Rehar, Radivoj (1894–1969)

Rehar Radivoj (Franc), književnik in časnikar, r. 4. jan. 1894 v Šturijah pri Vipavi. Osn. šolo je obiskoval v Vipavi, nižjo realko v Idriji in trg. akademijo na Dunaju. Bil je urednik Mariborskega Delavca (1919–20), glavni urednik Tabora (do 1924), nato mrb urednik Jutr. Novosti in NDk, Jsln in glavni urednik MV (do 1941). Med nemško okupacijo je bival v Lj. – Pod imeni R. R. Rovanov, Marij Skalan, Radislav Rudan, Errah je pisal pesmi, črtice in novele za DP, Sn, Knjiž. Jug, LZ, M, Mladino, Naš glas, Odmeve, KGM, ŽS, Ženo in dom, S, D. Napisal je tudi ekspresionistično dramo Učlovečenje (misterij življenja), upr. v Mrbu 1931. Pod raznimi šiframi (-r, R. R.) so izšle številne R-jeve gledališke in slovstv. kritike ter poročila o kultur. dogodkih. – V knjigah je izdal: Koromandija, pesmi za mladino (samozaložba, Mrb 1927); Začarani krogi (Mlad. mat. 7, 1927); Vijolica Vera (Mlad. mat. 9, 1930); Potovanje po zvezdi večernici (Merkur, Lj. 1931); Vipavske povesti (Mrb 1933); Mlada vesna (Ljud. knjig., 1942); Argonavti (S-čeva knjiž., št. 53, 67; 1943); Živali in živalce (Nova zal. 1944); Bilo je nekoč (S-čeva knjiž., št. 110; 1945) ter prevode: O. Wilde, Lady Windermere, 1921; pesmi o kraljeviču Marku, 1932. *

REHAR Radivoj (krščen kot Franc), časnikar, pesnik, pisatelj in kult. delavec, r. 4. jan. 1894 v Šturjah pri Ajdovščini, u. 9. maja 1969 v Kopru za srčno kapjo. Oče Franc, kmet, mati Jožefa Bratož, gospodinja iz Orehovice pri Podnanosu, hčerka Lelja, por. Sancin (gl. čl.). Po sinovem rojstvu se je družina naselila na posestvo graščaka Mayerja na Rovni blizu Vipave in ga obdelovala. Tu je R. vzljubil in spoznal naravo, rastlinski in živalski svet, ki ga tako pogosto opisuje v pesmih, pripovedkah in pravljicah za otroke. Osn. š. je dovršil v Vipavi, nižjo realko v Idriji, Trg. akad. na Dunaju. Po prvi svet. vojni je začel med rojaki zbirati podpise za plebiscit, zato se je moral umakniti preko meje. Naselil se je v Mariboru in se posvetil časnikarskemu poklicu. Najprej je bil ur. neodvisnega polit. dnevniika Mariborski delavec (1919–20), nato glavni ur. mrb. dnevnika Tabor (ustan. 27. avg. 1920 do 1924); mrb. ur. narodno radikalnega dnevnika v Lj. Jutranje novosti (izh. od jan. do dec. 1923), neodv. polit. dnevnika Narodni dnevnik (izh. od 1923–28) in dnevnika Jugoslovan (izh. od jun. 1930 do nov. 1931); nazadnje je bil ur. Mariborskega Večernika Jutra, naslednika Tabora (1927–41, od 1932–35 odgov. ur., potem kult. in zunanjepolit. ur.). Istočasno je bil dopisnik raznih jsl. in tujih listov, tako Prager Presse in Neue Zuericher Zeitung, od maja 1939 do apr. 1941 tudi Timesa in Daily Telegrapha. »V časnikarski publicistiki se je razpisal v vseh zvrsteh časnikarskega oblikovanja: od uvodnika in feljtona, od gledališke in knjižne recenzije do polemike in romana... Tu je izpričal odlične kvalitete: razgledanost, bogat besedni zaklad, spretno zasnovani koncepti v kompoziciji, lahkota in brzina v sukanju peresa« (Fr. Vatovec). Večernik je odprl vsem sodelavcem, ne glede na njihovo polit. ali strujno pripadnost. Zlasti se je odločno boril zoper nacizem in fašizem, za Prim. in Koroško. »V času pred napadom na Jslo je bil R. edini Slov., ki ga je imenoma napadala nacistična publicistika zaradi njegovih načelno neizprosnih člankov, tako da je tedanji nem. poslanik v Bgdu terjal, naj ga lastništvo Večernika odstrani s položaja urednika. Ob hitlerjevskem vdoru so razpisali nagrado na njegovo glavo. Moral je v ilegalo« (Fr. Vatovec). - V Mrbu je urejal tudi neodv. revijo za polit., social., kult. vprašanja in leposlovje Piramida (izh. od maja 1936 do avg. 1937, vsega 10 št.). V njej je zapisal, da bi hotel biti v teh žalostnih časih, ko je vse v rokah polit. strank, nad njimi in