Rejec, Ivan (1878–1958)

Rejec Ivan, prevajalec in organizacijski delavec, r. 11. nov. 1878 (op. ur.: 11. sept. 1878) v Šebreljah na Cerkljanskem, u. 2. avg. 1958 v Zaloščah. Po posvečenju 14. jul. 1901 v Gor., kjer je študiral gimn. in bogoslovje, je bil kaplan 1901–5 v Dornbergu, 1905–11 v Gor. in 1911–4 v Ajdovščini ter župnik 1914–31 pri Sv. Križu v Vipavski dolini. Ko je služboval v Gor., je bil leto in pol prefekt v dijaškem semenišču ter v šol. letu 1908–9 katehet na gimn. Zaradi nacionalnega delovanja ga je fašizem 1931 obsodil na tri leta konfinacije, od katerih je dve prebil v juž. Italiji. Ko je bil nov. 1932 izpuščen, je do apr. 1933 služboval na Vogrskem, 1933–42 pa bil župnik v Opatjem selu, kjer je stopil v pokoj. V letih 1942–5 je bil doma v Šebreljah, po vojni v Idriji in Gor. župnik in dekan, od 1948 pa v Zaloščah pri Dornbergu (Zalem hribu). – Že v gimn. letih se je zanimal za jezike, posebno slovanske, za katere je dijaštvo navduševal Karel Podgornik (gl. SBL II, 394). Še bogoslovec je za Gabrščkovo Slovansko knjižnico (snopič 75–76, 1898) prevedel iz češčine knjigo Jana Klecande Na bojišču. V prevodu so močno opazni bohemizmi in začetniške nerodnosti. Pozneje se je njegovo pero razgibalo. Iz franc. je prevedel roman Louisa Bertranda Sanguis martyrum (1925), ki ga je pospremil z obširnimi stvarnimi, zgodovinskimi in osebnimi pripombami, z uvodom ter z daljšim člankom o pisateljevem delu in življenju. K Benkovičevemu prevodu Rusa Danilevskega Na Indijo (1925) je napisal obširen zgodovinski dostavek Najznamenitejši vrhovi slovanske zgodovine. Tu »za Slovence v Italiji, tisto vejo slovanskega drevesa, ki sega najgloblje v evropski Zapad«, z močnim nacionalnim in slovanskim poudarkom izpopolnjuje zgodov. sliko povesti in obširno obravnava »vrhove slovanske zgodovine«, to je Cirila in Metoda, Jana Sobieskega in Petra Velikega. – Kot mlad duhovnik je bil med pristaši J. Ev. Kreka (SBL I, 559–65), ki so hoteli, da se tudi na Goriškem posveti več skrbi gospodarskim vprašanjem in da se v razgibano polit. življenje vključijo tudi katol. izobraženci. Po okupaciji Primorske 1918 je z nekaterimi preostalimi izobraženci, zlasti duhovniki, pomagal v Gor. ustvariti središče polit. in posebej še kult. udejstvovanja konservativne smeri. Tako je sodeloval pri organizaciji in prvem delu gor. KTD s tiskarno in knjigarno ter pri začetkih GMD, pri kateri je bil od ustanovitve (1924) član razširjenega književnega odseka. Pri GMD je za P(aljkovo) mladinsko knjižico Kolački (1926) prispeval šest katehetičnih črtic o cerkvenem letu in verskem življenju. Utemeljevanju in utrjevanju konservativne smeri je bilo namenjeno tudi njegovo publicistično, podpisano in nepodpisano, delo v gor. listih: Primorskem listu, NČ, Gor. Straži, Našem čolniču in KGMD. V Jadranskem almanahu za 1924 je razpravljal o Temeljih in smotrih narodnemu delu, filozofsko utemeljujoč delo za narod v smislu prvenstva verske ideje. Ko je M izhajala na Primorskem, je prispeval vanjo 1920 daljši članek, posnet po tujih virih (Ruski kmet in komunizem), ter 1922 daljšo razpravo Sociologija in vera izza 19. stol. Bil je organizator Zbora svečenikov sv. Pavla, ki je združeval slov. in hrv. duhovnike iz pokrajin pod ital. okupacijo. Uredil je prva dva Zbornika tega Zbora (1920 in 1921) ter sodeloval tu in v naslednjih letnikih s številnimi članki, dopisi in poročili (tudi nepodpisanimi), homiletičnimi sestavki ipd. V I. in II. letniku je priobčil več razprav o socializmu, boljševizmu, nacionalizmu, kapitalizmu in krščanstvu ter nastopal za konservativno in idealistično smer. Poleg teh razprav, ki sloné na poznavanju svetovne filoz. in socialne literature, je priobčeval sestavke, v katerih je ostro nastopal proti nacionalni diskriminaciji, četudi se skriva za Cerkev, in propagiral kult. in polit. organizacijo Primorske pod vodstvom katol. duhovščine, katol. tiska in katol. izobraženstva (prim. v II. letniku Resna beseda v resni uri, v VII. letniku Za našo slovenščino ipd.). Njegovemu organizacijskemu delu med dijaštvom, bogoslovci in duhovščino ter publicistiki je napravila konec internacija. Po vrnitvi je bilo ob popolni prevladi fašizma nadaljnje delo v tej smeri nemogoče. — Prim.: osebni podatki; šematizmi gor. nadškofije; Vrtovec S., 10 let CMD 1959, št. 1. Smj.

