Resman, Ivan (1848–1905)

Resman Ivan, pesnik, r. 23. apr. 1848 na Zg. Otoku pri Mošnjah na Gorenjskem, u. 5. jan. 1905 v Lj. Študiral je gimn. v Lj. (1861–8) in je bil vsa prva leta med odličnjaki, večkrat odlikovanec; do 6. razr. je bil gojenec Alojzijevišča. Ko je bil v 4. razr., je oče prodal posestvo in se z družino preselil v Ameriko, kar je odločilno vplivalo na sinovo usodo. Kot sedmošolec je sestavil pravila za prvo skrivno lit. društvo na lj. gimn. 1867–8 (Prijatelj, Kersnik I, 31–3), ki pa je imelo slov. in nemški značaj. R. sam je bil med najbolj narodnimi dijaki; poznal se je s slov. prvaki in je zaradi protiturnarskih demonstracij 1867 sedel v preiskovalnem zaporu; pri sodni obravnavi se je sam zagovarjal in bil oproščen (SN 1868, št. 97), toda potrjen v vojake. Kot sedmošolec je ostal neizprašan. Za dijaško proslavo Vodnika in Prešerna v lj. Čitalnici je 28. febr. 1869 sestavil in govoril prolog (N 1869, 69 in 73); nastopal je tudi pri igrah Dram. društva (Trstenjak 156). Ko je odslužil vojake, ni imel sredstev, da bi nadaljeval šolo; vstopil je kot uradnik k južni železnici, toda zaradi odkritega narodnjaštva so ga mnogo premeščali in preganjali. Služboval je v Ali (Tirolsko), Karlovcu, Sisku, Zgbu, Pivki (Št. Petru na Krasu), Zagorju, na Rakeku, v Divači, Trstu, Nabrežini, Borovnici, Velenju in Zalogu pri Lj., kjer je bil upokojen. – Pisal je domoljubne članke za celovškega S, N, E, SN, D. Dopise in podlistke je večinoma podpisoval z geslom Dorán. V obliki potopisov ali dopisov obravnava narodne razmere v spravljivem načinu, a večkrat tudi s strankarsko političnimi nameni, n. pr. Posiljen turist (SN 1871, št. 40–5); Iz vojaškega tabora (ib. 1875, št. 53, 55); Iz dnevnika na Dolenjskem (ib. 1895, št. 236, 242, 248, 259, 265, 271, 289); Tam po svetu (ib. 1903, št. 200, 216, 222, 239); Shod literatov in umetnikov (ib. 1897, št. 148). Za svojo petdesetletnico je napisal značilen mladostni spomin (SN 1898, št. 91). – Pesmi je objavljal v Z, LZ in jih zbral v knjižici Moja deca (Celje 1901); nekaj jih je izšlo tudi v Sn 1904–5 in v KCM 1905. Pozna samo dve struni, rodoljubno in ljubezensko; čustva niso globoka, izraz je preprost in domač, a poln toplega občutja; zato je več pesmi tudi uglasbenih. Za gledališče je poslovenil (psevd. Ivan Ameriški) igrico Srce je odkrila (Trstenjak 99, 130; ST 35 b). Iz njegovega društvenega delovanja je omeniti slavnostni govor ob petdesetletnici čitalnice v Rojanu (SN 1873, št. 166), pobudo za Jurčič-Tomšičevo ustanovo pri SM, organizacijo Jurčičeve slavnosti v Dol. Logatcu, kjer je imel glavni govor (SN 1884, št. 179, 183, 184). Vneto je podpiral narodne ustanove in posameznike, zlasti dijake (Drag. Kette). — Prim.: LZ 1898, 309–10; Doksov-Jesenko, SN 1901, št. 91; A. Aškerc, LZ 1901, 500–1; M. O., DS 1901, 315; DS 1905, 121; SN 1905, št. 5; LZ 1905, 125; Sn 1904–5, 93, slika na str. 85; Prijatelj, Kersnik I, 31–2, 44–5, 86; II, 439; I. G(rafenauer), NE III, 900. Slika: ASK 72. Kr.