Regen, Janez (1868–1947)

Regen Janez, zoofiziolog (sluh pri ravnokrilcih-ortopterih), r. 9. dec. 1868 v Lajšah (Trata v Poljanski dol.), u. 27. jul. 1947 na Dunaju. Njegov oče Rudolf, tkalec, je bil r. v Trstu kot nezakonski sin, ker se njegovi starši zaradi prevelike stanovske razlike niso mogli poročiti (Amt für Sippenforschung, Dunaj), vzrejen pa pri botrih Mateju in Ani Čadež na Trati. Iz zakona z Mino Jereb je izmed treh sinov postal najstarejši Jože župnik, h kateremu je pozneje Ivan, najmlajši, hodil na počitnice. Navezan na lastni zaslužek in tujo pomoč (teta Ančka, kuharica pri družini sošolca in prijatelja H. Turka), je R. obiskoval ljud. šolo 1877–82 na Trati (1. razr.), v Škofji Loki (2. razr.), Lj. (3.-5. razr.), gimn. v Lj. (od 1882; mat. 1890) kot gojenec Alojzijevišča, eno leto je bil štipendist mesta Lj. Po treh letih bogoslovja se je odločil za študij naravoslovja na Dunaju (zoologi Claus, Grobben), tam na priporočilo prof. Exnerja postal domači učitelj pri lastniku šlezij. premogovnika J. Gutmannu, čigar sin Viljem mu je ostal pozneje prijatelj in podpornik. Končani filoz. študij je R. poglobil kot izred. slušatelj medicine z raziskovalnim delom na področju živalske fiziologije in promov. (20. jul. 1897) z disertacijo Einige Beobachtungen über die Stridulationsorgane der saltatoren Orthopteren. Da bi mogel nadaljevati znanstveno delo, je (na priporočilo prof. Exnerja) dobil službo na Dunaju (1897 supl. na gimn. II. okraja, kratek čas Hranice na Moravskem, Oberhollabrunn, 1898 odklonil suplenturo v domovini, dobil pa Knafljevo habilit. štipendijo, prof. od 1898 na raznih dun. sred. šolah) do vpokojitve 1919. Za ponujeno izred. profesuro na lj. univerzi (1921, zaradi nevšečnosti se zavleklo do 1925) se ni mogel odločiti (pustiti lepo urejeni laboratorij; zahtevno pedag. delo v škodo znanstvenemu; slabši položaj v Lj.). Od ustanovitve SAZU je bil R. njen dopisni član, do objave zanjo pripravljenega obširnega slov. spisa ni prišlo in dogovor z njenim odposlancem je preprečila druga svetovna vojna. Bil je častni (in ustanovni) član Prirodosl. dr. v Lj., podpornik slov. kult. ustanov. V starejših letih je R. bolehal (glavobol z napadi nerazumljivega nemira, izčrpanost) in u. v bolnišnici za duš. bolezni. – Znanstveno je R. delal v Fiziološkem inštitutu Medic. fak. (vodil prof. Exner). Ker mu metoda dela, zlasti histološka, v Zool. inštitutu dun. univerze ni ustrezala za rešitev vprašanja glede fiziologije in biologije čutnih organov žival. tipa, si je v najetem stanovanju uredil svoj laboratorij. Kot iznajdljiv mehanik (dobil nekaj patentov) si je skonstruiral zamotano aparaturo, ki je avtomatsko zaznamenovala vsak zaželen pojav na poskusnem polju. Delal je sam, včasih s Slovenci dr. Fr. Megušarjem (SBL II, 87–8) in Vodnikom, zaradi potrebne tišine večinoma ponoči. S podporo (od 1911) dunajske AZ in Viljema pl. Gutmanna je osnoval v ok. Dunaja še svojo Geobiološko poskusno postajo [M XV (1937), št. 10, 389, slika]: 576 m², zamrežen, poskusni travnik, hišico z registrirnimi aparati. Ko so mu jo med prvo svet. vojno sosedje razbili, jo je s pomočjo dun. AZ (po 1928) obnovil (Sinnesphysiol. Beobachtungsstation in Korneuburg, pozneje Lainzer Tiergarten ali Freiland-Beobachtungsstation für physiol. u. pathol. Untersuchungen an niederen Tieren), vendar AZ obljubljenega poročila (do 