Rejec, Albert (1899–1976)

Rejec Albert, narodnoobrambni delavec, organizator in publicist, r. 6. aprila 1899 v Tolminu. Slov. klasično gimn. je študiral do začetka vojske med Avstro-Ogrsko in Italijo v Gor., nato v Šentvidu nad Lj., kjer je maturiral 1918. Univ. študijev ni mogel nadaljevati; zato si je našel zaposlitev kot uradnik na podprefekturi v Tolminu, kjer je služboval od maja 1919 do srede 1922. Jeseni 1922 je odšel študirat pravo v Padovo, od tam pa v Rim, kjer je bil zaposlen pri drž. svetu (do konca 1923). Gmotni in nacionalni položaj mu je onemogočil nadaljevanje študija in zaposlitev v ital. drž. službi. Posvetil se je narodnoobrambnemu in organizacijskemu delu med primor. Slovenci. Od začetka 1925–8 je bil pokrajin. tajnik za Goriško pri polit. društvu Edinost ter kot vodja gor. redakcije urednik tržaškega dnevnika E. Pod fašizmom je postal eden izmed voditeljev slov. ilegalnega dela. Zato je ostal na Primorskem še po razpustu Edinosti in po ustavitvi dnevnika E sept. 1928. Ko je policija odkrila njegove kurirske zveze z Jslo, je l. 1928 pobegnil v Jslo. Tu je bil od 1930 do razpusta 1940 najprej generalni tajnik, nato pa član izvršnega odbora Zveze jsl emigrantskih združenj iz Julijske krajine v Jsli s sedežem v Bgdu. Na teh mestih je bil glavni vodja dela v Zvezi. Od srede 1940 do začetka vojske 1941 se je kril v ilegali, nato je bil v ilegali v Srbiji na terenu, v letih 1944–5 pa v različnih partizanskih enotah. Od 1. nov. 1945 do konca jul. 1948 je bil pri Tiskovnem uradu predsedstva vlade LRS v službi za inozemske zveze, odtlej pa je strokovni delavec v Inštitutu za narodnostna vprašanja pri univ. v Lj. – V letih 1924–8 je bil gor. urednik dnevnika E (zadnja št. izšla 4. sept. 1928), vzporedno 1924–7 gor. urednik tednika Novice (zadnja št. izšla 29. sept. 1927). V letih 1925–9 je bil sourednik publikacij Gor. Matice. Po zatrtju slov. časopisja pod ital. zasedbo in po begu 1928 iz Italije je urejeval in pisal ilegalne liste, ki so jih v Jsli izdajali za ilegalno organizacijo TIGR (Trst, Istra, Gor., Reka) v Slov. Primorju, iz Jsle pa jih po skritih kanalih razširjali na Primorsko. Zaradi ilegalnosti so večkrat menjavali svoj naslov (listi po večini niso ohranjeni in je njih datiranje približno): 1928 in nekaj številk v letih 1935–8 Borba, 1928–9 do srede 1940 Svoboda, vzporedno od 1936 Ljudska fronta in Straža ob Soči, zadnji dve brez rednega izhajanja. V Gor. se je R. kot polit. tajnik in urednik javnega tiska živo angažiral v polit. življenju, ki se je po 1928 umaknilo v popolno ilegalo. Tu je bil pobudnik za ilegalno delo med mladino. V Jsli je pomagal organizirati slov. emigrantski ilegalni tisk ter stike s protifašističnimi organizacijami, tudi komunističnimi. – Kot publicist in časnikar je sodeloval pri listih, ki jih je pred 1940 urejal na Slov. Primorskem in v Jsli, ter v publikacijah Gor. Matice. Po osvoboditvi 1945 je sodeloval pri številnih slov. časnikih, časopisih in publikacijah, deloma središčnih, deloma gor. in trž. (PDk, Soča, Matajur, LdTd, SPor, LdP, SlovJ, Borba, DEn, LD, Tov, NSd, NRazgl, Sloven. izselj. koledar, Gospodarski koledar itd.). Ti članki, poročila in ocene se nanašajo skoraj izključno na polit., social., narodnoobrambna, nacionalnopravna, manjšinska in vojaška vprašanja Slov. Primorja in Trsta v različnih časih, zlasti pa pod fašizmom, v NOB in v času po 1945, ko je vprašanje o osvoboditvi tega dela slov. zemlje in o njegovem zedinjenju z ostalo Sjo v okviru Jsle prišlo v odločilno razdobje. Dalje registrirajo in ocenjujejo domače in tuje slovstvo, ki se nanaša na ta vprašanja ter splošno informirajo o deželi in ljudeh v nekdanji ital. Primorski in Beneški Sji v preteklosti in sedanjosti. V to področje spada znanstvena bibliografija o primor. vprašanju za leta 1948–50 v ZČ 1951, 506–12, sestavljena skupno z dr. L. Čermeljem, in brošura Komu Trst, 1953, ki je izšla tudi v angl., franc. in esperantu. Za knjigo Ljubiše Stojkovića in Miloša Martića Nacionalne manjine u Jsli, 1953, je dal gradivo o ital. manjšini v Jsli. — Prim.: J in S v dneh tržaš. procesa 1930, zlasti med 26. avg. in sredo sept.; Kol. Gregorčičeva založbe, 1947, 56–69; ULj 422–3. Smj.

