Regent, Ivan (1884–1967)

Regent Ivan, politik in publicist, r. 24. jan. 1884 na Kontovelu nad Trstom, živi v Lj. Po dovršeni osnovni šoli si je trinajstleten poiskal zaslužka v Trstu najprej kot pomagač v žganjarni, nato kot tekač, vajenec na tovorni ladji in slaščičarski vajenec. Že med samoizobraževanjem v tem času je pisal književne poskuse v slovenščini in v italijanščini; nekaj slovenskih mu je jezikovno in drugače popravil profesor Julij Kleinmayr. Na že iz ranega življenjskega izkustva socialistično usmerjenega R-a so silno vplivali krvavi dogodki ob splošni stavki v Trstu 14.–16. febr. 1902. Pridružil se je z vso vnemo socialnodemokratski stranki, ki je kmalu zaupala mlademu aktivistu raznašanje RP tržaškim naročnikom. V RP je bil 11. nov. 1904 objavljen njegov prvi ugotovljivi feljton Na sejmu (podpisan I. R.), prej pa so bili že tiskani neki njegovi prispevki v tržaškem humorističnem Škratu (1903/4). Na V. strankinem zboru decembra 1904 v Lj. je bil R. med voljenimi zapisnikarji. Odtlej je bil med vodilnimi osebnostmi tržaškega političnega odbora JSDS in je aktivno nastopal na njenih nadaljnjih kongresih do IX. zbora (1914). R. je bil 1904/5 eden od ustanoviteljev in nato vodilnih odbornikov prvega modernega delavskega kulturnoprosvetnega društva med Slovenci, tržaškega Ljudskega odra, katerega prosvetno delovanje je napravilo tako silen vtis na Ivana Cankarja, ki je bil od svojega prvega tržaškega predavanja 1907 v izrazito prijateljskih stikih z R-om in njegovimi sodelavci. Od preselitve RP iz Trsta v Lj. jeseni 1905 mu je bil R. stalni neplačani tržaški dopisnik, kakor tudi Zarji, naslednici RP od 1911 do 1914. Njegovi dopisi in članki so največkrat nepodpisani, včasih pa signirani z i. r. in tudi z iris. Spomladi 1907 je postal R. glavni ekspeditor pri dnevniku Il Lavoratore, pri katerem je že pred tem sodeloval. Kakor je v članku Se ne strinjamo! (RP št. 66 z dne 28. jun. 1907) ostro obsodil italijansko socialnodemokratsko vodstvo v Puli zaradi kompromisa z italijanskimi liberalci pri občinskih volitvah, tako je R. energično vodil odpor slov. socialne demokracije v Trstu proti prav tedaj ustanovljeni razbijaški Narodni delavski organizaciji (NDO). V celjski D (št. 102 z dne 2. sept. 1907) je v nepodpisanem dopisu Slovensko delavstvo v Trstu in socialna demokracija opozarjal slov. meščansko javnost vprav na velikanski narodnostni pomen slov. socialne demokracije v Trstu. V začetku 1908 je ustanovila JSDS v Trstu tednik Delavski list, ki je izhajal do polovice 1909 pod R-ovim uredništvom. Po prenehanju Delavskega lista je R. postal uradnik okr. bolniške blagajne v Trstu in ostal v tej službi vse do konca 1919 (s presledkom vojnih let 1915 do 1918). Pred občinskimi volitvami v Trstu 1913 je imel R. na socialnodemokratskem zborovanju programatičen govor (objavljen v Zarji št. 558–561 z dne 16.–9. aprila in ponatisnjen v posebni brošuri Socialna demokracija in občinske volitve v Trstu 1913), ki ga je Lavoratore napadel po volitvah, češ da je s svojimi narodnostnimi zahtevami za Slovence dal italijanski nacionalni stranki gradivo za njeno kampanjo proti socialni demokraciji; ta napad je odločno zavrnila deželna konferenca slov. socialnih demokratov v Trstu 7. dec. 1913 (Zarja št. 754 z dne 9. dec.). Ko je IX. strankin zbor 28.–9. jun. 1914 sklenil prenesti sedež izvrševalnega odbora iz Lj. v Trst, je postal R. predsednik izvrševalnega odbora JSDS in je začel pripravljati nastop slovenske delegacije na nameravanem mednarodnem socialističnem kongresu na Dunaju o jsl vprašanju (prim. R-ov dopis H. Tumi z dne 17. jul. 1914). Delo izvrševalnega odbora je pretrgala avstrijska vojna napoved Srbiji, ob kateri je oblast ustavila strankino glasilo Zarjo, še preden je bila preseljena v Trst. R. je bil 1915 mobiliziran in je prebil v vojski do srede 1918. Tudi kot vojak je iz Gradca in drugih krajev sodeloval v socialnodemokratskem dnevniku Naprej, ustanovljenem sredi 1917, s številnimi politič. članki in feljtoni, signiranimi najprej z i. r., kasneje s psevdonimom I. Sokol. Po odpustu iz vojske sredi 1918 je R. pisal v Lavoratoru pod psevdonimom Alfa o tržaškem vprašanju in se zavzemal za skupno stališče tržaških socialnih demokratov obeh narodnosti.

