

Strokovno je največ objavljal v Geografskem vestniku, poljudno pa v Proteusu in drugod. Njegovi najpomembnejši deli sta prispevka Padavine na Slovenskem v dobi 1919–1939 v Geografskem vestniku (1940) in Padavinska karta iz 1946. Ta prikazuje tudi razmere prek meja tedanje Dravske banovine v Jugoslaviji, na splošno je ta prostorska razporeditev padavin še danes veljavna. Objavljal je tudi potopise in en roman.

Reya Oskar, meteorolog, r. 3. jul. 1900 v Kozani (Gor. Brda) poštarju in kmetu Ivanu in Viktoriji Boškin. Po osn. šoli v Kozani in Gor., gimn. v Gor. in Lj. (mat. 1921 v Idriji) je R. študiral na lj. univerzi geografijo in prirodoslovje (do 1924), nato v Bgdu fizikalno geografijo (do 1926) ter doktoriral v Zgbu 1929. Služboval je 1925–43 kot asistent, potem upravnik Zavoda za meteorologijo in geodinamiko na univ. v Lj., bil tudi asistent in privatni docent (1933–41), nato docent in od 1947 izred. prof. univ. v Lj. Strokovno se je izpopolnjeval 1937–8 na univerzah v Berlinu, Münchenu in Parizu ter v planinskem observatoriju na Zugspitze.

R. je objavil: Kolebanje nivoja rek v Jugovzhodnih Alpah, 1931; poljudno-strok. knjigo Vremenoslovje, Lj. 1940; Najvišje dnevne padavine, Lj. 1945; Padavinska karta Sje, Lj. 1946; Močna in dolga deževja v Lj., Lj. 1947. Napisal je strokovne razprave v GV V–XIII (1930–7), XVI (1941), XX–XXI (1948); Kron IV (1937), VI (1939); PV 1951; Zbornik geogr. kongresa v Sofiji, Sofija 1936; Hrv. geogr. glasnik VIII–X (1939); La météorologie, Paris 1957, jan.–jun.; Meteorološki zbornik 1957 ter več člankov iz meteorologije in seizmologije in pa nekaj potopisov v J, SN, S, Proteus, ŽiS, NR, Koledar VD, KMD, PV, PZb.

L. 1953 je organiziral obrambo proti toči v Gor. Brdih, gornji Vipavski dolini in na Bizeljskem. Na mednarodnih kongresih je referiral o obrambi proti toči (1954: Zürich, 1956: Chamonix) in evaporaciji v slov. Alpah (1958: Garmisch-Partenkirchen). — Prim.: Tov 1950, 194 (s sliko); ULj 36–7; Ko je ko, 604. *