REJEC Albert (Berti), narodnoobrambni delavec in publicist, r. 6. apr. 1899 v Tolminu, u. 27. okt. 1976 v Lj. Oče Ivan, Liščarjev s Kneže, kovač, mati Marija Rejec z Grahovega ob Bači. Osn. š. v Tolminu, slov. gimn. v Gor. do izbruha prve svet. vojne, nato kot begunec na Škofijski klas. gimn. v Šentvidu nad Lj., kjer je 1918 z odliko maturiral. Zaradi telesne šibkosti po stradanju v begunstvu ni bil vojak v prvi svet. vojni. Oče u. kot vojak 1917. R. je bil od 1919–22 tolmač na it. podprefekturi v Tolminu, nato tolmač na drž. svetu (Consiglio di Stato), najvišjem upr. sodišču v Rimu za slov. in nem. jezik, obenem je bil vpisan na Pravni fak. v Padovi in nato v Rimu. Sodeloval je v pouličnih bojih proti faš. legijam ob pohodu na Rim in po 28. okt. 1922 izgubil službo. Nato je še vse leto 1923 s prihranki in inštrukcijami živel v Rimu, dopisoval v E in bil v stikih s slov. drž. poslancema V. Ščekom in dr. J. Wilfanom ter s hrv. drž. poslancem dr. U. Stangerjem. Zbolel je za tuberkulozo, se 1924 vrnil v Tolmin in med boleznijo študiral jezike. Dr. J. Wilfan mu je v začetku 1925 poveril mesto tajn. polit. društva E za gor. pokrajino, ki ga je opravljal do dec. 1928 ter urejal gor. stran E in Novic, skupaj s F. Bevkom GorM. Ker je bilo polit. organiziranje izven faš. stranke po 1925 onemogočeno, je R. z Z. Jelinčičem (PSBL I, 583–84), tajn. ZPD v Gor., skrbel za delovanje PD, dij. in štud. organizacij, prirejal predavanja, prireditve in skupinske kult. izlete v naravo izven nadzorstva faš. polic. organov. R. in Jelinčič sta organizirala poleti 1925 enotedenski tajni dij. tečaj v vasi Krn z nad sto udeleženci. Zaradi ovadbe je prišla z zamudo dveh dni v vas Krn večja skupina karabinjerjev, ki so preiskovali hiše, skednje in hleve. Naslednji dve poletji, 1926 in 1927, sta organizirala tak tečaj na Laznah pri Lokvah, nato 1928 v Cvetrežu na Banjški planoti. Tu je R. prvič srečal D. Zelena (gl. čl.), ki je z I. Grahorjem (PSBL I, 470–72) prišel iz Lj. R. in Jelinčič sta po ukinitvi slov. šol 1925 organizirala širokopotezno razdeljevanje abc Prvih korakov in tajni pouk slov. jezika. Faš. so plenili Prve korake otrokom v šoli, na poti v š. in doma. R. in Jelinčič sta po prepovedi PD 1927 priredila s sodelavci številne izlete v hribe in gozdove s predavanji. R. je poleti 1927 predaval na Kotlu izletnikom iz Baške grape, 11. sept. 1927 na Ligu udeležencem zborovanja vseh PD Brd, jun. 1928 sta R. in Jelinčič vodila izlet PD z Vipavskega na Golake. Poleti 1927 sta Sr. Logar (PSBL II, 293) in L. Valentinčič (gl. čl.) vodila zborovanje mladine nad Levpo pri Avčah. PD s Kobariškega z okrog sto udeleženci so zborovala poleti 1928 na planini Kuhinja pod Krnom. Več izletov s predavanji je bilo v Benečijo, na Kobiljo glavo, na Krn, na Trstelj, Fajtji hrib, Kucelj, Trnovski gozd itd. Ker je faš. hudo oviral in 1928 ukinil zadnje slov. in hrv. organizacije in niso mogle več na nobenem področju delovati, so bili Slov. pognani v ilegalno dejavnost. Zlasti mladina je bila aktivna. 