Po prevratu in italijanski zasedbi je R. ostal v Trstu na čelu slov. in hrvatskih socialnodemokratskih organizacij zasedenega ozemlja. Na njegovo pobudo je bil 9. marca 1919 na sestanku zastopnikov slov. delavskih organizacij Trsta in okolice izvoljen »višji kulturni svet« za slov. proletariat tega ozemlja. Svet je izdajal od 8. maja do 10. okt. 1919 splošno revijo Njiva (najprej tedensko) na široki napredni osnovi pod socialističnim vodstvom; R. ji je kot glavni urednik napisal uvodno besedo in nekaj socialistično usmerjevalnih člankov (pod psevdonimom Ivan Sokol). R. je sklical in vodil 6. aprila 1919 meddeželno konferenco organizacij JSDS na zasedenem ozemlju, ki se je soglasno izrekla za revolucionarno smer III. internacionale in za sodelovanje z enako usmerjeno večinsko strujo italijanske socialistične stranke; prav tako je vodilno sodeloval na meddeželni konferenci 21. septembra 1919, ki je sklenila pristop slov.-hrv. organizacij v socialistično stranko Italije in izvolila delegate za njen kongres v Bologni. Na tem kongresu (okt. 1919) je bil iz slov. delegacije R. izvoljen v centralni odbor italijanske socialistične stranke in je v njem pripadal komunistični frakciji. Tedaj je zapustil službo pri bolniški blagajni in postal zunanjepolitični urednik Lavoratora, ki mu je bil nekaj časa tudi glavni urednik, hkrati pa dopisnik milanskega Avantija, sodelavec turinskega Ordine nuovo in revije Lo Stato Operaio (psevdonimi Matvej Orlov in Vanja Ukov). L. 1920 je dalj časa prebil kot član centralnega odbora v Rimu, kjer se je v prostem času pripravljal za izpit na višji tehniški šoli. V začetku 1920 je ustanovil Delo, ki je bilo v vsem času svojega izhajanja pod vodstvom R-a kot glavnega urednika od 20. febr. 1920 pa do 1926 ne le najboljše ogledalo revolucionarnega delavskega gibanja na Slovenskem, marveč mu je vtisnilo tudi svoj krepki pečat. Pred kongresom italijanske socialistične stranke v Livornu januarja 1921 je R. v Delu v polemiki z dotedanjim vodilnim sodelavcem H. Tumo zastopal komunistično smer; pod njegovim vodstvom so slov. in hrv. socialistične organizacije Julijske krajine pristopile h Komunistični stranki Italije, ustanovljeni ob odcepitvi v Livornu. R. je bil vodilna osebnost v pokrajinskem vodstvu KPI za Julijsko krajino do maja 1927, ko je emigriral v Jslo. Pri občinskih volitvah 1921 je bil R. izvoljen na komunistični listi v tržaški občinski svet, na katerega seje pa so komunistični odborniki zaradi terorja fašistov kmalu nehali zahajati. Ko so fašisti 1921 požgali tiskarno Lavoratora in Dela, se je R. vrnil v službo pri tržaški bolniški blagajni, iz katere ga je fašistična uprava 1926 odslovila. V dokaj tesnem sodelovanju slov. komunistov Julijske krajine z onimi v Jsli je bil R. 1925 soizdajatelj in sodelavec revije Zapiski Delavsko-kmetske matice v Lj., ki jo je oblast ustavila s 4. št.

