Ressel, Josef (1793–1857)

Ressel Josef, gozdar, izumitelj in polit. ekonom, r. 29. jun. 1793 v Chrudimu na Češkem, u. v noči od 9. na 10. okt. 1857 v Lj., pokopan na Navju. Njegov oče Anton Hermann R. je bil iz Heinersdorfa (Jindřichovice), okr. Frýdlant, mati Marjana Konvičkova je bila Čehinja. Obiskoval je češ. ljud. šolo v rojstnem kraju, gimn. v Linzu, topničarsko šolo v Čeških Budĕjovicah, vendar zaradi šibkega zdravja ni stopil v vojsko, marveč je študiral na dunajski univerzi l. 1812 in 1813 državno računovodstvo, agronomijo in veterinarstvo, tehnologijo, kemijo, farmacijo in prirodoslovje, l. 1814 in 1815 pa na gozdarski akademiji Mariabrunn (pri Dunaju), kjer je pridobil absolutorij 18. maja 1816. Dne 16. marca 1817 je bil imenovan za distriktnega gozdarja pri posestvu študijskega zaklada v Pleterjah, kjer so mu 1911 odkrili spominsko ploščo (Lesjak, Zgod. šentjernejske fare na Dolenjskem, 187); tu se je naučil slovenščine, skrbel za dvig propadajočega gozdarstva, premeril skupaj s cest. asistentom Školo iz Novega mesta Krakovski gozd in napravil prvi model ladje z vijakom (N 1863, 24), izdal knjigi Anleitung zur schnellen und richtigen Flächen-Inhalts-Berechnung für Forst- und Landesvermesser (Dunaj 1817) in Entwurf eines Distanzmessers (Dunaj 1820). R-ovi poskusi s čolnom na vijak na Krki pri Kostanjevici so skoraj dokazani z ondotnim bogatim ustnim izročilom o njih. Okt. 1820 je bil imenovan za gozd. podmojstra pri upravi drž. posestev v Lj., a že jan. 1821 premeščen v Trst kot istrski gozd. podmojster. Od dec. 1824 do jun. 1825 je opravljal službo v Lj. pri domenski upravi. Od 11. jun. 1825 do 28. nov. 1832 je bil primorski gozdarski mojster, do 15. jul. 1835 kot višji gozdarski agent v Motovunu, nato do 30. sept. 1839 kot višji agent motovunskih gozdov obenem v praksi pri mornariškem arzenalu v Benetkah. Pozneje je v službi vojne mornarice kot gozdarski agent za Istro in Krk vodil zlasti upravo ondotnih mornariških gozdov, od 1843 do 1848 kot začasni podintendant deloval deloma pri arzenalu v Benetkah, deloma v gozdovih. Za posebne zasluge v burnem letu 1848 pri reorganizaciji vojne mornarice je postal pravi podintendant, vendar ne drži trditev, da bi bil tedaj postal poveljnik vse avstrijske vojne mornarice. Navsezadnje je bil 1. jun. 1852 imenovan za mornariškega gozdarskega intendanta; obenem mu je bila njegova začetniška letna plača od 800 gld povišana prvič po dolgoletnem zvestem službovanju za 200 gld. Upokojitev ga je čakala prvič že pred l. 1848, vendar je opravljal službo do smrti, ki ga je doletela na službenem potovanju. U. je za legarjem, ne drži pa trditev OSN in drugih, da bi bil umrl na Lj. barju.

R. se je oženil 31. okt. 1821 v Trstu z Bakarčanko Jakobino Orebić, ki mu je dala dva sinova in hčerko, umrlo že kmalu po materi, ki je u. 29. dec. 1826. Potem je skrbela za sinova Slovenka Terezija Kastelic iz Višnje Gore, s katero se je poročil l. 1827. Z njo je imel 7 otrok, od katerih jih je odraslo le troje. Vdova je u. 31. marca 1872 v Gradcu.