4. sept. 1928 je bil ukinjen tudi dnevnik E zaradi dveh R-evih člankov (pogreb dekana Rojca v Tolminu in dvovrstično poročilo, da je kneginja Aosta obiskala cirkus v Gor.). Že 1925 je skupina nar. zavednih ljudi na Tržaškem (F. Peric - ur. E, A. Grbec - odg. ur. E, J. Gabršček - tajn. PDE) ustanovila tajno organizacijo TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). To ime se sprva ni prijelo, ker niso gledali na formalno stran in se je govorilo samo o »organizaciji«, delno pa tudi zato, ker so se prej razšli, preden so začeli res delovati. R. je z Jelinčičem jan. 1927 priredil polit. tečaj članov PD v Gor. za ileg. dejavnost, poleti 1927 pa je bil ustanovljen tajni odbor za gor. pokrajino s člani A. Rejec, Z. Jelinčič, A. Sfiligoj in dr. J. Gruden. R. in Jelinčič sta pred tem pozimi 1926–27 organizirala tajni kanal Bohinj-Baška grapa-Gor., nato pred koncem 1927 drugi tajni kanal Bohinj-Žabče pri Tolminu. Po obeh je prihajalo mnogo knjig in slov. ter it. antifaš. literature, ki so jo dobivale nastajajoče tajne celice po vaseh Baške grape, Soške in Vipav. dol., Brd itd. R. je medtem z Jelinčičem napisal 2 štev. lista Borba, ki je bila natisnjena v Trstu. 31. avg. 1927 so se sestali na Nanosu R. in Jelinčič za Gor., D. Sardoč (gl. čl.), J. Dekleva (PSBL I, 264–65), A. Šavli (gl. čl.) za Trst, J. Vadnjal (gl. čl.) za Pivko, da se domenijo o osnovnih nalogah organizacije in da koordinirajo ileg. dejavnost po vsej Jul. krajini. Sprejeli so naslednje sklepe: organizacija je tajna in mora delovati skrajno konspirativno; osnujejo naj se trojke in samo njen načelnik naj vzdržuje zvezo z določenim članom druge trojke; demonstrativno naj se nastopa proti poitalijančevanju slov. otrok v it. šolah s požigom šol in otr. vrtcev v več krajih hkrati in izdajo naj se učbeniki za pouk slov. v slov. družinah; izdaja naj se tudi tajno glasilo organizacije, ki naj se razpečava z mrežo poverjenikov v vsaki vasi; vzdržujejo naj se zveze s somišljeniki v Jsli in organizirajo vodniki za ileg. prehode preko meje; vzdržujejo naj se stiki s slov. primor. polit. in gospodar. izseljenci in čimbolj naj se omeji izseljevanje. Z R. so poleg Jelinčiča v Gor. aktivno sodelovali zlasti T. Majnik, S. Logar, T. Rutar, D. Bajc, Zmago Krašna, F. Obidova, Rado Humar, Hilarij in Sonja Frančeškin, Albin Valentinčič, I. Leban in drugi (gl. članke o njih v PSBL). Zlasti študentje med njimi so hodili po Gor. in Goriški za prosveto, za E, za TIGRa in od široke mreže zaupnikov in drugih ljudi vse izvedeli, tako da je bilo vodstvo zelo dobro informirano. R. je imel na kvesturi zaupnika it. antifašista, ki ga je pogosto vnaprej obveščal o ukrepih policije in marsikatero zadevo spravil v predal. Enako ga je obveščal tudi Alojz Černe z Vogrskega, ki je bil pri kvesturi. Tako je omogočil marsikak pobeg in preprečil marsikako aretacijo. - Imel je zvezo z jsl. konzulatom v Trstu, z obmejnim komisariatom na Jesenicah (T. Batagelj, PSBL I, 45), z Jugosl. Matico v Lj. Čeprav je bil R. liberalec, je imel dobre osebne stike tudi z duhovniki, ki so javno delali, zlasti je cenil politika V. Ščeka in poznal sploh vse javne delavce na Gor. Dec. 1928 je policija odkrila tajni kanal v Baški grapi in aretirala kurirja Fr. Droleta iz Porezna, Fr. Goloba z Grahovega, Ign. Šturma s Kneže in Ang. Torkarja iz Podbrda. R. se je aretaciji umaknil v Renče, nato v Biljano, Hum in Podsabotin. Policija je izdala tiralico, razpisala nanj visoko nagrado ter ga vztrajno in z vedno večjim aparatom iskala. V Gor. so zaprli brata Maksa in T. Majnika. R. je po sklepu gor. tajnega odbora - eksekutive konec febr. 1929 v najhujši zimi v spremstvu vodiča Jer. Luznika (PSBL II, 317–18) pri Rodici prečkal bohinjske hribe in se 1. mar. pojavil na lj. ulicah, da so ga videli it. ovaduhi, nakar so prenehale aretacije in kroženje polic. avtomobilov po Gor. R. je v Jsli poživil dejavnost TIGRa in ustanovil tajni odbor, katerega člani so bili R., D. Zelen in T. Černač, kasneje tudi J. Godnič. F. Kravanja na Jesenicah je bil v tesnih stikih