nad nazori. »Na splošno je bila po pomenu precej skromna« (L. Legiša). V Mrbu je bil pobudnik in tajn. kluba Grohar ter 15 let preds. kluba Brazda, ki je povezoval vse upodabljajoče umetnike na Štajerskem. Prav v tem okviru so bile zagotovljene prve redne likovne razst. v Mrbu. Vneto se je zavzemal za napredek mrb. gledališča. - Ob nem. okupaciji se je R. preselil v Lj., kjer se je preživljal s pisanjem, po vojni pa se je naselil v Kopru in sodeloval pri Radiu Koper, SlovJ, PrimN, v Tr. pa pri JKol, PDk in Gosp. »Bil je nedvomno najvztrajnejši publicistični bojevnik za koprsko pristanišče in železnico. Zato je prejel turistično odlikovanje« (Fr. Vatovec). - R. je bil tudi neizčrpen liter. ustvarjalec. Ustvarjal je z lahkoto in v vseh liter. zvrsteh. Sodeloval je v večini tedanjih glasil: DP, Sn, Knjiž. Jug, LZ, M, Mladina, Naš glas, Odmevi, KGM, SŽ, Žena in dom, S, D, Umetnost, Vrtec, Angelček, NR, Galeb. Napisal je več sto mlad. in otroških pesmi, vrsto pravljic, legend, črtic in novel, romanov, dram in mlad. radijskih iger. Zanimivo je, da je bil med Slov. prvi, ki je napisal znanstveno utopični strip ter utopične in pustolovske kriminalke. V knjigah so izšla naslednja dela: za mladino najprej pesmi Koromandija (samoz. Mrb. 1927); pravljice Začarani krogi (Mlad. mat., 7, Lj. 1927); pravljična povest Vijolica Vera (Mlad. mat., 9, 1930); strip Potovanje po zvezdi Večernici (Merkur, Lj. 1931); novele Vipavske povesti (Knjiž. založba, Mrb. 1933); roman Semisiris (Zal. Piramida, Mrb. 1936). V Lj. je med zadnjo vojno napisal šest del: dvodelni roman Argonavti (Slovenčeva knjiž., št. 53, 67, 1943), kjer pod psevd. Radislav Rudan pripoveduje o Jazonu in starogrških Argonavtih, ki so šli v Kolhido po zlato runo; roman je poln junaštev, spletk, zarot, ljubezni, ljubosumnosti, sovraštva itd., prikazuje pa tudi starodavno kult. in versko življenje v tedanji dobi. Rina (psevd. Marij Skalan, Dobra knjiga, 1943) je psihol. roman iz meščanskega sveta, glavna junakinja Rina je poročena s stvarnim, dolgočasnim prof., potem se meša z nekim skladateljem. »Roman je uspešen, dokler se odvija v resničnem meščanskem oz. malomeščanskem okolju, neprepričljiv, ko prestavi pisatelj junakinjo v nekakšno inteligenčno bohemo, in ponesrečen, ko dá junakinji živeti v nekakšnem gledališkem, bolje kabaretnem svetu« (Smolej). Za mladino je izdal dve knjigi pesmi: Mlada Vesna (Ljudska knjig. 1942, psevd. Radislav Rudan) in Živali in živalce (Nova zal., 1944, isti psevd.), pravljice pa so v knjigi Bilo je nekoč (Slov. knjiž., št. 110, 1945, isti psevd.). Po vojni je napisal: strip Za očetom (SPor 1956, psevd. Janez Trnovc); Pravljica o ugrabljenih otrocih (Obz. Mrb. 1956, psevd. Vilko Banko) in Vodnik po koprskem okraju (Tur. podzveza Koper 1957, psevd. Rudo Goljak). - V predvojnih Večernikih so ostali romani, podpisani s psevd. Marij Skalan: Oceanopolis, utopični roman; Maščevanje prof. Kabaja, utop. roman; Sida Silanova, psihol. roman (ponatisnjen tudi v SN); Ramas in Jora, utop. roman; v medvojnem Druž. tedniku v Lj.: Demon ljubezni, psihol. roman; Popotovanje v usodo, pustolovsko detektivski roman; roman Izkoreninjeni so odkupili, a ne objavili. - R. je napisal več iger. V Mrbu so 28. mar. 1931 uprizorili njegov »misterij življenja v 16 slikah« Učlovečenje, 31. okt. 1944 pa v lj. SNG dramo v 3 dej. September. Drama je ibsenovska, v njej je nakazal problem starostne in družbene jeseni v Evropi in značilnosti moralnega razkroja tik pred drugo svet. vojno. Sorodna je njegovemu romanu Rina. Po šolah so veliko igrali njegovo otroško igro Palčki (rkp. izgubljen). V rkp. so ostala odrska dela: Pravljica o zlatolisti roži, mlad. igra; Voduljka, mlad. pravljična igra; Romilda, zgod. drama v verzih; Karantanska tragedija, zgod. drama