Kot emigrant v Lj. je R. 1927/9 sodeloval pri ilegalni izdaji treh številk Dela (dve sta bili razmnoženi na opalografu, ena pa natisnjena v tiskarni Sja) in pisal v legalni tednik KPJ Enotnost, kjer je poleg aktualnih člankov objavil tudi zgodovinski pregled Trst in tržaško vprašanje ob polomu avstro-ogrske monarhije pod psevdonimom A. Mladen [Enotnost III/1928, št. 40 (26. okt.) – št. 45 (30. nov.)]. Tedaj je napisal tudi knjižico La Venezia Giulia durante l'occupazione a 1'annessione italiana e sotto il terrore e le violenze del regime fascista (60 str.), ki jo je izdala 1929 v Parizu italijanska sekcija Mednarodne Rdeče Pomoči kot 1. zv. zbirke Fascismo e lotta di classe. Med stopnjevanim preganjanjem komunistov je bil R. oktobra 1929 izgnan iz Jsle. Preko Dunaja je prispel v Pariz, kjer je 1930 vodil inozemsko izdajo Dela. Konec 1930 je bil izgnan iz Francije. Napotil se je v Bruselj, od tam pa v Moskvo kot zastopnik italijanske Rdeče pomoči v sekretariatu Mednarodne Rdeče Pomoči`(MOPR = Meždunarodnoe obščestvo Pomošči Revoljucioneram). V tej funkciji je bil do konca 1932, nato je bil pa do 1941 načelnik jugoslovanskega oddelka pri založbi tujejezične literature, ki je tedaj izdajala tudi srbske, hrvatske in slov. knjige; skupaj jih je izdala 64, od katerih polovico slov. Sodeloval je 1934 ob ustanovitvi slov. oddelka na KUNMZ (Komunističeskij Univerzitet Narodnih Menšinstv Zapada), kjer je predaval občno zgodovino. Pisal je v Lo Stato Operaio, revijo KPI, med drugim tudi o vprašanju jsl manjšine v Italiji pod psevdonimom Matteo, kakor se je glasil njegov priimek v Sovjetski zvezi. Pod pravim imenom je R. v Moskvi nastopil šele kot predstavnik Slov. v Slovanskem komiteju, ustanovljenem avgusta 1941. Tedaj je prevzel vodstvo na novo uvedenih slov. oddaj moskovskega radia. Objavil je več člankov v reviji Slavjani in sodeloval med drugim tudi pri reviji Meždunarodnaja literatura. Od poletja 1943 do konca 1944 je R. vodil višje politične tečaje za italijanske vojne ujetnike.

Febr. 1945 je prispel z II. jsl tankovsko divizijo iz SZ v Jslo ter apr. 1945 prešel na osvobojeno ozemlje v Črnomelj. Po osvoboditvi Trsta je v njem že 3. maja 1945 javno nastopil. Bil je član centralnega komiteja KP Trsta, nekaj časa urednik obnovljenega Lavoratora in sodelavec tržaške revije Il Comunista. Iz Trsta se je umaknil ob splošni stavki julija 1946, ko je bil ogrožen z zapornim poveljem zoper člane stavkovnega odbora; nato je bil v odsotnosti obsojen na štiri mesece zapora. Od junija 1947 je bil v vladi LRS najprej minister za komunalne zadeve, nato za delo in končno za prosveto; od aprila 1951 dalje je bil podpredsednik prezidija Ljudske skupščine LRS, po ustavni reorganizaciji LRS pa 1953 in 1954 član Izvršnega sveta LRS. R. je poslanec Ljudske skupščine LRS in je bil poslanec zvezne Ljudske skupščine. Od V. kongresa KPJ 1948 je član CK KPJ, od II. kongresa KPS istega leta pa član političnega biroja KPS oziroma član izvršnega komiteja CK Zveze komunistov Slovenije. Na ustanovnem kongresu Zveze delavskih prosvetnih društev Svobode 1952 je bil izvoljen za predsednika; od leta 1954 je tudi predsednik Izseljenske matice.

