Remic, Anton (1748–1801)

Remic (Remitz, Remiz) Anton, pravnik, r. 16. jan. 1748 na Gmajnici 13 (Komenda) kot tretji sin mlinarju in kmetu Jerneju in Marjeti Breznik, hčeri graščin. oskrbnika na Križu, u. okrog 1. jan. 1801 na Dunaju. Medtem ko je R. doma od 1755 »zelo pogrešal prave vzgoje«, so ga dali 1757 v Kamnik v šolo. S skromno domačo in z izdatno pomočjo P. P. Glavarja (SBL I, 217–9) je odšel 26. avg. 1767 iz Lj. na Dunaj študirat pravo, poslužujoč se priporočila na rojaka Herman(n)a Janeza iz Zapog, s čigar hčerjo se je 1777 poročil. Med študijem je R. instruiral, bil učitelj pri nekem Schluderbachu, užival Knafljevo ustanovo in Glavarjevo podporo. L. 1772 (2. sept.) je že bil pripravljen na rigoroze, a zaradi denarnih težkoč opravil doktorat šele 1773. Pozneje je omenjen kot dvorni odvetnik in passauski svetnik; zelo je obogatel in postal plemič (podpis z dne 10. nov. 1783: Antonius Nobilis de Remitz …). V arhivu v Komendi je overovljen prepis R-evega testamenta z dne 4. okt. 1800 (objavljen pri sodišču na Dunaju 15. jan. 1801). Po R-evi smrti je njegov rod v Komendi izumrl, na Dunaju pa sta, obubožana, še 1884 živela dva člana njegove rodbine.

L. 1774 je R. izdal na Dunaju svojo inavguralno disertacijo o upravičenosti vladarjevega placeta (… de justitia placeti regii …), 45 str. mala 8⁰: 19 paragrafov in tri strani splošnih tez. Ni nikakršno pomembno znanstv. delo, pač pa zanimivo kot izraz tendenc razsvetljenega absolutizma v cerkv. politiki. R. utemeljuje z mnogimi citati upravičenost teze, ki se najbolj strnjeno izraža v stavku: »Manifestum ergo est omnibus principibus politicis leges ecclesiasticas promulgendas inspiciendi ius esse«, v čemer je prav obsežen vladarjev placet; hkrati utemeljuje vladarjevo pravico, uveljaviti ga tudi s prisilnimi ukrepi. Izmed dodanih tez so še značilne: duhovniška imuniteta in pravo azila izvirata iz svetnih vladarjev, ki zato te pravice lahko omejujejo; tortura – z izjemo redkih primerov – ni dovoljena; papeževa sodba ni dokončna, marveč podvržena koncilu. – Kritiko prijatelja Jož. Petra Tonellija, Glavarjevega beneficiata v Komendi, češ da disertacija preveč poudarja vladarjeve pravice v škodo cerkvenim, je R. v latinskem pismu Glavarju 25. jun. 1774 zavrnil.

R. domovine ni pozabil: po doktoratu se je vrnil domov, vzel potem s seboj na Dunaj svojega nečaka Jakoba, najprej za strežaja, potem ga dal izučiti za mlinarja, bratu pa je pomagal iz dolgov, mu sezidal hišo in mlin, odkupil rojstno hišo od graščinske oblasti, da so nje člani postali svobodniki (Freisassen). P. P. Glavarja je R. opozoril na tedaj na Dunaju živečega čebelarja Janšo (SBL I, 381); skupaj z Glavarjem je tudi R. volil ustanovo za zdravnika v komendski bolnišnici ter odredil več ustanovnih maš. — Prim.: 19 pisem (latinskih, nemških) P. Petru Glavarju iz let 1767–83 (župnijski arhiv v Komendi); 4 pisma Jož. Petru Tonelliju, ib.; Dimitz IV, 188; Pohlin 45; Vrhovec I., LL 1884, št. 204 (iz korespondence R. – P. P. Glavar); Komenčan (= Andrej Mejač), ib., št. 244; poročilo dekana Viktorijana Demšarja iz Komende 12. dec. 1958, 2. jan. 1959. Vfn. + *