REYA Oskar, meteorolog, prirodoslovec in geograf, r. 3. mar. 1900 v Kozani v Goriških Brdih trgovcu Ivanu in Viktoriji Boškin, u. 13. mar. 1980 v Lj. (op. ur.: v Šempetru pri Gorici) Po prvih treh razr. slov. gimn. v Gor. je po izbruhu vojne med It. in Avstr. 1915 nadaljeval šolanje s prekinitvijo, ko je bil avstr. vojak v Judenburgu, na gimn. v Lj., nazadnje v Idriji, kjer je febr. 1921 maturiral. Prvih pet semestrov je študiral geogr. in prirodoslovje na U v Lj., zadnje tri semestre pa fizikalno geogr. in meteorologijo v Bgdu. Nato se je 1925 zaposlil na Meteorološkem zavodu, poznejšem Zavodu za meteorologijo in geodinamiko na U v Lj. Na tem mestu je napredoval od asistenta do upravnika Zavoda, postal 1941 univ. docent in 1947 izredni prof., nakar je 1960 stopil v pokoj. Leta 1929 je promoviral na zgb. U z disertacijo Letni tok temperature v Sloveniji, v šol. letu 1937/38 pa se je strok. izpopolnjeval v Berlinu, Münchnu, Parizu in na alpskem Observatoriju na Zugspitze. Težišče njegove znanst. dejavnosti sta bili meteorologija in klimatologija. Večina strok. razprav je izšla v Geograf. vestniku (GV). To so: Dnevna amplituda zračne temperature na Slovenskem in njih letni tok (IV/1928, 56–62); Letni tok padavin na Slov. (V-VI/1929–30, 53–62); Smeri vetrov na Slov. in njih letni tok (VII/1931, 101–09); Cikloni in padavine na Slov. (VIII/1932, 70–89); Odnošaji med padavinami in cikloni v Jugoslaviji (IX/1933, 165–80); Navali toplega in hladnega zraka v Dravski banovini (X/1934, 66–88); Termografska registracija velikih dvigov in padcev temperature v Dravski banovini (XI/1935, 87–100); O toči v Drav. ban. v l. 1936 (XII-XIII/1936–37, 101–14); Učinek nočnika na meteorološke elemente (XIV/1938, 107–17); Najnižje in najvišje temperature v Slov. (XV/1939, 3–26); Maksimalna intenziteta padavin v Slov. Prim. (XX-XXI/1948–49, 87–110). Zavod za meteorologijo in geodezijo je 1945 izdal njegovo študijo Najvišje dnevne padavine v Sloveniji in 1946 Padavinsko karto Slovenije, Uprava hidrometeorološke službe pa 1947 razpravo Močna in dolga deževja v Lj. Poljudne meteorološke in klimatološke članke je objavljal v Proteusu: Kaj nam pripovedujejo oblaki? (1936, 181–87); Padavinske razmere v Slov. (1946–47, 180–84); Letni tok padavin v Slov. (1947–48, 40–43); v PV: Vreme Triglava (1951, 174–84 in 220–25); Nastanek meglenega morja in temperaturni oblaki (1956, 25–28); Kaj naj planinec ve o vremenu? (1967, 582–87); v Našem obzoru: Vreme in podnebje v planinah (1932, 61–66); v KolOF: Kraška burja (1950, 169–73); v Kroniki slov. mest: Deset let meteorološkega opazovanja na Šmarni gori (1937, 166–69); Klima ljubljanske okolice (1939, 118–19). Zanimivi so njegovi sprehodi, ki jih je objavil v JKol: Nekaj zanimivih botaničnih sprehodov po okolici Trsta (1971, 118–21); Botanični sprehodi po goriški okolici (1972, 262–68); Botanični izleti na Matajur (1973, 261–67); Botanični izleti na Višarje (1974, 259–61); Botanični izleti v Julijske Alpe (1975, 250–56). V Obz je izšel 1967 članek V Rezijo in na Kanin (923–28), v PV Po Poliškem špiku ali Montažu (1971, 219–22), v reviji Gore in ljudje, Krn (1947, 169–73). Med njegovimi prispevki je mnogo potopisov po širnem svetu, saj je bil na vseh celinah razen v Avstraliji in Antarktiki. Med drugimi deželami je bil na Norveškem, na Spitsbergih, v Maroku, Keniji, Izraelu. Na ladji »Rog« je opravil pot okoli sveta. Povzpel se je na Elbrus v Kavkazu (Planinski zbornik 1945), na Atlas v Sev. Afriki (Gore in ljudje 1946) in na Mont Blanc (življenje in svet 1931). V znanst. namene se je po vzpenjal z letali do 6000 m visoko. Dejaven pa je bil tudi na drugih področjih. Intenzivno se je ukvarjal s problemi obrambe proti toči, ki jo je organiziral v Gor. Brdih, v Vipavski dolini in na Bizeljskem. O tem je poročal v Koledarju Prešernove družbe ter v Sadjarstvu, vinarstvu in vrtnarstvu (1954), referiral pa na mednar. kongresu v Zürichu (1954) in Chamonixu (1956). Kot uprav. Zavoda za meteorologijo in geodinamiko je 1972 uspešno vodil akcijo za nabavo Wiertbertalovega vodoravnega seizmografa, ki ga je dal namestiti v kleti lj. U. Za tisti čas sodobno napravo hranijo zdaj kot muzejski objekt v Astronomsko-geofizikalnem laboratoriju na Golovcu. 1936 je na geografskem kongresu v Sofiji imel referat Nordföhn auf der Südseite der Karavanken, ki je izšel v kongresnem zborniku (str. 18–27), na mednar. meteorološkem kongresu v Garmisch-Partenkirchnu 1958 pa je poročal o evaporaciji v slov. Alpah. V njegovi zapuščini je več daljših neobjavljenih spisov, med njimi o geografiji in etnografiji Goriških Brd z originalnimi fotografijami. Za razvoj slov. meteorologije zlasti s pedagoškim delom na U, ko se je 1950 na njegovo pobudo uvedel samostojen študij te vede na takratni Prirodoslovno-matem. fak. v Lj., je R. ustvaril najboljše pogoje. Doslej je že nad 40 diplomantov-meteorologov.

Prim.: V. Bohinec, Prof. Oskarju Reyi v spomin, GV LII/1980, 208–09 s sl.; In memoriam prof. dr. Oskarju Reyi, Razprave Društva meteorologov Sje, XXIV/1980, št. 43; SBL III, 91–92; ULjBB I-II; KolGMD 1981; EJ 7.

Svk.