Po 1945 so izšli številni R-ovi članki in govori o aktualnih političnih vprašanjih, v zvezi z njegovo organizacijsko in družbeno dejavnostjo, zlasti na področju delavske prosvetne organizacije, in vrsta spominskih sestavkov v mnogih slov. časnikih in revijah (LdP, SPor, NS, NOja, Razgl, Ljudska uprava, DEn, Borec, Vprašanja naših dni, NRazgl, Sodobna pota, SocM, Tov, TT i. dr.). Med važnejše R-ove spominske, zgodovinske in teoretične sestavke od 1945 spadajo: Iz zgodovine tržaškega delavskega ljudstva, Primorska delavska enotnost I/1945, št. 1 (17. XI.) – št. 2 (5. XII.); K deseti obletnici in k razstavi KPS, NS 1947, 252–8; Ivan Cankar v Trstu, PDk 1947, št. 594; Ivan Cankar in tržaški delavci, LdP 1947, št. 110; Jože Srebrnič, ib. št. 90; Tržaški spomini na prvi maj, ib. št. 101; Slov. kulturni stiki s SZ pred osvoboditvijo (Intervju M. Boršnikove), SPor 1948, št. 57; Nekaj misli ob trideseti obletnici smrti Ivana Cankarja, Obz 1948, 514–6; Ob stoletnici Manifesta Komun. partije, NS 1948, 241–5; Nekaj o vprašanju obrambe demokratične revolucije, Delo 1949, št. 1–2, 33–41; Trideset let dela in boja KPJ, ib. št. 5, 1–11; K vprašanju revizionizma v marksizmu-leninizmu, ib. št. 8, 28–37; Nekaj o socialističnem gibanju na Primorskem (Odlomek neobjavljenih spominov), ib. 1950, št. 5–6, 1–22; »Ljudski oder« v Trstu, prva slov. ljudska univerza, Obz. 1951, 550–6; Ivan Cankar v Trstu, SocM 1952, 84–90, 154–7; Zvestoba primorskega ljudstva socializmu, v zborniku Partizanski dnevnik, Okroglica 1953; Majniški spomini NRazgl 1954, 1–2; Utrinki iz neobjavljenih spominov, Kron 1954, 1–6; Ob 10. obletnici smrti Jožeta Srebrniča, Jadranski kol. 1954, 62–3; Jubilej delavske prosvetne dejavnosti ob 50. obletnici Ljudskega odra v Trstu, ib. 1955, 145–8; Predgovor h knjigi Antonio Gramsci: Pisma iz ječe, Lj. 1955, 5–21; Ivan Cankar, Slovenski Jadran 1956, št. 20; Nekaj o Vorancu, Prežihov zbornik 1957, 102–4; Ob 60. obletnici ustanovnega kongresa Jsl. socialnodemokratične stranke v Avstriji, Sodobna pota 1956, 337–44; 55. obletnica tržaških februarskih dogodkov, Slovenski izseljenski koledar 1958, 45–7. – Izbor člankov do 1929 je R. izdal pod naslovom Poglavja iz boja za socializem, Lj. 1958; Iz mojega življenja, Sodobna pota 1958, 290–4; Nekaj misli in zgodovine, NRazgl 1959, 151–2; Ob izidu Brivčevih spominov, Spomini na italij. delav. pisatelja Giovannija Germanetta, Vestnik (Koper) 1958, št. 10; 55. obletnica tržaš. febr. dogodkov, Slov. izseljenski koledar, 1958, 45–7; Spomini in misli o ustanovitvi KPJ, NSd 1959, 323–30.

Prim.: H. Tuma (gl. Seznam oseb); Socialistično gibanje v Sji 1869–920 (Zgod. arhiv KPJ, Tom V, 1951, gl. Register osebnih in zemljep. imen); Ko je ko, 603; Vlado Kozak, »Visoka šola« Ivana R-a, NSd 1954, 78–85; B. Babič, SPor 1954, št. 11; R. Golouh, ib., št. 17; M. Kranjec, Obz 1954, 15 (s sliko); J. Liška, Ljudska prosveta 1954, 28 (s sliko); J. Potrč, SocM 1954, 1–2; A. Rejec, Slov. Jadran 1954, 5 (s sliko). Krm.