v verzih; Panonska tragedija, zgod. drama v verzih; Nekje na Jutrovem, tragikom. v verzih; Moralisti, kom. v verzih. Radio Trst A je po vojni uprizoril več R-evih mlad. iger: Tri sestrice rožice, mlad. igra (1957); Velikan Samuh in deček Dane, pravljična igra (1960); Berač Lazar, pravljica (1967); Dvoje mask, rad. drama (1968); Institut Omega, rad. drama (1973) in vrsta drugih. Radio Trst A je prenašal tudi več dramatizacij R-evih del. Radio Lj. pa je od 23. avg. 1969 dalje prenašal utop. nadaljevanko v 5 epizodah Mojstrovine Sama Soma. Nekaj iger je prenašal tudi radio Koper. Mlad. pravljična igra Hrustač, nagrajena na natečaju SPZ Trst 1945 (1946?) je bila pomotoma uvrščena med part. igre v knjigi Težka ura (Kondor 94, Lj. 1967) kot delo neznanega avtorja. - R. je veliko prevajal, največ za časopise, v knjigah pa so izšli prevodi: O. Wilde, Lady Windermere (Mrb. tisk 1921); Pesmi o kraljeviču Marku, prepesnitev (Merkur, Lj. 1932); Esad Bey, Nikolaj II., roman (Piramida, Mrb. 1936); Alphonse Daudet, Lidija Feniganova (Piramida, Mrb. 1937). SNG v Mrbu je uprizorilo prevode njegovih iger: O. Wilde, Pahljača Lady Windermere (1922); (s Pavlom Rasbergerjem) Jacobson, Bruno Warden, Jean Gilbert, Noč v Kairu (1938) in Vlad. Janković, Sreča a. d. (1938). - V rkp. so ostale pesniške zbirke, povesti v verzih: Veverica Veverela, Vedomec Vodobrin, Čmrlj Cvetoslav, Basni v verzih in Ženske pesmi. - Psevd. in šifre: R. R. Rovanov, Marij Skalan, Radislav Rudan, Errah, Janez Trnovc, Vilko Banko, Rudo Goljak, Saša Vrbnik, R. R., -r, R. G. (v Gosp). Nekaj R-jevih otroških pesmi je uglasbil Karol Pahor (PSBL II, 559–60). - Poglavje zase so R-jeva prva povojna leta. Ker se ni držal kult. molka, mu po vojni niso dali službe. Že pred vojno je pisal v angl. liste, zato je po vojni z delom nadaljeval, in sicer skrivaj in naivno. Odkrili so ga, zaprli in postavili 13. apr. 1948 pred vrhovno sodišče LRS kot špijona skupaj s prof. Mirkom Bitencem, tehničnim nameščencem Jankom Sokličem, duhovnikoma Marijanom Doklerjem in Vinkom Zorom ter še sedmimi drugimi. Obtožnica ga je dolžila: »Obtoženi Radivoj Rehar je hotel na podlagi starega neplačanega računa za svoje špijonsko delovanje pred vojno v korist neke tuje obveščevalne službe obnoviti svoje špijonsko delovanje ter se je v ta namen obrnil na predstavnika tuje države v Lj. Ta mu je izplačal na račun zaostalega dolga 5.000 din ter mu dal nalogo, da napiše poročilo o gosp. in polit. položaju v državi, ki ga je ta predstavnik odnesel v Trst in tam predal tudi obveščevalni službi...« Delo se je nadaljevalo, angl. konzul, za tega je šlo, ga je povezal z neko žensko, kateri je R. oddajal fotokopirana poročila. Na razpravi, ki je trajala pet dni in jo je zastopal javni tožilec Vlado Krivic, je R. vse priznal, tudi to, da mu je dal konzul v 9 mesecih 123.000 din in zlato pero, toda prava obravnava se je zavoljo »predstavnika tuje države« odvijala proti njemu za zaprtimi vrati. Bitenca in Sokliča so obsodili na smrt z ustrelitvijo, R. in dva druga na dosmrtno prisilno delo, ostale na manjše kazni. Toda R. so že spomladi 1954 izpustili. (Pred vrhovnim sodiščem LRS se je pričela razprava proti špijonu Bitencu ter ostalim agentom tujih obveščevalnih služb, SPor 13.-17. apr. 1948).

Prim.: Vodnik po Mariboru, 1932; SBL III, 70–71 (osebni podatki); SGL III, 578–79; L. Legiša, ZSS VI, 335; V. Smolej, ZSS VII, 362–63, 374; Fr. Vatovec, Delo 4. jan. 1969; Isti, PrimN 1. jan. 1969 s sl.; PDk 10. maja 1969 s sl.; L. Berce, Gosp 16. maja 1969; Fr. Gerželj, PrimN 17. maja 1969; Lelja Rehar, Liki iz naše preteklosti, Radio Trst A maja 1979; SLNP 254; podatki hčere Lelje Rehar, por. Sancin, ki ima večino rokopisov, veliko tudi sin Radan Rehar v Lj.; arh. PSBL; SPor 13.-17. apr. 1948.

Jem.