Kot poklicni gozdar je R. oskrboval predvsem slov. in istr. gozdove, ki jih je spoznal dodobra na svojih službenih potovanjih, enako naše ljudstvo in njegove potrebe v zvezi s pogozdovanjem Krasa. Vse življenje je mislil na vprašanje naših gozdov, na varčevanje z lesom, ohranitev in obnovo gozdov in si štel za dolžnost, da prepriča o potrebi pogozdovanja naše ljudstvo s strokovnim poukom v gozdarstvu, sadjarstvu, kmetijstvu in vrtnarstvu v materinem jeziku, napisal pa je tudi poleg številnih manjših razprav o izvozu lesa (1850), zgodovini mornariških gozdov (1855), o gozdarski zgodovini Krasa in vzrokih njegove nepogozdenosti (brez datuma), razpravo o ponovni pogozditvi istrskih občinskih zemljišč in obsežen načrt za njih ponovno pogozditev v treh fazah (62 strani), oboje l. 1842, ki sta ohranjeni v Tehniškem muzeju na Dunaju. Iz predloga za pogozdovanje tržaško-goriškega Krasa, namenjenega namestništvu v Trstu, je žal ohranjen le manjši odlomek. Predlog za Istro nikakor ni le predlog za sajenje gozdnega drevja, po R-ovi zamisli predvsem brinja kot predkulture in pozneje hrasta, marveč neke vrste regionalni gospodarski plan za daljše razdobje, ki predvideva tudi ureditev pomembnega vprašanja paše, dopustnega števila živine, sajenja gozdnega in sadnega drevja vseh vrst, obenem pa potrebna sredstva v obliki doklade k zemljarini in skupnega dela domačinov. Žal ni več statist. tabel za vsako katastrsko občino s številom prebivalstva, površino zemljišč vseh vrst, številom živine in potrebnih del ter denarnih sredstev. Svilarstvo je hotel podpirati s sajenjem murv ob cestah. Z gozdarstvom so povezani številni predlogi in iznajdbe, n. pr. predlog za krivljenje rastočih hrastovih vej, umetno krivljenje lesa, zvezano z impregnacijo, dendrometer za merjenje dreves, predlog za nadomestitev lesenih ladijskih reber z železnimi obenem z načrtom tovarne za njihovo izdelavo ob Soči (1847), graduator za merjenje kakovosti lesa, trije načrti za cirkularno žago na vetrnik. Premeril je Krakovski gozd, gozd Panovec (pri Gor.), premeril in taksiral vse goriške in bovške gozdove, izdelal načrte za Trnovski gozd in cestno omrežje v njem, ki naj bi olajšalo gozdno gospodarstvo, in se tudi pozneje potegoval za zgraditev tega omrežja. V motovunskem hrastovem gozdu je skrbel za še danes obravnavano izsuševanje; zaslug si je pridobil tudi za hrastove gozdove na otoku Krku.

Melioracijam je posvetil že l. 1831 načrt za izsušitev in melioracijo delte Neretve, ki naj bi po preoptimističnih cenitvah dala kruha 320.000 prebivalcem, načrt za namakanje Egipta in menda tudi za izsušitev beneških močvirij. Kraškim kmetom je hotel pomagati razen s širokopoteznimi pogozdovalnimi načrti, upoštevajočimi tudi potrebe poljedelstva, z brezplačno oddajo odpadnega lesa revnim kmetom iz državnih gozdov, z iznajdbo vetrnih koles, ki naj bi gnala žage in mline ter dvigala vodo, z iznajdbo pluga s 4 rezili, nadalje stiskalnice za oljke in grozdje, za katero je prejel edino javno nagrado v svojem življenju, ter preprostejše torklje za olje.