REGENT Ivan, politik in publicist, r. 24. jan. 1884 na Kontovelu pri Trstu, u. 26 sept. 1967 v Lj. Oče Jože, delavec, mati Apolonija Zlobec. Osn. š. obiskoval na Proseku, nato je s trinajstimi leti začel delati v prodajalni žganja in likerjev v Trstu, čeprav je želel nadaljevati šolanje na gimn. Menjal je več vajeniških služb (postrešček v trgovini s papirjem, slaščičarski vajenec, žganjarna), pomembno pa je, da se je takrat samoizobraževal. Zlasti, ko je prišel v stik s slov. sovrstniki, se je pričel narodnostno osveščati. Začel je pisati v slov. jeziku (drama Ivana Barkič, dve komediji in pesmi; vse to je danes uničeno). Po nasvetu prof. Julija Kleinmayrja (PSBL II, 61–62) je pričel dopisovati v tržaški humoristični list Škrat (izhajal med 1903–06) in se včlanil v trž. slov. Dramatično društvo ter nastopal v manjših vlogah. Na R-ovo poznejšo idejno polit. odločitev so vplivali krvavi trž. dogodki 1902. Tega leta se je vpisal v trž. sekcijo JSDS. Potlej je deloval v socialističnem gibanju in že od samega začetka zelo aktivno, veliko je prebiral, postal je raznašalec Rdečega prapora (RP) in bil na V. zboru JSDS v Lj. (1904) član delegacije trž. socialdemokratov. Na kongresu je bil za zapisnikarja. Po povratku v Trst so ga kooptirali v odb. trž. sekcije JSDS in tako je postal eden vodilnih trž. slov. socialistov in nastopal poslej na vseh naslednjih zborih JSDS. Skupaj z A. Jernejčičem je začel delati za ustanovitev Delavskega odra v Trstu; to je bilo prvo moderno delavsko kulturnoprosvetno društvo na Slov. R. je bil njegov ustanovitelj in je med pripravami na ustanovitev društva v trž. Delavskem domu prvič javno nastopil (1905). Istočasno je začel dopisovati v RP (verjetno je prva R-ova objava podlistek Na sejmu, RP 11. nov. 1904, podpisan I. R.), dopisnik je ostal tudi še kasneje, ko se je RP preselil v Lj., dopisoval pa je tudi v list Zarja, ki je bila naslednik RP (njegovi članki so nepodpisani, ali pa nosijo podpise i. r., iris). Ker je bil brez posla, je 1905 postal raznašalec RP za Trst, 1907 pa raznašalec (kmalu nato glavni ekspeditor) it. socialističnega dnevnika Il Lavoratore. V tem času se je izkazal že kot učinkovit časnikar (npr. polemika z it. socialisti zaradi paktiranja z liberalci na občinskih volitvah v Pulju) in je napadal zlasti Narodno delavsko organizacijo v Trstu (NDO), ki naj bi s podporo slov. trž. liberalcev delovala tako, da odtegne delavce vplivu demokracije. Prav zavoljo NDO je JSDS v Trstu začela izdajati lastno glasilo Delavski list (jan. 1908-jul. 1909), ki mu je bil R. urednik. List je dopolnil seznam slov. (in dvojezičnega) socialističnega tiska v Trstu (International, glasilo pekovskih delavcev; Železničar; Stavbinski delavec; Kamnarski delavec; Kovinar), zaradi šibkega finančnega položaja je prenehal izhajati. R. se je zaposlil pri okrajni trž. bolniški blagajni (s presledkom vojnih let je bil zaposlen vse do konca 1919). R. je seveda ostajal v polit. dogajanjih in posegal z volilno propagando v občinske volitve v Trstu 1909 (kandidatura slov. socialističnih predstavnikov ne le v okolici, marveč tudi v mestu Trst samem), prav tako tudi 1913. Slov. socialisti sicer volilnega uspeha niso dosegli, večalo pa se je število glasov, ki so jih kandidati prejeli. Za volitve 1913 je kot ponatis članka iz lj. Zarje izdal brošuro Socialna demokracija in občinske volitve v Trstu; napadel jo je Il Lavoratore, češ da preveč poudarja narodnostne zahteve Slov. Napad je zavrnila deželna konferenca JSDS v Trstu (7. dec. 1913). Pred pričetkom