Rekar, Ciril (1901–1989)

Rekar Ciril, inž.-metalurg in organizator, r. 14. sept. 1901 v Radovljici Francu, sodniku in preds. dež. sodišča v Lj., živi v Lj. Obiskoval je gimn. (od 1912) v Lj. (II. drž.) in Kranju (od 1915; mat. 1920), študiral 1920–5 tehnično kemijo na Tehn. fak. univ. v Lj. (dipl. 1927) ter se usmeril v metalurgijo. Po krajšem službovanju v raznih podjetjih rudarske in metalurške stroke (Ruše 1925, Tržič 1926, Jesenice 1927, Vitkovice 1928, Raduša 1929, Dobrava 1930–1) se je R. ustalil na Jesenicah (1931–42) in opravil (1938) izpit za poobl. inž. za kemično-tehnološko in metalurško stroko. L. 1940 je bil imenovan za honor. predavatelja na Stroj. odd. Tehn. fak. v Lj. in priv. docenta za železarstvo na novo urejenem oddelku za metalurgijo, 1939–41 pa vodil na Jesenicah jeklarno in plavž. Po svojem begu (1942) z Jesenic je bil nastavljen v Torinu (1942), Napoliju (1943–4). L. 1944 je bil kot član NOV pri Nacion. komit. Oslobodj. Jugosl. na Visu, od okt. v Bgdu, 1945–6 pomočnik Ministr. za rudarstvo, gen. direktor črne metalurgije v Lj., od 1946 pa red. prof. Tehn. fakultete v Lj. ter (od 1950) predstojnik Metalurškega inštituta.

R. – metalurg je zgradil na Jesenicah: šamotarno (1933); prvo popolnoma bazično Martinovo peč (1933–4), ki se je od tu razširila v ostalih delih Evrope, po vojni tudi v ZDA; 1936–9: novo jeklarno in v jeklarstvo uvedel uporabo zasavskih rjavih premogov, tako da je bil v ta namen razvit plinski generator z destilacijskim nastavkom, ki je danes standardni generator v naših metalur. podjetjih; prvi plavžarski obrat; apnenice na plavžev plin. V Lj.: metalurški inštitut (1947), ki je bil po njegovi zamisli priključen Oddelku za rudarstvo in metalurgijo in ki je od 1950 deloval na vseh najvažnejših področjih te stroke v FLRJ. V Piranu: laboratorij za uporabo sončne energije (1956). – Izdelal je načrte, elaborate in investicijski program za novo železarno v Skopju (1953–4), iznašel s P. Gregorcem postopek za pridobivanje polkoksov iz domačih lignitov za nizke in elektroplavže; in nizko peč z dvema conama za proizvodnjo grodlja z domačimi gorivi (zaščiteno s patentom).

R. – organizator je ustanovil Društvo rudarskih ter metalurških inženirjev in tehnikov FLRJ (1948); Slov. tehniški muzej (1950), ki ga je R. kot odborov predsednik (do 1956) uspešno uvedel v kraje Idrija, Jesenice, Kropa, Tržič, Ravne; Društvo livarjev v Sji (1953); Strokovni odbor za piranske soline (1956).

R. je objavil strokovne članke v domačih in tujih listih; 1952: Rudarsko metalurški zbornik, 97–108; 1953: Stahl und Eisen, 73/1953, 17, 1094–1101, tudi franc. in angl. prevod; 1954: Rudarsko metalurški zbornik, 27 do 52; Vodniki Tehniškega muzeja, št. 2; Rudarstvo i metalurgija, br. 6, 173–6; Berg- u. Hüttenmännische Monatshefte, 99, 11, 208–19; Museum, Vol. VII., No. 3, UNESCO, v franc. z angl. prevodom; 1955: Izveštaj o radu stanice za morskovodnu koroziju Metalurškog instituta u Moščeničkoj Dragi; Revue de Métallurgie, letnik 52, št. 12. – Predaval je o svoji stroki v Jsli (od 1949) in v inozemstvu (Düsseldorf 1953, Paris 1955). — Prim.: ing. Keclik, Hutnicke Listy, Brno, listopad 1955; Ko je ko, 604; Delo 1959, št. 43 (s sliko); ULJ, 294–5. *