Remec, Alojzij (1886–1952)

Remec Alojzij, pesnik, pripovednik in dramatik, r. 10. apr. 1886 v Trstu, u. 21. nov. 1952 v Ptuju. Oče Valentin je bil pismonoša, mati r. Rožič, kmečka hči, doma iz Oseka v Vipavski dolini. Mladost in vzgojo pri starem očetu Jožefu Rožiču je R. popisal v spominih Tata (NOja 1953, 35–45). Osnovno šolo je obiskoval v Oseku in Trstu, gimn. v Trstu (1898–906), kjer sta mu bila učitelja slovenščine dr. K. Glaser (SBL I, 215–6) in dr. Iv. Merhar (SBL II, 97); posebno zadnji je nanj spodbudno vplival. Po maturi je odšel v gor. bogoslovje, po treh letih se je odločil za študij prava, ki ga je končal z doktoratom v Gradcu 1916. V 1. svet. vojni je služil vojake, nato je bil odvetniški koncipient v Lj. (1919–27) in odvetnik v Ptuju. Od dec. 1935 do nemške okupacije 1941 je bil ptujski župan in načelnik okr. cestnega odbora; 15. apr. 1941 so ga Nemci aretirali in preko taborišč v Borlu in Brestanici z družino izgnali v Srbijo. Bival je v Vrnjački banji; v juliju 1945 se je vrnil v Ptuj in nadaljeval z advokaturo. Kot človek je bil skromen, dobrovoljen, a muke taborišča so mu strle telesne moči. – Njegovo književno delo se v glavnem opira na vplive »moderne«, vendar se v vsem čuti vipavska živahnost pa tudi tesna in trda pot njegovega življenja. V gimn. je pisal črtice za E, PL in Gor., od 1903 pesmi za DS, od 1907 tudi za LZ, Sn, DP, MD in Zoro. Psevdonimi: Slavko Vilinski, Zvoran Zvoranov, Štefan Poljanec, A. R. Štefanovič. Kot visokošolec je uredil dijaški zbornik Jubilej (Lj. 1912). V pesmih se je z impresionističnimi podobami in refleksijami poglabljal v duševno in družbeno razdvojenost okoli 1. svet. vojne in končno našel svojstven izraz v zgoščeni ritmiki in zaostreni misli. Pesnil je do 1923. – Preprostejša, deloma pod vplivi domačijske povesti, deloma moderne lirične črtice, je njegova proza: kmečka zgodba iz 18. stoletja Veliki punt (Gor. 1909, 1910², Celje 1953³), sodobna kmečko-delavska zgodba Doma in po svetu (MD 1910), romantična zgodba iz 17. st. Anno Domini (DS 1912), dijaška Škrjančki (DS 1913); mladostne črtice in novele je zbral v dveh knjigah: Naši ljudje (1921) in Iz moje domovine (1922); v zrelih letih je napisal povest Andrej Košuta (M 1922; knj. 1933), Tri božične povestice (KGMD 1923), nazadnje slike iz začetka 2. svet. vojne Opustošena brajda, kjer prikazuje Ptuj in okolico pod nemško zasedbo; dokončal je samo 1. del (SV 98, 1946). Izmed njegovih slovstvenih kritik so najznačilnejše: Kontrolor Škrobar (DS 1914, 238); Človek z bombami (S 1920, št. 262); Iz modernega sveta (S 1922, št. 149). – Najuspešnejše je R-evo dramsko delo. Igra General Burja je ostala v rokopisu, prav tako tridej. drama Pavla (upriz. 1912, predelana kot Učiteljica Pavla in upriz. v Mrbu 1921), nato komedija v 4. dej. Kirke (DS 1922); obe zadnji drami sta pisani z močnim čustvom in ostro družbeno kritiko; v Pavli vidimo moralno propadanje meščanske družbe na deželi in bolečino mladega idealista, druga prikazuje povojno verižništvo. Na moralistični simboliki in ekspresionistični tehniki (12 postaj) je zgrajena Magda (LZ 1924, Spl. knj. 1924; upr. v Lj. 1924), »tragedija ubogega dekleta, ki pretrpi vse od služkinje do izgubljenke na cesti«. Za ljudske odre namenjeni in mnogo igrani sta bili tridej. kmečka tragedija Užitkarji (M 1923, MK 1, 1923, 1934²) in romantična igra v 5 dej. Zakleti grad, zgodba graščakov in tlačanov na Goriškem (Lj. 1926; upriz. v Mrbu 1925); snov je vzeta iz novele Anno Domini ter obdelana v načinu usodne tragedije. Krutost nemške zasedbe v 2. svet. vojni prikazujeta tridej. Volkodlaki in enodej. Talci v Kraljevem (Celje 1947, Zadr. knjiž. št. 24). V izgnanstvu je napisal v srbščini igro Bunda (1944). Zadnje dramsko delo so Miklavževe vragolije, upriz. v Ptuju 1951. V dram. zgradbi R. najrajši uporablja strastna srečanja posameznih oseb, presenetljiva razkritja in (posebno v prvih delih) lirično nastrojenje. Kot satiro zoper svoje kritike je napisal prizor Umor (ND 1925, št. 23). L. 1922–3 je nekaj časa pisal v S tudi poročila o lj. Drami. — Prim.: I. G(rafenauer), NE III, 889; Šlebinger 129; V. Bele, PL 1909, št. 35; Lenard, DS 1909, 475; LZ 1909, 633; S 1912, št. 174, 176; Lovrenčič, S 1922, št. 275; Jarc, LZ 1922, 439; Koblar, DS 1924, 95; Pretnar, LZ 1924, 635; Pregelj, DS 1925, 159; Albreht, LZ 1925, 571; Kmetova, M 1926, 69; Finžgar, ib., 269; Slov. moderna lirika, Lj. 1933, XXXI–II, 154–6 (s sliko); V. Smolej, M 1934, 152; J. Plestenjak, ib., 272; Dolar, NOja 1948, 315; jt (= Janko Traven), GLLj Drama 1953, 81–2; Moder, SV 1953, št. 104 (s sliko); S(lavko) D(esetak), GL Ptuj 1954/5, 53–8 (s slikami). – Slika: KMD 1953, 86. Kr.