prve svet. vojne so socialisti predlagali, da bi se izvršni odb. JSDS iz Lj. preselil v Trst. Sklep o premestitvi je sprejel 9. zbor JSDS v Lj. (28. in 29. jun. 1914). Preds. izvršnega odb. je postal R., ki je začel pripravljati tla za delo slov. delegacije na mednarodnem socialističnem kongresu na Dunaju o jsl. vprašanju. Vse te akcije je prekinila svet. vojna. Še preden je It. napovedala Avstro-Ogrski vojno, je bil R. vpoklican, postal vojak in služil preko tri leta, do avg. 1918. Zaradi težav z vidom ni bil poslan na fronto, zato je lahko tudi kot vojak sodeloval z dopisi v takratnem slov. socialističnem tisku (Zarja; dopisi in podlistki, podpisani z i. r. in I. Sokol). - Ko se je vrnil v Trst, je dopisoval v Il Lavoratore (s psevdonimom Alfa), pisal je o trž. vprašanju in o potrebi soglasja med trž. socialisti obeh narodov. Na konferenci jsl. socialdemokratskih strank v Zgbu (6. okt. 1918) se je R. izrekel proti sodelovanju socialistov v narodnih svetih, kjer so bile sicer združene vse ostale polit. stranke. Svoje stališče zoper sodelovanje z drugimi strankami je pojasnil tudi v članku v Napreju (31. okt. 1918). Problematika sodelovanja socialdemokratov z meščanskimi strankami, na primeru Trsta pa zlasti sodelovanje slov. socialistov v trž. Narodnem svetu ter v it. Comitato di salute pubblica in s tem povezan prihod it. vojske v Trst (3. nov. 1918), je vzbudila v memoaristiki in zgodovinopisju posebno pozornost, zlasti pa polemike (H. Tuma, D. Kermavner, M. Kacin-Wohinz itd.). Po it. zasedbi Primorske je R. ostal v Trstu in bil na čelu vsem socialističnim organizacijam zasedenega ozemlja. Na njegovo pobudo so zastopniki delavskih organizacij iz Trsta in okolice izvolili 9. mar. 1919 »višji kulturni svet«, ki je od 8. maja do 10. okt. 1919 izdajal revijo Njiva pod R-ovim vodstvom (gl. ur.). R. je sklical in vodil 6. apr. 1919 meddeželno konferenco organizacij JSDS z zasedenega ozemlja; ta konferenca se je izrekla za III. internacionalo in za povezovanje s tistim delom Socialistične stranke Italije (SSI), ki je sledil taki usmeritvi. Slov. in hrv. socialistične organizacije so nato 21. sept. 1919 sklenile, da pristopijo v SSI. Na njihovem kongresu (Bologna, okt. 1919) je bil R. izvoljen v centralni odb. (tu je pripadal komunistični frakciji). R. je tedaj opustil službo pri bolniški blagajni v Trstu in postal zunanjepolit. ur. Il Lavoratoreja, nekaj časa je bil temu listu tudi gl. ur., istočasno je postal dopisnik milanskega Avantija, sodelavec turinskega Ordine nuovo in revije Lo stato operaio (psevdonima Matej Orlov in Vanja Ukov). Kot član centralnega odb. SSI je bival 1920 več časa v Rimu in pripravljal izpit na višji tehniški š. R. je začel od 20. febr. 1920 v Trstu izdajati list Delo, najprej kot Glasilo socialistične zveze Jul. Benečije, nato kot glasilo komunistične zveze (3. febr. do 11. maja 1921) in nato kot glasilo KPI (1924 nekaj časa glasilo proletarskega udruženja); list je nehal izhajati 12. avg. 1926. Kasneje je izhajal ilegalno do 1940 kot glasilo KPI (in KPJ), tiskan je bil na Prim., v Jsli in drugod. Tudi v Delu je R. zastopal komunistično usmeritev socialistične stranke (polemika s H. Tumo) in prav njegovo delo je, da so se slov. in hrv. socialistične organizacije v Slov. Prim. in Istri odločile za KPI, ki se je ustanovila po odcepitvi na kongresu socialistov v Livornu (Jan. 1921). R. je bil potlej vodilna osebnost v gibanju komunistov na Prim. vse do maja 1927, ko je emigriral v Jslo. Bil je izvoljen v trž. občinski svet, a vanj kot ostali