Med njegovimi drugimi iznajdbami zavzema prvo mesto ladijski vijak, ki je preobrazil morsko plovbo, zbližal vse dele sveta ter močno dvignil svetovno trgovino. Dvomov o pristnosti dveh risb ladijskega vijaka z lastnoročnim podpisom Josef Ressel, Wien 1. V. 1812, še niso ovrgli, dasi se je baje R. že tedaj ukvarjal z načrtom za uporabo vijaka za pogon ne le ladij, marveč tudi zračnih balonov. Zato navajajo, da je R. pričel s poskusi z vijakom šele v Trstu l. 1825, kjer je zanj dosegel privilegij l. 1827. Tržaški muzej hrani 13 njegovih modelov vijaka, katerega je preskušal najprej z uspehom na ročni pogon aprila 1829 na Seini v Parizu v zvezi s Francozi Piccartom, Malarom in Rivierrom, ki so mu izvabili iznajdbo brez odškodnine, dokler ni splovil na začetku avgusta 1829 v tržaškem pristanišču 33-tonskega parnika Civetta, zgrajenega z denarjem Ott. Fontane in opremljenega s 6-konjskim parnim strojem iz tovarne v Sv. Štefanu na Gornjem Štajerskem. Parnik z vijakom na krmi je prevozil razdaljo pol ital. milje v 5 minutah, torej s hitrostjo 6 milj na uro, dasi bi po R-ovem računu lahko dosegel hitrost 15 milj. Ko je zaradi napake v nesolidno izdelanem parnem stroju parnik obstal, je policija menda tudi po intervenciji Angleža Morgana, ki je imel privilegij za redno vožnjo z zastarelim lopatnim parnikom na progi Trst–Benetke in je R-u nasprotoval, kjer se je dalo, prepovedala vse nadaljnje poskuse, češ da so življenju nevarni, dasi bi se bila dala napaka popraviti v kratkem času in je vijak povsem uspel, tako da mu je navzoči poznejši avstrijski državnik Bruck obetal lepo bodočnost. R-ove domnevne poskusne vožnje na Ljubljanici (1825) in s Civetto v Šibeniku (1829) bo treba še temeljiteje dokazati. Po R-ovih zamislih naj bi v kratkem času dvajset vijačnih parnikov vozilo po Jadranu, tako da bi bil lahko dosegel v svetovni trgovini in plovbi veliko prednost pred drugimi narodi, ki so kmalu izkoristili izum brez sleherne koristi za R-a in Trst. R. Tudi ni dobil nagrade angleške admiralitete v znesku 20.000 funtov, razpisane l. 1852 za iznajditelja vijaka, ki bi prvič tudi praktično dokazal njegovo uporabo. Sicer je R. predvideval ustanovitev paroplovne družbe za promet med Trstom in Benetkami, pa tudi s Tržičem in Istro, po žalostnih skušnjah pa je skušal izpopolniti tudi parni stroj na več načinov. Ladijski pogon je hotel izpopolniti z novim mehanizmom, sestavljenim analogno z ribjimi plavutmi, l. 1854 z vijakom, nameščenim poševno, ki naj bi celo nadomestil krmilo, parni stroj pa z izumom preprostega in cenenega parnega stroja, l. 1837 z »gospodarnim sistemom parnega stroja z dvema toplotama« (»deux-chaleurs«) z regeneracijo vodnih in alkoholnih par. Že 1827 je dal patentirati hidravlični parni stroj, predlagal pa je tudi uporabo živega srebra in nekega kemičnega kuriva za parni stroj. Iz l. 1826 izvira privilegij za »mehanizem za vožnjo po rekah proti toku in bočno z uporabo rečnega toka ali parnega stroja« na rekah, globokih do 9 sežnjev. To sicer neuresničeno ladjo je hotel preskusiti na Savi nad Zidanim mostom. Z morsko plovbo se ukvarja rokopis o plovbi po morskih tokovih iz l. 1841, namenjen vrhovnemu poveljstvu mornarice in vsebujoč razne starejše rokopise, zlasti o določevanju ladijskega položaja, o novi obliki busole in »orientacijski napravi« za ladje brez uporabe astronomije. Dvanajst izvlečkov iz rokopisa je objavila anonimno l. 1853 z naslovom Sulle correnti marine Rivista marittima del Lloyd Austriaco (priloga Osservatore Triestino).

S prometnimi sredstvi in napravami se je ukvarjal v predlogu za pnevmatično pošto med Dunajem in Trstom iz l. 1854, za atmosferično ali pnevmatično železnico preko Semmeringa, za izrabo cestišč kot podlage za železnico, za cestno parno vozilo za Istro in progo Trst–Benetke; za železniške vagone je predlagal vodilne osi v študiji O železnicah in pripadajočih vagonih, izdelal je tudi razpravo o železniški arhitekturi. Sicer se je zavzemal tudi za železnico na valjih, katero naj bi gnala vodna moč tudi na daljavo. Optični poljski telegraf naj bi dajal 64 znakov.