z njimi od 1935 naprej (gl. članke). Zelen je prevzel gverilsko stran, Černač in Godnič sta bila izredno spretna kurirja. Na Zelenovem domu v Lj. so razmnoževali na ciklostilu v največji tajnosti samo za Prim. 11 let list Svobodo, vmes ponovno nekaj številk Borbe 1934, Ljudske fronte 1935 in Straže ob Soči 1936, ki jih je pretežno pisal R. sam. Svoboda je bila po vsebini nad strankarskimi razprtijami med grupacijami prim. emigrantov in tudi ni bila pod vplivom struj polit. in strankarskega življenja v Jsli. Pri razmnoževanju so pomagali še S. Lenar-Božič, A. Laharnar in Zvon. Lasič (gl. članke). Kurirji so te liste in drugo liter. sami ali v družbi priložnostnih pomočnikov sproti odnašali po ustaljenih poteh preko zastražene meje na Prim. R. se ni smel naseliti v Lj., ampak v Bgdu, od koder je stalno hodil v Sjo in ilegalno čez mejo. - R. je takoj po prihodu v Lj. organiziral tiskanje ogromne količine letakov proti udeležbi prim. Slov. na faš. volitvah 24. mar. 1929. Letaki so bili v noči pred volitvami natrošeni ali podtaknjeni vsaki družini v vseh naseljih, razen v Istri, ker je bil uničen tisti del letakov, ki jih je poseben kurir prinesel na jsl. konzulat v Trst. - R. je preko komunista I. Regenta (gl. čl.), ki je že pred njim prebežal v Jslo in dobival na naslov Jugosl. Matice v Lj. it. antifaš. liter. iz Pariza, vzpostavil in gojil zveze z it. antifašisti, zlasti s krogom Carla Rosselli]a (kasnejše gibanje Giustizia e Libertà) in Lussujem, ki so mu bili najbližji, ker so terjali direktno fizično borbo proti faš. režimu s sabotažami in podobnimi akcijami, medtem ko so stare stranke socialisti, republikanci, liberalci, demokrati in komunisti tiskali liste in apelirali na it. množice v imenu demokracije, socialističnih idej in svobode. Rossellijevi skupini so tigrovci pomagali s pošiljkami eksploziva iz it. vojnih kavern v bližini Volčanskih Rut. It. antifaš. so upali, da jim bo s pomočjo njihovih ileg. grup mogoče organizirati splošen upor proti faš. režimu. Obrnili so se na R., da bi TIGR vezal faš. sile v vzh. delu sev. It., a oni bi organizirali upor zahodno od Tilmenta. Ker pa seveda niso obstajali objektivni pogoji za revol. akcijo v It., ker laš. režim ni bil v razkroju (zaradi izgubljene vojne ali notranjih družbenih nasprotij), se je vsa široko zamišljena akcija teh antifaš. v bistvu omejila samo na posamezne akcije njihovih aktivistov, a ljudstvo se pred organiziranimi, do zob oboroženimi faš. legijami ni upalo ganiti. Vse akcije TIGRa niso nič zalegle, ker ni bilo odziva v It. in se je ves polic. aparat vrgel na likvidiranje narodnoobrambnega vrenja med slov. in hrv. mladino v Jul. krajini (1. trž. proces). - S poznavanjem ileg. prehodov na mejah in z zvezami, ki so jih imeli tigrovci med prim. uslužbenci v obmejnih komisariatih in po železniških upravah, so omogočili slov. in ital. antifaš. ileg. prehode čez jsl.-it. mejo in s ponarejenimi dokumenti v dežele zah. Evrope. - V letih 1929–30 je organizacija izvajala vrsto akcij v sodelovanju s trž. bazoviško skupino in s posameznimi skupinami posebno na notranjskem Krasu in v slov. Istri. Aktivistični del je napadal tiste faš. institucije, ki so imele najbolj raznarodovalni značaj, tako npr. sedeže Dopolavora, it. otr. vrtce in šole. - Po grenki izkušnji bazoviških ustrelitev so bile v organizaciji izvršene korenite reforme. Iz prvotno mladinske organizacije so postali vsenarodna. Po 1930 pa do začetka svet. vojne 1939 so prenehali izvajati direktne atentate, prave teroristične akcije, razen