Res, Alojzij (1893–1936)

Res Alojzij, književnik, r. 1. jul. 1893 v Gor., u. 17. maja 1936 v Benetkah, pokopan na Sveti gori pri Gor. Po gimn. študijah (1904–12) je stopil v gor. bogoslovje, a med vojno 1915 odšel v vojaško službo; služil je v vojnem dopisnem uradu na Dunaju in se tam vpisal na univerzo. Tačas je mnogo občeval z dr. J. Ev. Krekom (SBL I, 559–65) in ohranil izročilo, ki je obveljalo kot Krekova oporoka (prim. Ne obupaj! Moj zadnji obisk pri dr. Kreku, Jsln 1918, št. 16). Po vojni je študiral v Zgbu in Lj. in bil član uredništva S. L. 1922 je promoviral iz slavistike, nato 1923 nadaljeval nauke v Florenci, postal docent in profesor za srbohrvaščino na višji trg. akademiji Ca' Foscari v Benetkah. – Pisal je črtice za DP (1909–10); leposlovni značaj imajo tudi vojne slike Ob Soči (Trst 1916); zadnja črtica je Notturno (DS 1918). Bolj so ga pritegovala splošna umetnostna in kulturna vprašanja; o njih je pisal krajša poročila in zapiske: Intimna razstava v Gor. (Č 1912); Delavsko vprašanje in umetnost; H krizi slov. gledališča (ib. 1913); Constantin Meunier; Družba sv. Mohorja (ib. 1914); Umetnost in nravni zakon (DS 1914); Giovanni Segantini; Iz Segantinijevih pisem; Umetniki o umetnosti; Rabindranatah Tagore (DS 1915 in 1916); po okupaciji slov. ozemlja na Primorskem je napisal članek Naša nova kulturna orientacija (E 1919, št. 286) ter poročila o predstavah tržaškega gledališča (ib. 1919–20); politični pomen imajo tudi Mazzinijeva Slovanska pisma (Č 1919); Rafael (DS 1920); Visokošolski študij v Italiji (Č 1921, 1922); Smrt Leonida Andrejeva; O karikaturi, Plebanus Joanes (M 1922); Oče beneških Slovencev (ib. 1923); Ivan Trinko-Zamejski (Č 1923–4); Elizabeta Browning (ŽS 1925); Pogovor z Rabindranathom Tagorejem (S 1925, št. 35); Kraljica morja; Mesto sv. Antona (M 1926); K Trinkovi bibliografiji (Č 1925–6); Gregorčič Zamejskemu (DS 1928); Pot do romantičnega pojmovanja narodne pesmi (ib. 1923); Narodna pesem (ib. 1925). Ob Dantejevi šeststoletnici je uredil Dantejev zbornik (Lj. 1921). Zamislil je ustanovitev Naše založbe v Trstu (1921) in zanjo pripravil Jadranski almanah za l. 1923; prevedel je Rožice sv. Frančiška in napisal uvod (Gor. 1927). Največ dela je pozneje posvetil praktičnemu posredovanju med slovansko in ital. kulturo, bodisi s predavanji, bodisi s sodelovanjem pri Grande enciclopedia italiana in pri Piccola enciclopedia Vallardi, kjer je napisal več člankov o slov. pisateljih ter o slovanskem slovstvu. L. 1934 je na Dunaju predaval o Tintorettu; njegov članek Jacopo Robusti, il Tintoretto je po njegovi smrti natisnil DS 1936. — Prim.: S 1936, št. 114 (slika); N. Velikonja, S 1936, št. 114 (s sliko), 129; J 1936, št. 115; Fr. Bevk, DS 1936, 394–6; St. Vuk, M 1936, 270 (s sliko); KMD 1937, 65 (s sliko). Kr.