Z energetiko se je pečal v razpravi (iz l. 1847 v Allg. Ind. u. Gewerbe-Blatt, Graz, št. 62) O uporabi brezplačnih naravnih sil (namreč vodnih) za vožnjo po železnicah, za pogon kmetijskih strojev vseh vrst na kopnem, rudnikov, mlinov itd., za izsuševanje jezer, močvirij in rudnikov, namakanje zemljišč ter za pomnožitev industrije, torej kot nadomestilo za parni stroj na kopnem (über die Benützung der unentgeltlichen Naturkräfte …), s katerim se je tudi pečal. Na Krasu je hotel porabiti vetrno energijo v obliki vetrnika zlasti za pogon raznih strojev in naprav, vštevši mlinov, pa tudi za pogon ladij (predhodnik Flettnerjevega rotorja). Praški Národní technické museum je odkril načrt za uporabo električne energije (1955).

Izmed tehnoloških iznajdb je treba omeniti kroglične in valjčne ležaje (pat. 1828), valjčni mlin (pat. 1827), katerega je pozneje izpopolnil z epicikloidalnim valjčnim mlinom, stiskalnico za izdelavo manjših kovinskih in lesenih predmetov (pat. 1826), mongo za gospodinjstvo, kronometer, že omenjena železna ladijska rebra, na katerih naj bi se nameščali vijaki in matice z »žarečim stiskanjem«.

Kemije se tičejo predlog za konserviranje usnja in lesa ter za njega impregnacijo, luženje (ekstrahiranje) barvil in čreslovine iz organskih snovi (raznih vrst lesa, šišk) pridobivanje strojil iz oljčnih tropin, izdelava mila, odparjevanje soli (načrt iz l. 1830), predlog za suho barvanje bombaževine, ohranjeno v Lancastru.

Rudarstvu je namenjen pnevmatični aparat za hitro dviganje rud in premoga iz globin; v arhitekturo in gradbeništvo pa spadajo poleg razprave o železniški arhitekturi razprava o odrskem mehanizmu (1824), načrti za gradnjo železnih (visečih) mostov, obsežni načrti in razprave o fizikalnih pogojih tržaške luke, o sredstvih proti njenemu zamuljenju, oba iz l. 1839, ter večja razprava o primernosti Trsta za gradnjo vojnih ladij iz l. 1850. Obsežne načrte za ureditev tržaškega pristanišča in arzenala so uresničili drugi namesto R-a, ki je slutil bodoči razvoj Trsta in njegove potrebe. Tako je že 1842 opozoril s pismenim pozivom tržaške kapitaliste, naj računajo s konkurenco Hamburga s Trstom, zlasti po zgraditvi železnice, in se pripravijo na dvoboj predvsem z dviganjem trgovine in industrije.