manjših sabotaž in naključnih srečanj s faš. obmejnimi miličniki ali pa s polic. agenti v zasledovanju tigrovskih trojk. V tem času jim je šlo predvsem za to, da se s sestanki preko meje, z listi in knjigami, ki so jih kurirji v velikih množinah stalno prenašali na Prim., ohrani in krepi v ljudstvu zavest narodne identitete, da čuti, da je v njegovi sredini prisotna tajna organizacija, ki deluje v duhu njegovih upanj in hotenj, ga brani in po potrebi maščuje. - Skupno so sicer večkrat tehtali možnost atentata na Mussolinija, najbolj resno 1938 ob Mussolinijevem obisku v Kobaridu (Fr. Kavs, PSBL II, 30–31); a do uresničitve ni nikdar prišlo. Po R-evem prizadevanju so prim. rojaki, oficirji v jsl. vojski (med njimi Vl. Gradnik, PSBL I, 470), sodelovali v TIGRu in iz Makedonije iz skladišč orožja iz prve svet. vojne v kovčkih spravljali v Bgd orožje in strelivo. Poleti 1934 je približno 30 tigrovcev skrivaj preneslo čez mejo večjo količino orožja in streliva, ki so ga I. Vadnjal, F. Sluga, J. Semec (gl. članke) in Jakob Dolenc skrili po kraških jamah v bunkerje pod Kožljakom nad Žejami. Po dogovoru D. Zelen-P. Tomažič so okr. 100 kg tega orožja kasneje izročili trž. sekciji KPI. Ko je 1929 iz Trsta prebežal v Jslo odvetnik dr. I. M. Čok (PSBL I, 245–46), je dosegel od oblasti, da so mu dovolile ustanoviti v Bgdu osrednjo organizacijo jsl. emigrantov iz Jul. krajine, ki naj bi skrbela za emigrante in seznanjala javnost s krivicami, ki se gode slov. in hrv. manjšini v It. R. je pod ileg. imenom Anton Mladen prevzel posle generalnega tajn. te organizacije in tako kril svoje ileg. dejavnosti pri TIGRu. Mednar. javnost je skušal seznaniti z genocidnim stanjem slov. in hrv. manjšine. Po nekaj predhodnih sestankih v Innsbrucku in Zürichu je jul. 1936 osebno z Zelenom v Parizu (3. podpisnik J. Godnič) s podpisom akcijskega pakta med TIGRom in KPI dosegel prvo mednar. priznanje slov. in hrv. manjšine v It. Ta pakt je predvideval pravico samoodločbe slovan. manjšin v Jul. krajini v primeru, da pride KPI na oblast. Drug tak mednar. uspeh je bil sestanek L. Čermelja (PSBL I, 225–29) z balkanskim odb. angl. spodnje zbornice 1937. - Zadnja leta pred drugo svet. vojno je R. iskal zaveznikov pri vseh nasprotnikih faš. It. in nacistične Nem. Tako je. navezal stike z begunci iz Nem., Avstrije in od Hitlerja zasedenih dežel in z angl. Intelligence Serviceom. Od Angl. je dobival eksploziv (ne orožja, ker so rekli, da ga nimajo) in priprave za rušenje železniških prog. Iz Bgda so to tovorili v Lj. in naprej čez it. in avstr. mejo. TIGR je preko Kravanje na Jesenicah zalagal z orožjem koroške antifaš. v Avstr. (glavni Alojz Knez). R. je sestavil razne memorandume in tekste interpelacij za angl. parlament, da bi se takrat, ko je bila Angl. izolirana in v največjih težavah, izdala od strani angl. vlade kaka obvezujoča izjava glede jsl. manjšin v Jul. krajini. Pogajanja so se vlekla. TIGR je skrbno pazil, da ne izvrši na jsl. ozemlju kakega sabotažnega dejanja proti Nemcem ali It., kar bi povzročilo takratnim jsl. vladam težave s strani osi in jih predčasno povleklo v vojno. Ko so Nem. in It. prišli na sled sabotažnim akcijam v Avstr. in It., so zahtevali s posebno noto od Cvetković-Mačkove vlade, da izročijo R. kot it. državljana It. Jsl. vlada je izdala tiralico proti njemu in razpisala nagrado 25.000 din na njegovo glavo. Od jun. 1940 do 27. mar. 1941 je živel ileg. v Bgdu. 5. apr. 1941 je imel zadnji sestanek z angl. vojaškim atašejem v Bgdu, ko so Angl. v naglici zapuščali Bgd. Pozvali so R., naj se jim pridruži, kar je ta odbil. 