RES Alojzij (med prijatelji Gigi), književnik, posrednik med slov. in it. kulturo, r. 1. jul. 1893 v Gor., u. 17. maja 1936 v Benetkah, pokopan na Sv. Gori pri Gor. Mati je bila doma iz Srpenice v gornji Soški dolini. Osn. š. in gimn. (1904–12) je dovršil v Gor. in stopil tukaj v bogoslovje. Med prvo svet. vojno so ga vpoklicali in je služil v vojnem dopisnem uradu na Dunaju. Tukaj se je vpisal na U in veliko občeval z dr. Jan. Ev. Krekom. Ohranil je sporočilo, ki je obveljalo kot Krekova oporoka (prim. Ne obupaj! Moj zadnji obisk pri dr. Kreku, Jugoslovan 1918, št. 16). Jan. 1915 je bil spet v semenišču v Gor. in se poleti z njim preselil v cistercijanski samostan v Stični. Študiral je s tako vnemo in se pripravljal na posvetitev, da se je popolnoma izčrpal. »Konečno sem moral na izrecen ukaz zdravnikov pustiti vse in preložiti vse na jesen in uživati mir, popoln mir« (pismo Bevku 27. jun. 1916). V prvi polovici jun. 1916 je odšel k sestri Gusti, por. Trebše, učiteljici v Boljuncu pri Trstu. Tu je jan. 1917 hudo zbolel, kmalu pa je popolnoma okreval, škof je moral preložiti njegovo posvetitev, dokler bi ne ugotovili, da bo lahko dobil mesto, ki ga bo preživljalo (»titulus mensae«). Odslej ni več mislil na duhovski poklic, ampak je odšel v Zgb in se vpisal na U. V akad. letu 1919/20 je obiskoval predavanja na Filoz. fak. v Firencah. Ker tu ni bilo slavistike, se je prepisal na lj. U in tukaj doktoriral z disertacijo Bistvo narodne pesmi 13. jun. 1921; referent je bil dr. Fr. Kidrič (disertacija je imela 169 str., original je izgubljen). Istega dne je doktoriral tudi Anton Bajec z Nominalnim akcentom v rezij. narečju pri dr. Fr. Ramovšu. Bila sta prva doktorja iz slov. na lj. U. Glavne izsledke disertacije je R. zajel v dveh člankih: Pot do romantičnega pojmovanja narodne pesmi (DS 1923, 118–19, 153–54) in Narodna pesem (DS 1924, 28–32, 207–13). V Lj. je bil R. član ured. Slovenca. Nato je nadaljeval študij v Firencah, nov. 1923 pa je začel predavati ina R. Istituto superiore di scienze economiche e commerciali di Venezia (zdaj U Ca' Foscari). Bil je izredni prof. za srbohrv. in vodil tečaje iz rus. liter., poučeval pa je tudi nem. na znanstvenem zavodu (pismi Bevku 25. okt. in 29. nov. 1923). 20. apr. 1924 se je poročil z Dino Piacenti iz Milana, ki jo je spoznal na U v Firencah. Za božič 1925 si je kupil na Lidu piri Benetkah hišo in jo z velikimi žrtvami odplačeval. Žena je bila prof. in se je naučila slov. ter prevajala Bevkove črtice. Imela sta tri otroke: Tatjana (r. 1927), Marko (r. 1930) in Marija (r. 1932). Približno leto dni po poroki je v Padovi branil svojo tezo v nem. in diplomiral tudi iz tega jezika. Dve leti kasneje se je udeležil natečaja za stalnega prof. nem. na licejih in uspel, toda kot Goričanu so določili mesto v Gradišču ob Soči. Kor ni maral zapustiti Ca' Foscari, se je liceju odpovedal. Kar 11 let pa je vodil tečaje nem. jezika in liter. v Circolo Filologico di Venezia. - R. je pisal v gimn. črtice za DP (1909–10). 