1936) o nadrobnem delu ni izročil. R-ovo delovno področje je: nekaj vrst ravnokrilcev, predvsem poljski muren (Liogryllus campestris). Problematika: zgradba cvrčala ali organov za proizvajanje zvoka, fiziologija in biološki pomen čirikanja. Pri svojih eksperimentih je izkoristil zadnja fizikalna odkritja (elektroniko), skonstruiral celotno novo aparaturo, uvedel pa še lastne presenetljive metode: uporabil z vodikom polnjene balončke, da izolira živalce od vibrajoče podlage; izdelal posebno drobno orodje za operiranje nežnih murnovih ličink; najbrž kot prvi narkotiziral brezvretenčarje z ogljikovim dvokisom. Njegove publikacije so pripravljalnega značaja (pregled št. 21), do sintetskega dela ni prišel. I. Zgradba cvrčalnih aparatov pri ravnokrilcih (št. 1 a, b, 8, 15): Razširjena disertacija s krasnimi risbami analizira zgradbo cvrčala pri samcu murnu (št. 1 a, b). O regeneraciji njegovih sprednjih kril in cvrčala, ontogenetski razvoj njegovega krilnega ožilja (št. 8, 15). – II. Funkcija cvrčal (št. 2, 5, 6, 10, 13 delno, 23): R. analizira (z dun. fiziologom Al. Kreidlom) proces stridulacije pri murnu (št. 2), isti problem razširi in poglobi za druge vrste ravnokrilcev [št. 23; raziskovanja karakteriziral A. Seliškar, Proteus X (1948), 148]. Po R-u ustrezajo stridulacijski aparati ravnokrilcev v fizikalnem pogledu Savartovi sireni. Posnel je glasove in šume na fonografske plošče, mikroskopsko preiskal v vosek vdolbene krivulje, jih z vzvodom v povečanem merilu prenesel na valj kimografiona (št. 10, 13 delno). Kastracija samcev ni preprečila razvoja glasotvornih organov (št. 5, 6). – III. O timpanalnih organih in fiziologiji sluha (št. 4, 9, 11, 12, 13 delno, 18, 20, 21). Najpomembnejše razprave, s katerimi R. kot prvi neoporečno dokazuje, da murni in drugi ravnokrilci (žuželke) ne zaznavajo samo grobe vibracije ozračja ali solidne podlage, temveč da resnično slišijo. Organ, ki ima zmožnost sluha, nima nikake filetske zveze s slušnim organom vretenčarjev (št. 4, 9). V naravi (Unec, pri bratu Jožetu, župn.) je R. ugotovil: samca poljske kobilice (Thamnotrizon apterus) v primerni razdalji alternirata, torej slišita; po murnovem petju, ki je biološkega značaja, se samica, ki ga sliši, orientira, da najde samca in se združita; brez timpanalnih organov ravnokrilci ne slišijo; tipalnice niso sedež sluha. Orientacijo s pomočjo vida (vibrirujoča tla, gibi pri petju s škripalkami) je onemogočil in izključil (pojoči samci polj. kobilice v lesenih škatlah s pregradami; v škatlicah, privezanih pod balončke). Višek R-ovih dognanj: samci kobilic so pojoč alternirali z umetno ponarejenim petjem (zvok z določenim številom tresljajev); najvišji ton, ki se nanj samec kobilice odziva, je a⁷ s 27.840 tresljaji na sek.; umetno čirikanje samca murna (po telefonu) je privabilo samico k izvoru tonov. Najpomembnejši dan v R-ovem znanstvenem življenju: 14. avg. 1926 – kobilica prvič odgovarja človeku (poskusni glas s; št. 11, 12, 13 delno, 18, 20, 21). – IV. Eksperimentalna raziskavanja drugih fizioloških pojavov (št. 3, 7, 14, 16, 17, 19, 22): dihanje žuželk (z grafično metodo), prezimovanje murnovih ličink, o spermatoforah murna, parazitska glista, nimfa s tremi cerci, kako dolgo mirujejo odložena jajca. Odslej svetovno znani R. je edinega dvomljivca in ostrega kritika svojih dognanj dr. E. Mangolda, predstojnika