10. apr. se je pred prihajajočimi Nemci umaknil iz Bgda proti Bosni zbirat prostovoljce za nadaljevanje boja, a je prišel le do Lajkovca v Srbiji, kjer so mu nem. tankovske enote presekale pot. Skrivaj se je vrnil v Bgd, kjer se je skrival po raznih stanovanjih. Konec okt. 1941 je Gestapo zasumila, da se skriva v Bgdu. Zaradi hitrega obvestila Toma Tollazzija, da so njegovi prijatelji F. Dominko (PSBL I, 311), Desan, sin A. Batagelja (PSBL I, 45), in Ela Potočnik aretirani, mu je uspelo zbežati v začetku nov. iz Bgda. Preko Varvarina, kjer so mu odvzeli ponarejeno legitimacijo, Kruševca in Stalaća se je ustavil v Nišu. Po posredovanju prim. prijateljev mu je tolmačica za nem. jezik Mara Tomše preskrbela legitimacijo na ime Ciril Hrast, begunec iz Štajerske, ki mu je omogočila nadaljnjo eksistenco. Ker so ga Nemci iskali in po Nišu obešali ljudi, je po nekaj mesecih zbežal v hribovski kosanički srez, v Kuršumlijo, ker je računal, da ga tam nihče ne bo spoznal. Bil je povezan s part. in od časa do časa zbežal v hribe, kadar je postalo v Kuršumliji prenevarno. 1944 je vstopil v novoformirani kosanički part. odred. Po osvoboditvi Bgda se je pod svojim pravim imenom prijavil kot borec v slov. bataljon prve krajiške brigade, nato je bil šef propagande v it. brigadi »Italija« na sremski fronti. Konec jan. 1945 je bil aretiran, zaprt v Glavnjači in kasneje v neki vili na Dedinju, vsega skupaj tri mesece. I. Regent mu je rešil življenje, ko je potrdil, da je 1936 sklenil s KPI pakt. - Od nov. 1945 do jul. 1948 je bil zaposlen kot tolmač za tuje časnikarje pri tiskovnem uradu pri predsedstvu vlade SRS. 1948 je dosegel premestitev na Inštitut za narodnostna vprašanja pri U v Lj. na prim. oddelek, kjer se je predvsem ukvarjal z Benečijo. 1959 je bil hkrati z dr. L. čermeljem na silo upokojen. Po upokojitvi je še več pisal, zlasti v zamejske slov. liste in publikacije. Bil je redni sodelavec PDka z dopisi iz Benečije, Gosp z dopisi iz Lj.; zlasti pomembno je bilo njegovo svetovalstvo in sodelovanje z ur. Matajurja Vojmirom Tedoldijem; stalen in plodovit sodelavec je bil pri Trinkovem koledarju. Z referati o Benečiji in Reziji na Inštitutu za narodnostna vprašanja, s publicistično dejavnostjo, s predavanji in vodenjem izletov v dobi, ko se v osrednji Sji še ni pisalo o njih, je odločilno pripomogel k osveščanju o prisotnosti teh dveh pokrajin v slov. narodnem prostoru. - Kar je R. pisal pred vojno v ileg. liste, je vse izgubljeno. Arhiv TIGRa z enim izvodom vsega, kar so tiskali, so tik pred vojno zakopali v železnem zaboju na vrtu Kosovelove ulice 11 v Lj. Po vojni ga je notr. uprava izkopala in je izginil. Andrej Vovko je v ZČ 1978, 32, 144–47 objavil R-evo nepopolno bibliografijo tega, kar je izšlo po letu 1950 do njegove smrti. Obsega okr. 140 enot in ne zajema vsega. Nekaj R-evih pomembnejših del: Bibliografija slov. zgodovine (Publikacije iz let 1945–50); Bibliografija o prim. problemu, ZČ 5, 1951, 506–12; Tolminska med dvema vojnama, TolmZb 1956, 31–37; TIGR, Borec 1957, 463–64; Industrializacija na slov. narodnostnem ozemlju pod it. upravo, Gospodarski koledar 1958, 20–25; Bibliografija o problemih obmejnih pokrajin ob jsl.