1916 je izdal pri Stoki v Trstu kroniške zapiske iz prvih dni svet. vojne na Goriškem v brošuri Ob Soči. Vtisi in občutja. Iz mojega dnevnika. Prvi natis 3.000 izv. so razprodali v treh tednih, drugič je izšla 1917 v 2.000 izv. Vsebina je pravzaprav ponatis R-ovega teksta iz Slovenca. Z Anžlovarjem sta izdala brošuro Visokošolski študij v Italiji (Trst 1921). Ob Dantejevi šeststoletnici je pripravil dva zbornika, slov. in it., in zbral toliko uglednih sodelavcev obeh narodov, da se kaj podobnega ni zgodilo več v slov. kult. življenju. Slov. Dante je izšel 1921 v Lj., it. 1923 v Gor. L. 1927 je izdal v Gor. Rožice sv. Frančiška, ki jih je lepo ilustriral T. Kralj. - R. so zanimala splošna umetnostna in kult. vprašanja in o njih je pisal krajša poročila in zapiske. V času je priobčil: Intimna razstava v Gorici (1912); Delavsko vprašanje in umetnost, H krizi slov. gledališča (1913); Constantin Meunier, Družba sv. Mohorja (1914); Mazzinijeva Slovanska pisma (1919); Visokošolski študij v It. (1921, 1922); Ivan Trinko-Zamejski (1923–24); K Trinkovi bibliografiji (1925–26) v Domu in svetu: Umetnost in nravni zakon (1914); Giovanni Segantini, Iz Segantinijevih pisem, Umetniki o umetnosti, Rabindranath Tagore (1915 in 1916); Rafael (1920); Gregorčič Zamejskemu (1928); že omenjeni razpravi o nar. pesmi; po zasedbi slov. ozemlja na Prim. po prvi svet. vojni je napisal članek Naša nova kult. orientacija (E 1919, št. 286) in več poročil o predstavah trž. gledališča (E 1919–20); v Mladiki: Smrt Leonida Andrejeva, O karikaturi, Plebanus Joanes (1922); Oče beneških Slovencev (1923); Kraljica morja, Mesto sv. Antona (1926); v Ženskem svetu: Elizabeta Browning (1925); v Slovencu: Pogovor z Rabindranathom Tagorejem (1925, št. 35). Zamislil in ustanovil je Našo založbo v Trstu (1921), ki naj bi vsako leto izdajala Jadranski almanah in nekaj izvirnih in prevedenih knjig. Zanjo je pripravil Jadranski almanah za leto 1923 in oskrbel izdajo dveh knjig, Bevkovega Faraona (1922) in Pregljevega Plebanusa Joanesa (1921). - Največ dela je pozneje posvetil praktičnemu posredovanju med slov. in it. kulturo. Predaval je v Benetkah, na Dunaju in drugod o ruskih velikanih, na Dunaju o Tintorettu. Njegov članek Jacopo Robusti, il Tintoretto so po njegovi smrti natisnili v DS (1936). Najbolj neposredno pa je širil znanje o slov. in slovanski literaturi s tem, da je sodeloval pri Grande enciclopedia italiana in pri Piccola enciclopedia Vailardi, kjer je napisal več člankov o slov. pisateljih in o slovanskem slovstvu. - R. je bil od dijaških let do smrti intimen prijatelj Fr. Bevka. Od 1915 do smrti mu je napisal 81 pisem, v katerih je pripovedoval o svojem življenju, literarnih nazorih, načrtih, istočasno pa je spremljal Bevkovo pisanje od začetnih poskusov dalje, ga usmerjal in nepristransko ocenjeval. Pisma je priobčil Marijan Brecelj v tržaškem Zalivu (1968–73), jim napisal uvodno študijo o R. in jih bogato komentiral. Za sklep je priobčil tudi pismo R-ove vdove Dine Frosali, ki mu je 20. febr. 1966 opisala nekaj spominov na moža (Zaliv 1973, št. 42/43, 276–79).

Prim.: Dr. Fr. Koblar, R. A., SBL III, 86–87 in tam navedena liter.; Mar. Brecelj, Al. Res, Pisma Bevku, Zaliv 1968, št. 12–13, 127–30 s sl.; Jože Kokole, Bibl. doktorskih disertacij U in drugih visokošol. in znanst. ustanov v Lj., 1920–1968, Lj. 1969, 53 (opis disertacije in datum promocije), 159, 201; Dina Frosali vd. Res, Moje življenje z Lojzetom Resom. Spomini za g. Breclja, Zaliv 1973, št. 42-43, 276–79; Slov. književnost, CZ Lj.1982, 298–99; A. Kacin, Dr. Al. Res, M(Trst) 1972, 85–86.

Jem.