REMEC Alojzij, pesnik, pripovednik in dramatik, r. 10. apr. 1886 v Trstu, u. 21. nov. 1952 v Ptuju. Oče Valentin, pismonoša, mati Katarina Rožič iz Oseka v Vipavski dolini. Oče je iz službe prinesel črne koze, ki so napadle oba njegova otroka: enoletna Helena je umrla, sin Alojzij pa je tako oslabel, da so ga morali poslati k materinemu očetu v Osek (dogodke je R. opisa v črtici Tata, NOja 1953, 35–45). Tu se je razvil v pravega kmečkega dečka in začel hoditi v tamkajšnjo osn. š. V vasi se je tako vživel, da se je vsa dijaška leta vračal, in tu je našel veliko snovi za svoja pripovedna dela. Ko je imel 8 let, so ga starši vzeli v Trst in tu je dovršil osn. š. GMD pri Sv. Jakobu in nem. gimn. (1898–1906). Po maturi je stopil v gor. bogoslovje, po treh letih pa ga je zapustil in se odločil za pravo v Gradcu, ki ga je dovršil z doktoratom 1916. V prvi svet. vojni je bil vojak, nato odv. pripravnik v Lj. (1919–27), končno odv. v Ptuju. Od dec. 1935 do nem. okupacije 1941 je bil ptujski župan in načelnik okraj. cest. odb. 15. apr. 1941 so ga Nemci aretirali, zaprli v taborišči Borel in Brestanico in z družino izgnali v Srbijo, živeli so v Vrnjački banji; v jul. 1945 se je vrnil v Ptuj in nadaljeval z odv. poklicem, toda pregon mu je zlomil življenjske sile. - R. je začel pisati v gimn. črtice za E, PL in Gorico, od 1903 pesmi za DS, od 1907 tudi za LZ, Sn, DP, MD in Zoro. Kot visokošolec je uredil dij. zbornik Jubilej (Lj. 1912). V pesmih je skušal zajeti duševno in družbeno razdvojenost ter iskanje okoli prve svet. vojne, zato je uporabljal impresionistične podobe in refleksije. Pozneje se je izčistil, našel svojstven izraz in zgostil misel. Več motivov je zajel iz vojnih grozot. Štiri njegove pesmi so prišle v veliko antologijo Živi Orfej (Lj. 1970). - V prozi je bil pod vplivom domačijske povesti in moderne lirične črtice. V bogoslovju je opisal znani tolminski upor iz 1713 v povesti Veliki punt. Kmečka zgodba iz 18. stol. Založil mu jo je oče sošolca Loj. Filipiča (Gor. 1909) in je ljudem tako ugajala, da so jo naslednje leto ponatisnili, tretji natis je oskrbel in ga opremil z esejem o avtorju Janko Moder (MD 1953). V povesti je na zgod. virih oživil značaje voditeljev upora, upor sam in nastala je dobra ljudska povest. To je izrazil pisatelj tudi v uvodni besedi, češ da je ni napisal za tiste, ki so se odtujili rojstni zemlji in hlepe po modernih spisih, ampak za tiste, »ki imajo še smisel za našo grudo in njeno zgodovino, zate, moje ljudstvo, sem spisal to zgodbo in tebe sem imel pred očmi, ko sem zastavil pero«. Sledila je kmečko delavska povest Doma in po svetu (MD 1910). Tukaj je opisal kmečkega fanta, ki je zapustil dom in prišel v Trst za tovarniškega delavca. Razmere v Trstu je opisal po lastnem doživljanju. Romantična zgodba iz 17. stol. je Anno Domini (DS 1912), iz dijaškega življenja Škrjančki (DS 1913). Mladostne novele in črtice je zbral v dveh knjigah: Naši ljudje (1921) in Iz moje domovine (1922). V zrelih letih je napisal povest Andrej Košuta (M 1922, knj. 1933). Pripoveduje o kmečkem fantu, polnem življenja in moči, ki ga fronta v Galiciji sicer precej potlači, toda veselja do življenja in dela mu ne vzame. Godi se okoli Šempolaja na Krasu. V Opustošenih brajdah (SV 1946) prikazuje Ptuj in njegovo okolico ob začetku druge svet. vojne z vsemi krajevnimi značilnostmi, ljudmi in problemi Napisal je samo prvi del, ker ga je prehitela smrt. - R. je bil tudi pomemben dramatik. Igra General Burja (nastala v Gradcu med 1909–14) je ostala v rkp., prav tako tridej. drama Pavla (upriz. 