komunistični svetovalci zaradi nasilja fašistov ni zahajal. Ko so maja 1921 fašisti požgali tiskarno Il Lavoratoreja in Dela, se je R. vrnil v službo na bolniško blagajno, a na začetku 1927 so ga faš. od tod odstranili. Ves ta čas se je R. povezoval tudi s somišljeniki v Jsli in bil soizdajatelj in sodelavec revije Zapiski Delavsko-kmetske matice v Lj. (1925). Revijo je oblast kmalu ukinila. - V Jslo je R. prišel ilegalno in živel kot polit. begunec. Sodeloval je pri ilegalnem Delu in pisal članke za legalni list KPJ Enotnost, med njimi je zlasti obsežen Trst in tržaško vprašanje ob polomu avstro-ogrske monarhije (psevdonim A. Mladen; Enotnost št. 40–45, 1928). V istem času je objavil brošuro La Venezia Giulia durante l'occupazione e l'annessione italiana e sotto il terrore e le violenze del regime fascista (Pariz 1929; prvi zv. zbirke Fascismo e lotta di classe it. sekcije Mednar. rdeče pomoči). R. je v Jsli ustvaril ilegalne kanale za pošiljanje antifaš. literature na Prim., vzdrževal stike s CK KPI in skušal od tu voditi ilegalno delo komunistov na Prim. V Lj. je tudi navezal stike z organizacijo TIGR in jo povabil na sodelovanje pri ilegalnih antifaš. akcijah; do dogovora o sodelovanju pa je prišlo šele kasneje (1936). Okt. 1929 je jsl. oblast R. izgnala, preko Dunaja je prišel v Pariz. Tu je sodeloval v CK KPI, skrbel za Delo in pomagal pri reviji Lo stato operaio (sodelovanje s P. Togliattijem in R. Griecom). V Parizu ga je KPI zadolžila, da vodi poseben odb., ki naj bi iz tujine skrbel za komun. gibanje v JK. Ker se s stališči do narodnega vprašanja, ki so ga imeli predlagani člani odb. (L. Frausin), ni strinjal, ni hotel sprejeti vodstva. Frausin je namreč trdil, »da bomo v primeru proletarske revolucije v It. tudi z orožjem v roki prisilili Slovence in Hrvate v Jul. krajini, da ostanejo v mejah socialistične Italije« (I. Regent, Spomini, 313). R. je zagovarjal stališče, da je narodno vprašanje neločljivi del socialnega vprašanja in da more samo socialistična revolucija zagotoviti narodnim manjšinam njihove pravice. Med R. in P. Togliattijem je prav zaradi tega prišlo do nesoglasij, ki so bila verjetno poglavitni vzrok, da ga je CK KPI poslal v Moskvo. Konec leta 1930 ga je v Parizu aretirala franc. policija in ga s soprogo Malko (gl. čl.) ter hčerko Maro (r. 1923) izgnala v Belgijo; od tu je prišel sredi jan. 1931 v Moskvo, kjer je bil zastopnik it. Rdeče pomoči v sekretariatu Mednar. Rdeče pomoči. To nalogo je opravljal do konca 1932, nato je bil vse do 1941 načelnik jsl. oddelka pri založbi tujejezične literature (izdala je 32 del v slov. jeziku). Leta 1934 je sodeloval pri ustanovitvi slov. oddelka na komunistični univerzi zah. narodnih manjšin v Moskvi; tu je predaval občo zgodovino. Takrat se je dolgo časa podpisoval z ilegalnim priimkom Matteo ter se kot Regent prvič pojavil avg. 1941, ko je zastopal Slov. v Slovanskem komiteju; to ustanovo je poklical v življenje napad nacistične Nemčije na slovanski svet, Slovani naj bi se v boju zoper nacizem naslonili na SZ in na druge demokratične sile sveta. R. je tudi v Moskvi veliko pisal (za Lo stato operaio o problemih jsl. manjšine v It.), posebno veljavo pa je dobilo njegovo časnikarsko delovanje takrat, ko je začel sodelovati na radiu Moskva. Opustil je delo v založbi in postal vodja slov. radijske oddaje. Zavoljo nevarnosti nemške zasedbe Moskve se je skupaj z radiom Moskva preselil v Kujbišev. Po nekaj tednih se je vrnil v Moskvo in začel ponovno z radijskimi oddajami. Od poletja 1943 do konca 