-it. meji 1951–1958, ciklostil, 1959; Komu Trst?, 1953, brošura, izšla tudi v angl., franc. in esperantu; Pred 50 leti v Gorici, JKol 1960, 157–63; Prvi slov. gor. list, JKol 1961, 174–77; Popotni vtisi ruskega profesorja, JKol 1961, 178–84; Leti 1914 in 1915 na Goriškem - na prelomu iz mirnega v nemirno obdobje, JKol 1962, 127–33; Stare in nove pravde Kanalske doline za služnostne pravice, JKol 1964, 142–49; Rezija, domače krbi, JKol 1965, 199–204; skupaj z Z. Jelinčičem: »Adrija« na Goriškem pred in po prvi svet. vojni, JKol 1965, 164–76; Zgod. perspektive na leto 1866, PDk 22.-26. okt. 1966; Neumrljivost slovenščine v Beneški Sloveniji, Zaliv 1966, 72–84; Sto let Beneške Slovenije v združeni Italiji, JKol 1966, 72–84; Dolina pod Višarjami, KMD 1966, 97–102; V zgod. senci starogorskega obzidja, JKol 1967, 137–51; Nasledki emigracije v Beneški Sloveniji v šestdesetih letih tega stoletja, JKol 1968, 87–106; Protikoncilske tendence proti rabi slovenskega narečja vernikov v videmski pokrajini, JKol 1969, 127–42; Stara gora - božja pot zahodnih Slovencev, KMD 1969, 110–13; Kako je v Gospodovem letu 1970 v Beneški Sloveniji?, TKol 1970, 42–57; Jožef Marchet furlanski duhovnik in ljubitelj Slovencev, KolGMD 1970, 51–55; Dr. Uliks Stanger, poslanec slovensko-hrvaške koalicije v Italiji, JKol 1971, 187–93; Zgodbe slovenskih posoških duhovnikov v Italiji med prvo svet. vojno, KolGMD 1971, 96–119; Demografski premiki v širšem obmejnem pasu zahodne Slovenije in dežele Furlanije-Julijske krajine v polstoletju 1910 do 1961 JKol 1972, 154–64; Duh preporoda v razseljeni Beneški Sloveniji, KolGMD 1972, 107–11; Kje v svetu živijo Beneški Slovenci?, TKol 1972, 43–49; Dva majhna sosednja naroda, Pič 1973, 88–94; Cerkev v slov. zamejstvu, KolGMD 1973, 129–35; Čermeljevo delo in vloga v novejši zgodovini zahodnih Slovencev, JKol 1974, 142–53; Božo Milanovič v borbi za narodne pravice, KolGMD 1975, 118–22; Tisočletno poslanstvo slov. duhovnikov v Beneški Sloveniji, KMD 1975, 133–39; Kobariški preboj, JKol 1977, 231–36; Baski in Slovenci, KolGMD 1977, 37–40. - Gibanje TIGR je bilo množično narodnoobrambno nestrankarsko gibanje in je višek duhovnega in moralnega vzpona prim. človeka v samoobrambi za narodno in osebno čast ter obstoj; množično, ker je zajemalo vse plasti prebivalstva (gl. sezname obtožencev 1. in 2. tržaškega procesa). Nastalo je samoniklo na Prim. kot splošen odpor zoper razglašeno namero faš. oblasti, da izpelje nasilno asimilacijo do končnega izničenja vsega slovanskega v Jul. krajini. R. je bil ideator in soustanovitelj tega gibanja in mu je dal programsko vsebino in skupaj z Zelenom organizacijsko obliko in načine polit. in akcijskega delovanja. Znal je v osebi intelektualca spojiti kot duhovni vodja TIGR zamotano moralo smotrnega nasilja z abstraktno polit. koncepcijo. Naučil se je široko misliti, svetovno, kako je treba manjšinsko vprašanje polit. postaviti. Bgd je bila dobra šola za diplomate. Bil je konkreten, trezen in realen, s čustvi v glavi, človek akcije, samodiscipliniran. Kot tipičen ilegalec ni govoril o svojem delu. Zato je še mnogo neraziskanega v njegovem delovanju. R. je bil v snovanjih sam, sam v odgovornosti, sam sebi kritik. Njegovo bistvo, tako izrazito uglašeno s čustvom in razumom prim. ljudstva, ga je usposabljalo za vodenje upora z orožjem in politiko. Od tod njegov karizmatični vpliv na prim. ljudi, ki jih je znal usmeriti povsem svobodno v skupno akcijo. Užival je popolno zaupanje in predanost svojih sodelavcev in terenskih aktivistov. V času svojega ileg. delovanja je izničil svoje osebno življenje v prepričanju, da ne bo preživel. Bil je ves v službi svojega gibanja, ki je angažiralo vse njegove sposobnosti. Zato je naivno misliti, da je s svojimi akcijami služil komur koli drugemu kot svojemu gibanju.