Kot gospodarstvenik je izdelal poleg praktičnih in s proračuni opremljenih predlogov za pogozdovanje, načrte za dvig kmetijstva in sadjarstva, podržavljenje golih gozdov, se zavzemal za prepoved izvoza lesa, pa tudi proti uvedbi izvozne carine za les kot tedaj že zamujene, ker so ves preostali les s Krasa izvozili Angleži in Francozi po odpravi mornariške rezervatne pravice do hrastovega lesa l. 1819. Istrskemu vinogradništvu je hotel omogočiti izvoz na večje razdalje z ustanovitvijo vinogradniške zadruge zdavnaj pred avstrijskim zadružnim zakonom. Pomembna je njegova tretja tiskana knjižica: Finanzplan zur Tilgung der Nationalschuld und Beschäftigung der Arbeiter, Trst 1848, ki hoče veliko potrebo po kreditu za najraznovrstnejše gospodarske namene ter odplačilo državnih dolgov pokriti z bankovci, ki naj bi jih izdajale posebne pokrajinske banke, in za katere bi jamčili vsi zemljiški posestniki pokrajine. Knjižica vsebuje pravzaprav velikopotezen gospodarski načrt, predlog pa je precej podoben zamisli nemške rentne banke in rentne marke iz l. 1923. Uresničen ni bil, kar velja tudi o številnih drugih R-ovih iznajdbah in predlogih tako rekoč z vseh področij tehnike, s katerimi je prihajal prezgodaj, ko še ni bilo potrebe po njih, tako da so namesto zanimanja izzivali zavist in zasmehovanje sovrstnikov, zlasti tudi birokratov; kapitalisti pa so odklanjali sodelovanje z njim ali ga pa izrabljali. Več R-ovih izumov je prišlo do veljave pozneje pod tujimi imeni. R-ovo delovanje je bilo posvečeno, izvzemši nekaj let službovanja v Benetkah, slov. in hrvat. krajem, zlasti pa potrebam Dolenjske, Krasa in Primorja. — Prim.: Wurzbach 25, 313–22; OSN 21, 591–4; Masarykův Slovník naučný, VI (1932), 129; A. Hoch, Slovníček dĕjin techniky a vynálezů, Praga 1947; Neue österreichische Biographie, Wien 1956; rokopisna zapuščina v Techn. Museum, Wien (Katalog der im Techn. Museum befindlichen Handschriften J. Ressels, v rokopisu); nekaj gradiva v Museo del mare v Trstu in Tehniškem muzeju Sje; G(old), Biographie des Josef Ressel, Trst, 1857; J. N. Kuk, N 1858, 122–3; brez avtorja, Biografia di Giuseppe Ressel, Trst, 1858; H. Littrow, Gutachten über die Priorität J. Ressels in der Anwendung des Schiffspropellers, Trst, 1861; E. Reitlinger, Josef Ressel, der Erfinder des Schraubendampfers, Festschrift, Wien, 1863; J. Ressel, N 1863, 24; K. Karmarsch, Josef Ressel u. seine Ansprüche auf die Erfindung der Dampfschiffsschraube, Unsere Zeit, Leipzig 1863, 78. Heft; L. Dimitz, Ressel in Krain, LZg 1868, št. 25; isti, Centralblatt f. d. ges. Forstwesen, junij 1888; Die Centenarfeier der Geburt Josef Ressels, izd. ob odkritju spomenika v Mariabrunnu, Wien 1893; Josef Ressel, Denkschrift herausg. v. Comité f. d. Centenarfeier J. Ressels, Wien 1893; F. G. Péro, Josef Ressel, vynálezce lodního šroubu, Praga 1893; A. Sušnik, DS 1893, 273 (slika), 279–83, 323–6; Levec, ib. 381, 449 (slika), 453 (R-ova rojstna hiša); Müllner, Mitth. des krain. küstl. Forstvereins XXII–XXIII, 1905, 215–34; M. Pajk, Carn. II, (1911), 342; R. Geissler, Der Schraubenpropeller nach der Patentliteratur, Berlin 1918; Jutranje novosti (Lj.) 1923, št. 125; Šumarski list 1923, 453–4; E. Lipský, Josef Ressel, Příspĕvky k životu slavného vynálezce, Chrudim 1924; ŽiS 1927, 183–5; IS 1927, št. 44 (grob); Jadranska straža 1929, 282–4; Šlibarjev Polde (= L. Čermelj), O razvoju ladijskega pogona in drugi spisi, Trst 1932; Szavits-Nossan, Tehnički list 1932, br. 22; M. Tedeschi, Bollettino della Società Adriatica di scienze naturali, Trst XXXIV (1935); S 1937 št. 268 (slika takrat odkritega spomenika pred tehn. fak. v Lj.); J. Rus, Tehnički list 1937, 306–9; J. Vanĕček, Počátky paroplavby a význam Resslovy vrtule pro její vývoj, Praga 1938; A. Potočnik, J 1943, št. 143; Jan Severin, Ohnivé perutĕ, Praga 1944 (biogr. roman); isti, Železný pionýr, Praga 1947 (biogr. roman); V. Murko, Tov 1953, št. 28 (s sliko in risbo vijaka iz l. 1812); isti, GozdV XI (1953), 225–31 (s sliko); isti, Gospodarstvo, Trst 1953, št. 149, 150; isti, PDk 1953, št. 153; Zd. Pluhař, Bronzová spirála, Praha 1953 (biogr. roman); V. Murko, Pomorstvo 1954, 154–5; J. Pfragner, Die Unglücksfahrt der Civetta (biogr. roman), Wien 1954; R. Stechmiler, Živá minulost naší techniky, Praga 1954; I. Pirkovič, TT 1954, št. 51; V. Murko, Ekonomska revija 1956, 72–9; A. Wess, Josef Ressel, Blätter f. Technikgeschichte, 19. H., Wien 1956; A. T., Corriere di Trieste 26. IX. 1956; Joseph Ressel 1793–1857, inventor of the wessel screw, forester and economist, izd. Teh. muz. Sje, Lj. 1957; V. Murko, Josip Ressel, življenje in delo, Lj. 1957 (z bibliografijo); A. Struna, Strojniški vestnik 1957, št. 3; H. Völker, Ressels technische Leistungen, Gedächtnisrede, Wien 1957; G. Schnadel, Schiff und Hafen, Hamburg 1957 (nov.); V. Murko, Pomorstvo 1958, št. 1/2; isti, Nova proizvodnja 1958, 1–11; S. F., Življenje in tehnika 1958, 21–2. Mur.