1944 je sodeloval pri polit. tečajih za it. vojne ujetnike; predaval je zgod. it. delavskega gibanja ter dialektični in historični materializem. Med vojno je več člankov objavil v revijah Slavjani in Meždunarodnaja literatura. Poleti 1944 se je R. odločil, da se bo vrnil v domače kraje. Priložnost se je pojavila v začetku febr. 1945, ko je v Jsl. odhajala v SZ formirana jsl. tankovska brigada. - Aprila 1945 je prišel v Belo krajino, takoj po osvoboditvi pa v Trst in že 3. maja 1945 javno nastopil. Takoj se je vključil v polit. dejavnost Trsta, postal je ur. Il Lavoratoreja in sodelavec revije Il Comunista. Iz Trsta se je umaknil ob splošni stavki jul. 1946, ker mu je pretila aretacija. V odsotnosti je bil nato obsojen na 4 mesece zapora. Prišel je v Lj., kjer je bil od jun. 1947 v vladi LRS najprej minister za komunalne zadeve, nato minister za delo in končno še za prosveto. Od apr. 1951 je bil podpreds. prezidija ljudske skupščine LRS, nato pa 1953 in 1954 član izvršnega sveta LRS. Bil je več let poslanec repub. in zvezne skupščine. Med njegovimi tedanjimi polit. funkcijami je omeniti, da je postal 1948 član CK KPJ, član polit. biroja KPS in član izvršnega komiteja CK ZKS. 1952 je bil izvoljen za preds. Zveze delavskoprosvetnih društev Svoboda, 1952 pa je bil izvoljen za preds. Slovenske izseljenske matice. Tudi po drugi svet. vojni je ostal publicistično aktiven. Posvečal se je aktualnim polit. vprašanjem v zvezi s svojim javnim delovanjem, gradivo je izhajalo v dnevnem tisku, v revijah in drugod. Posebno poglavje njegove publicistike so spomini in teoretični prispevki. Izbor tega gradiva je izšel v treh knjigah Poglavja iz boja za socializem (Lj. 1958, 1960, 1961), vendar prinašata prvi knjigi izbor člankov, ki so nastali pred letom 1945. Poleg tega je objavil življenjepis Jože Srebrnič. Junaški bojevnik za bratstvo med narodi in za pravice delovnega ljudstva (Gorica 1946; tudi v it.). Skupaj z Iv. Kreftom je soavtor knjige Progresivna usmeritev političnega gibanja med vojnama v Sloveniji in Trstu (Murska Sobota 1962), knjiga je nato izšla v drugi izdaji (kot tretji soavtor je naveden Janko Pleterski) kot Progresivna Slovenija, Trst in Koroška (Murska Sobota 1964). Odlomke iz spominov, ki jih je od 1945 večkrat objavil (Primorska delavska enotnost, NS, PDk, LdP, Delo, Obz, SocM, NRazgl, Kron, PZDG itd.), je zbral v knjigi Spomini (Lj. 1967), ki je izšla posmrtno in je nedokončana. R. je napisal spomine do svojega ponovnega odhoda iz Trsta (1946), del spominov pa je posebej posvetil Etbinu Kristanu, Henriku Tumi in Ivanu Cankarju, s katerim se je seznanil 1907 v okviru dejavnosti trž. Ljudskega odra. Dejavnosti tega društva se je večkrat spominjal. Bibliografija R-ovih objav ni izdelana, vsebovati bo morala tudi njegove prevode, med temi zlasti omenimo Cankarjevega Hlapca Jerneja, ki je izšel v Trstu v it. kot Il servo Bortolo e il suo diritto (1925 skupaj z Giovanni Sussek, dve izdaji, ponat. 1945). - R. je prejel več visokih drž. odlikovanj, več nagrad, priznanj in počastitev. Po smrti so po njem poimenovali nekaj javnih ustanov v Sji, v Kopru so mu odkrili spomenik (1969), prav tam pa je bila ob deseti obletnici smrti (1977) odprta R-ova spominska soba (Delavska U).

Prim.: D. Kermavner, SBL III, 68–70 (s tam nav. liter.); Delo 16. febr. 1962; 24. jan. 1964; PDk 24. jan. 1964; NRazgl 25. jan. 1964; PDk 27. sept. 1967; NRazgl 7. okt. 1967; Delo 16. febr. 1968; 26. sept. 1968; PDk 7. jun. 1969; 26. jan. 1984; Kacinova, pass.; Kacinova, 1921–28, pass.

B. Mar.