Prim: O A. Rejcu in TIGRu - razgovori z A. Rejcem, s T. Rutarjem, J. Godničem in F. Dominkom; SBL III, 75; Z. Jelinčič, Ob 30-letnici strelov v Bazovici, JKol 1960, 45–54 in 1961, 57–63; V. Španger, Bazoviški spomenik, 1965; I. Regent, Spomini, 1967; C. Zupanc, 70 let Alberta Rejca, Sreč 1969, 4, 59–63; M. Kacin-Wohinz, Appunti sul movimento antifascista sloveno della Venezia Giulia. Documenti. Quaderni, vol. II, Centro di ricerche storiche Rovigno 1972, 383–450; T. Rutar, Kratek pregled delovanja ilegalne organizacije TIGR na Tolminskem 1927–1940, TolmZb 1975, 315–61; S. Fatur, Pivka med obema vojnama, Ljudje in kraji ob Pivki, 1975, 208–45; pojasnilo A. Rejca o TIGRU in pismo J. Vilfana 6. in 8. maja 1976 v PDk; nekrologi ob Rejčevi smrti: J. Koren v PDk 29. okt. 1976, KatG 4. nov. 1976, NL 4. nov. 1976, L. Berce v Gosp 5. nov. 1976, T. Rutar v PrimN 5. nov. 1976, F. Dominko v Delu 16. nov. 1976, I. Predan v NMat 15. nov. 1976, S. Martelanc v M(Trst) 1976; J. Koren v JKol 1977, 83–84; J. Kragelj v KMD 1978, 327–28; D. Sepić v Istri 1977, 2/3, 155–58; Ferenc, Tiger, pass.; M. Kacin-Wohinz, Ljudskofrontno povezovanje Slovencev v It., v zborniku ob 40-letnici ustanovnega kongresa KPS, 1977, 135–54; S. Pahor, Rojan skozi čas, Trst 1978, 52–56; S. Tuta, Odločilni nastop prim. mladine v letih 1926–27, Zaliv 1979, 1/2, 23–33; T. Rejec, pismo uredniku Zaliva, Zaliv 1979, 3/4, 315–18; A. Zidar, Spomini na organizacijo TIGR, TV-15 6., 13., 20., 27. sept. 1979; V. Čeligoj, Narodno-revolucionarna organizacija TIGR na Pivškem v letih 1927–1930, Sreč 1980, 21/22, 173–79; T. Rutar, Zmotne trditve o TIGRu, Sreč 1982, 32/33, 140–44; C. Zupanc, Revolucionarni boj prim. komunista St. Vilharja, Sreč 1982, 35, 307; F. Klopčič. Ne obeliti in ne očrniti preteklosti!, Sreč 1982, 35, 307; M. Kacin-Wohinz, O paktu med KPI in narodnoosvobodilnim gibanjem v Jul. krajini, Sreč 1982, 36, 386–87; M. Kacin-Wohinz, Iz arhiva KPI o akcijskem paktu med KPI in narodno-revolucionarnim gibanjem Slovencev in Hrvatov Jul. krajine dec. 1935 - mar. 1936, v GorZb 1982, 9, 109–22; A. Zidar, Resnica o TIGRu, PrimN 11. jun. 1982; D. Sardoč, Tigrova sled, 1983; B. Štih, recenzija Sardočeve knjige, Borec 1984, 10, 616–17; B. Škobrne, Je zdaj to zgod. resnica?, Borec 1984, 10, 627–32; A. Zidar, Resnica o TIGRu, Bistriški zapisi 1984,58–64; T. Rutar, Krivične trditve o vodstvu TIGR, Bistriški zapisi 1984, 2, 71–103; B. Marušič, Prof. dr. Fr. Dominko, strokovnjak za astronomijo (razgovor z njim), Sreč 1984, 48, 181–86; J. Humar, Razgovor z Andr. Šavlijem o nastanku organizacije TIGR, Sreč 1984, 49, 256–58; A. Sfiligoj, Boj Slovencev pod fašizmom za narodne pravice, 1984; Ob odkritju spominske plošče Rejcu 29. sept. 1985 v Tolminu: L. Berce, Spominu Alb. Rejca, Gosp 4. okt. 1985; KatG 3. okt. 1985; B. Marušič, Prim. vedno v ospredju Rejčevega zanimanja (iz govora Branka Marušiča ob odkritju plošče v Tolminu), PDk 5. okt. 1985; Fr. Dominko, Organiziran odpor se je začel na Nanosu (iz govora Fr. Dominka ob odkritju plošče v Tolminu), NRazgl 27. dec. 1985; V. Španger, Bazoviški spomenik, ponat. z uvodom B. Pahorja, Trst 1986; Al. Zidar, Doživetja tigrovca partizana, ZTT-Lipa Koper 1987.

Tatjana Rejec