REJEC Ivan, duhovnik, prevajalec, kulturni delavec, r. v Šebreljah 11. sept. 1878 (v SBL zgrešeno), u. v Zaloščah 2. avg. 1958. Oče Ivan, kmet, mati Marija Lapanje. Osn. š. v Šebreljah, gimn. v Gor. Stopil v gor. bogosl., posvečen 14. jul. 1901. Službe: kaplan v Dornberku 1901–06, prefekt v gor. malem semenišču 1906, študijski prefekt v gor. bogoslovju 1908, katehet na gor. gimn. (1908–09). Župn. upravitelj v Ajdovščini 1911, žpk v Sv. Križu na Vipavskem (od 1914 do 1931). Tega leta je bil zaprt in nato obsojen na tri leta internacije v Montefusco, Avellino (prestal20 mesecev). Pomiloščen je po kratkem bivanju na Vogrskem dobil župnijo Opatje selo (1933). Leta 1941 je zaprosil za upokojitev in se jun. 1942 preselil k bratu Antonu v Šebrelje. 1946 je prišel v Gor. kot profesor v malem semenišču. Po 15. sept. 1947 se je naselil v Zaloščah pri sorodnikih, kjer je tudi umrl in je tam pokopan. - R. je bil ena najbolj markantnih osebnosti med slov. duhovniki med prvo in drugo svet. vojno. Veljal je za katoliškega ideologa. »Rejca moramo šteti tudi med velike slovenske mislece, dasi ni napisal številnih debelih knjig« (KolGMD 1959). Vsestransko izobražen je že kot katehet na gimn. pred prvo svet. vojno imel največji vpliv na dijaško mladino. Polde Kemperle je o Rejcu katehetu izjavil: »Če sem prišel do prepričanja, ki sem mu ostal zvest do danes, se moram zahvaliti tedanjemu katehetu Ivanu Rejcu. Ta nas je dijake zbiral in nas uvajal v spoznavanje katoliških nazorov« (KatG 1951). Ta vpliv si je ohranil tudi kasneje do smrti; v zapletenih vprašanjih, narodnih, moralnih, verskih so se vedno zatekali po nasvet k R., ki je vedno znal dati pravi odgovor. Z mladino je ostal povezan posebno v Sv. Križu kot žpk. Tu je ustanovil dekliško in fantovsko Mar. družbo in za matere. Prav to njegovo delo v okviru Mar. družb je bilo glavni razlog za njegovo konfinacijo, četudi so na kvesturi navedli drug vzrok, češ da je v cerkvi med mašo oviral it. petje. Bil je prvi slov. duhovnik, ki ga je kvestura konfinirala. - Pisal je razprave s področja sociologije, narodnosti in filozofije. V ZbsvP je objavil razprave: Socializem in nacionalizem, Boljševizem, Socializacija, Kapitalizem in krščanstvo, Socialna filozofija krščanstva. Prvi dve in zadnja tri leta ur. Zbornika. V JAlm (1924) je objavil članek: Temelji in smotri narodnemu delu. - Izhajal je iz Krekove socialne šole in spadal v skupino mlajših duhovnikov in laikov, ki so si pred prvo svet. vojno prizadevali izvajati smernice slov. katol. shodov. V ta namen je bil med pobudniki za ustanovitev Katol. tiskovnega društva (KTD) v Gorici 1908 in postal tajn. prvega odbora. Po vojni je pristopil h GMD. in bil član knjižnega odbora. Bil je tudi v odboru Zbora svečenikov sv. Pavla. V aktivno politiko pa se ni mešal. - Prevajalec: Že v gimn. letih se je zanimal za jezike, posebno slovanske in za franc. Še kot bogoslovec je za Gabrščkovo Slovansko knjižnico (1898) prevedel iz češč. povest Jana Klecande Na bojišču. Zlasti mu je uspel prevod iz franc. romana Louisa Bertranda Sanguis martyrum, ki je izšel pri GMD 1925. Prevodu je dodal tudi pisateljev življenjepis in obširne zgod. in osebne pripombe. Istega leta je GMD izdala tudi Benkovičev prevod iz rušč. pisatelja Danilevskega. V tej knjigi je R. objavil obširno zgod. razpravo Najznamenitejši vrhovi slovanske zgodovine, to so sv. brata Ciril in Metod, poljski kralj Jan Sobieski in Peter Veliki. Za mladinsko knjigo Kolački (GMD 1929) je prispeval šest sestavkov o cerkvenem letu. Podpisan in nepodpisan je sodeloval še v gor. publikacijah: Prim. list, Gor. straža, Naš čolnič, koledarji GMD, Jadranski almanah. - Osebnost: Vsi, ki so R. poznali, pričajo, da je bil izredna in svetniška osebnost, učen, dober, predan Cerkvi in svojemu narodu. »Bil je mož nenavadnega civilnega poguma: bal se je le Boga in svoje vesti. Svoje mnenje je odkrito povedal vsakomur, tudi svojim višjim predstojnikom, ki so ga prav zato zelo cenili« (Dr. A. Kacin, KolGMD 1959). Ob smrti so se poklonili njegovemu spominu tudi tisti, ki v življenju njegovim načelom niso bili naklonjeni, z besedo, da je umrl pravičnik. Toda ta pravičnik je med zadnjo vojno doživel, da so neko noč partizani odpeljali brata Antona, kateremu je utegnil dati samo še odveza. Potem je izginil in se ni več vrnil. Za nameček so čez nekaj časa Nemci bombardirali Šebrelje in je pogorel tudi njegov dom. Zatekel se je v Idrijo in kasneje v Gorico, nazadnje v Zalošče, kjer sedaj počiva med svojim ljudstvom, ki ga je tako zelo ljubil in zanj tudi toliko trpel.

Prim.: Matične knjige; zapiski dr. Klinca; osebni spomini; dr. R. klinec, GMD; Isti, Prim. duhovščina pod fašizmom; KatG 1951, 1958; KolGMD 1959, 152–55 s sliko T. Kralja; SBL III, 76 in tam nav. liter.; SLNP 255.

Hum.