Zoofiziol. inštituta agr. vis. šole v Berlinu (Winterstein, priročnik fiziologije) z nasprotno kritiko in novimi dokazi tako prepričal, da je ta izjavil: »Prof. R. je z železno doslednostjo in tenkočutno pretehtano metodiko nadaljeval s poskusi in v polni meri se mu je posrečilo, razbliniti vse še mogoče ugovore …« (dr. Mangold dunajski AZ, 24. junija 1927). Po R-ovi prvi razpravi v svetovni literaturi skoro ni dela (specialna razprava, priročnik, samost. knjiga, učbenik), ki bi ne omenjalo njegovega imena, njegovih izsledkov kot trdna dejstva: Buddenbrock, v. Frisch, Mangold, Weber, Beier, Vogel, Eggers, najnovejša monumentalna priročnika Zoologije Kükenthal-Krumbach, Grassé, Traité de zoologie, in angl. entomološki učbenik fiziologije. Tujcem (celo Čehu Rádelu in nekaj časa Slovencu Zarniku) je veljal R. za Nemca zaradi svojega imena in ker je, nevešč drugega tujega jezika, pisal le v nem. znanstvene liste. Vendar je R. ostal zvest slovenstvu, ki ga ni prikrival, ohranil živo zvezo z domovino: bil je naročnik S; redno dopisoval z vet. insp. H. Turkom; s prof. dr. Fr. Ks. Lukmanom (1934–40) o svojem delu, avtobiografske podatke; se trudil za slov. znanstv. terminologijo; nameraval z oporoko zapustiti večji del svojega instrumentarija SAZU, aparaturo lj. univerzi. Ker je vojna preprečila zvezo z R-om, so neznano kje njegovi zapiski (dun. AZ baje nima ničesar) in obširni, domovini namenjeni rokopis o njegovem delu: SAZU hrani le nekaj dokumentov, zapiskov, zasebnih papirjev, fotografij.

R-ova dela: 1. a) Neue Beobachtungen über die Stridulationsorgane der saltatoren Orthopteren (Vorläufige Mitteilung). Zool. Anz., 1902. – 1. b) Isti naslov (40 slik). Arbeiten d. zool. Inst. Wien-Triest, 1903. – 2. Physiologische Untersuchungen über Tierstimmen. I. Mitt. Stridulation von Gryllus campestris L., 1 tabla. Skupno z A. Kreidlom; S. B. A. W., Wien, Mathem.-nat. wiss. Kl., Abt. III., 1905. – 3. Untersuchungen über den Winterschlaf der Larven von Gryllus campestris L. Ein Beitrag zur Physiologie der Atmung und Pigmentbildung bei den Insekten. Zool. Anz., 1906. – 4. Das tympanale Sinnesorgan von Thamnotrizon apterus Fab. ♂ als Gehörapparat experimentell nachgewiesen. S. B. A. W., 117, Abt. 3, 1908. – 5. Kastration u. ihre Folgeerscheinungen bei Gryllus campestris L., I. Mitt. Zool. Anz., 34, 1909. – 6. Isti naslov. II. ib., Bd. 35, 1910. – 7. Untersuchungen über die Atmung von Insekten unter Anwendung der graphischen Methode (20 slik), Pflügers Archiv f. d. gesam. Physiologie, 133, Bonn, 1911. – 8. Regeneration der Vorderflügel und des Tonapparates bei Gryllus campestris L., Zool. Anz., 38, 1911. – 9. Experimentelle Untersuchungen über das Gehör von Liogryllus campestris L., ib., 40, 1912. – 10. Untersuchungen über die Stridulation von Gryllus campestris L. ♂ unter Anwendung der photographischen Registriermethode, ib., 42, 1913. – 11. Über die Anlockung des Weibchens von Gryllus campestris L. durch telephonisch übertragene Stridulationslaute des Männchens. Ein Beitrag zur Frage der Orientierung bei den: Insekten, (1 slika), Pflügers Archiv für ges. Phys., 155, 1913. – 12. Haben die Antennen für die alternierende Stridulation von Thamnotrizon apterus Fab. ♂ eine Bedeutung? Ein Beitrag zur Frage des Gehörsinnes bei den Insekten; ib. – 13. Untersuchungen über die Stridulation und das Gehör von Thamnotrizon apterus Fab. ♂ (35 notnih primerov, 5 slik S. B. A. W., Mathem.