RESSEL Josef, izumitelj, gozdarski tehnik in ekonomist, r. 29. jun. 1793 v Chrudimu na Češkem, u. v noči med 9. in 10. okt. 1857 v Lj. Bil je češkega rodu, vzgojen v nemšč., govoril in pisal v slov., deloval pa pretežno na takratnem Kranjskem, Prim., v Istri in Benetkah. Študiral je na dunajski U v letih 1812 in 1813, naslednji dve leti pa na gozdar, akad. Mariabrunn pri Dunaju. Slovenščine se je naučil v Pleterjah pri Šentjerneju na Dolenjskem, kjer je nastopil službo mar. 1817 kot distriktni gozdar pri posestvu študijskega sklada razpuščenega kartuzijanskega samostana. Tu je napisal v nemšč. dve strok. knjigi, ki sta izšli na Dunaju 1817 in 1820. Nekateri mislijo, a ni dokazano, da je že na Krki pri Kostanjevici delal prve poskuse s čolnom na vijak. Od jan. 1821 do dec. 1824 je bil v Trstu istrski gozdar, podmojster, po krajši službi v Lj. se je jun. 1825 vrnil v Trst kot prim. gozdar. mojster, od nov. 1832 je bil višji gozdar. agent v Motovunu, od jul. 1835 do sept. 1839 pa višji agent motovunskih gozdov in istočasno v praksi pri mornariškem arzenalu v Benetkah. Nato je bil v službi vojne mornarice in skrbel za njene gozdove do smrti. V Lj. je umrl slučajno na službenem potovanju. - R. je razvijal svoje mnogovrstno znanje in eklektično ustvarjalnost na raznih področjih od gozdarstva do melioracij v kmetijstvu, od mehanike do kemije, rudarstva in energetike. Znan je predvsem zaradi izuma ladijskega vijaka, ki ga je v avg. 1829 preizkusil v tržaškem pristanišču na ladji Civetta, a so oblasti po prvem uspehu zaradi napake na parnem stroju prepovedale nadaljnje preizkušanje. Pomemben je tudi zaradi izuma krogličnih in valjčnih ležajev. Njegove številne zamisli pa so prehitevale potrebe takratnega časa, zlasti še tehnologijo, ki še ni bila dorasla za tako zahtevne načrte. Z raznimi R-ovimi iznajdbami so se kasneje okoristili drugi. - Velike zasluge si je R. pridobil v pogozdovanju kraških področij, zlasti na Prim. in Dolenj. ter z umnim izkoriščanjem že obstoječih gozdnih sestojev. Na gospod. področju pa so bile zanimive njegove izvirne zamisli o zadružništvu in o finančnih zadevah. - Obsežen življenjepis in doslej najpopolnejšo bibliografijo je objavil dr. Vladimir Murko v SBL III, 87–90, od koder je posnet ta sestavek, in v samostojni knjigi V. Murko, Josip Ressel, življenje in delo, Lj. 1957.

Prim.: V. Murko, SBL III, 87–90; EJ 7, 66.

Ured.