1912 v Kranju), predelal jo je v dramo v 4 dej. Učiteljica Pavla (upriz. v Mrbu 1921). V igri prikazuje podeželsko učiteljico, ki je zaročena s trškim veleposestnikom, a zahrepeni po čisti ljubezni do visokošolca, ki pa je ne ljubi. Kirke, komedija v 4 dej. (DS 1922), prikazuje boleče nravne in gosp. razmere po prvi svet. vojni, ko se je ob splošni revščini razvilo verižništvo z blagom. Užitkarji. Kmečka žaloigra v treh dej. (M 1923, MK 1923, 1934). Drama je zgrajena na močnem domačijskem okolju, z zgoščenim dejanjem in nenadno katastrofo. Magda, »tragedija ubogega dekleta, ki pretrpi vse od služkinje do izgubljenke na cesti«, v 12 slikah (LZ 1924, Splošna knjiž. 1924, upriz. v Lj. 1924). Odkar se je Magda pustila zapeljati medicincu in ni poslušala zveste ljubezni mizarskega pomočnika Petra, je padala vedno niže, ker je v vseh moških iskala pravega. Romantična igra v petih dej. Zakleti grad, zgodba graščakov in tlačanov na Goriškem (upriz. v Mrbu 1925, knj. 1926). Pisatelj jo je napisal po noveli Anno Domini in se godi na gradu grofov de Vacano v Vipavski dolini ob času kuge in kmečkih uporov. V izgnanstvu je napisal v srbščini igro Bunda (1944), a je ostala v rkp. Po zadnji vojni je napisal tri igre: Volkodlaki, drama v 3 dej., in Talci v Kraljevem, drama v enem dej. (Celje 1947). Prva se godi na Spodnjem Štajerskem v prvih mesecih nem. okupacije, ko začno novi oblastniki ljudi zapirati in izseljevati. V drugi ljudi v bunkerju v taborišču v Kraljevem, ko čakajo na smrt. Zadnje R-evo delo so Miklavževe vragolije (upriz. 1951 v Ptuju). Kot satiro proti svojim kritikom je napisal prizor Umor (ND 1925, št. 23). - R-eva dramska dela »imajo kljub raznoteri motiviki enotno potezo v mladostnem idealizmu, ki označuje vso njegovo pisateljsko osebnost. Rad bi se kar mogoče približal življenju in nravnim vprašanjem... Skoraj stalna oseba je mlad idealist, največkrat pesnik, ki se upira materializmu svojega časa in gleda v lepši svet. Tak je Ogradnik v "Pavli", Krševan v Kirki, mizar Peter v "Magdi", podoben je sholar v Zakletem gradu in tudi abiturient v Talcih. Nekajkrat vpleta v besedilo njihove pesmi. V treh dramah, v Užitkarjih, Zakletem gradu in v Volkodlakih se je usmeril v ljudsko igro, čeprav tudi ta dela niso brez ekspresionističnega paralelizma« (Koblar, Slov. dramatika II, 132). - R. je pisal tudi literarne kritike, npr.: Kontrolor Škrobar (DS 1914), Človek z bombami (S 1920, št. 262), Iz modernega sveta (S 1922, št. 149). V letih 1922–23 je pisal v S poročila o lj. Drami. - Psevdonimi: Slavko Vilinski, Zvoran Zvoranov, Štefan Poljanec, A. R., Stefanovič.

Prim.: F. Koblar, R. A., SBL III, 78–79 in tam navedena liter.; Isti, Slov. dramatika II, Lj. 1973, 122–32 s sl.; M. Jevnikar, Vsebine slov. leposlovnih del III, Trst 1955, 97–104; Isti, Naši letošnji veliki rajni, LitV IV, 1952/53, 58; Isti, Rojstne hiše naših velikih mož in žena v Trstu, Pisatelj A. R., KolGMD 1984, 65–66 s sl. rojstne hiše; L. Logiša, ZSS VI, 114–16, 266–68 s sl.; SGL III, 580; v vseh povojnih liter. zgodovinah; Slov. književnost, CZ Lj. 1982, 297; EJ 7, 63.

Jem.