-nat.wiss. Kl., 123, Abt. I., 1914. – 14. Eine Nymphe von Gryllus campestris L. ♀ mit drei Cerci (1 slika), Zool. Anz., 52, 1921. – 15. Die Entwicklung des Flügelgeäders bei Gryllus campestris L. (2 sliki), ib., 54, 1922. – 16. Eine Mermithide aus der Leibeshöhle von Liogryllus campestris L. (2 sliki), ib., 55, 1922. – 17. Der Kropf von Liogryllus campestris L. als Organ zur Aufnahme von Luft zur Zeit der Häutung. (1 slika), S. B. A. W., Mathem.-nat.wiss. Kl., Abt. III., 130. in 131. zv., 1922. – 18. Über die Orientierung des Weibchens von Liogryllus campestris L. nach dem Stridulationsschall des Männchens. Ein Beitrag zur Physiologie des tympanalen Sinnesorgans, ib., Abt. I., 132, 1923. – 19. Anatomisch-physiologische Untersuchungen über die Spermatophore von Liogryllus campestris L. (1 tabla), ib., 133, 1924. – 20. Über die Beeinflussung der Stridulation von Thamnotrizon apterus Fab. ♂ durch künstlich erzeugte Töne und verschiedenartige Geräusche, ib., 135, 1926. – 21. Besitzen die Insekten einen Gehörsinn? Forschungen u. Fortschritte, Berlin, 1928. – 22. Die Entwicklungsdauer des abgelegten Eies von Thamnotrizon apterus Fab. (7 slik), Zool. Anz., 83, 1929. – 23. Über den Aufbau der Stridulationslaute d. saltatoren Orthopteren, S. B. A. W., Mat.-nat.wiss. Kl., Abt. I., 139, 1930. — Prim.: Avtobiografija (na pobudo prof. dr. Lukmana, rkp. v SAZU); korespondenca (1899–939) z vet. insp. H. Turkom (NUK, rkp. št. 106, stari fond); korespondenca (1935–40) s prof. dr. Lukmanom (zdaj v SAZU); pisma: R. in prof. Zarnik (Zool. inšt. na univ. v Lj.); zapuščina (dokumenti, korespondenca, fotografije, SAZU); J. H(adži), NE III, 882; Finžgar, Vzdržal je (glavni junak je R.), Mentor 1908–9, 145–9; H. Winterstein, Handb. d. vergl. Physiologie, Jena 1913, 371, 372, 438, 441, 442, 1700, 1701, 1753, 1754, 887, 888, 889; Boris Zarnik, Veda 1914, 163–4; R. Demolt, Die Sinnesorgane d. Arthropoden, ihr Bau u. ihre Funktion, Braunschweig 1917, 65, 66, 67, 68; Debevec, Vzori in boji, 1918, 161–6, 242; I. Meisenheimer, Geschlecht u. Geschlechter im Tierreich, Jena 1921, 419, 420, 422; O. Kochler, Jber. über d. gesammte Physiologie, Berlin 1922, 456, 457; 1924, 549, 550; W. Buddenbrock, Grundriss d. vergl. Physiologie, Berlin 1924, 137, 138; L. Plate, Allgem. Zool. u. Abstammungslehre, Jena 1924, 136; D. Rona, Ber. über d. gesammte Physiologie und experimentelle Pharmakologie, Berlin 1924, zv. 24, str. 315; zv. 26, str. 44; 1926, zv. 34, str. 31, 32; Ch. Schröder, Zft. f. wiss. Insektenbiologie, Berlin 1924, 198; B. Schmid, Natur, Leipzig 1925, 152, 153, 154, 155; A. Bethe, Handb. d. normalen u. pathol. Physiologie, Berlin 1926, 758; H. Turk, ŽiS II (1928), knj. 4., št. 26; Zarnik B., Priroda, Zgb 1929 (poseben odtis Lj. 1929, Kleinmayr & Bamberg, 76 str.); Zgod. slov. univ. do 1929, 149; F. S. F(inžgar), M 1934, 348–50 (s sliko na str. 349; slika R-ovega očeta z družino na str. 350), 387–91 (slika R-ovega terarija na str. 389); P. Grošelj, Proteus I (1934), 390 (s slikami); J. Hadži, LAZU, knj. I, 1938–42, 175 (s sliko); ZPD I (1939), VII–XXII, zlasti XVIII, 56; Novak Vilko, KMD 1941, 76–7 (slika na str. 77); J. Hadži, LAZU, knj. II (1943–7), 104–5 (s sliko); A. Seliškar, Proteus X (1947–8), št. 6; Finžgar, Leta mojega popotovanja, 1957, 70–1. Hadži