Redeskini, Maksimilijan Adam Jošt (1740–1814)

Redeskini (razl. pisava) Maksimilijan Adam Jošt, nabožni pisatelj in glasbenik, r. 12. okt. 1740 v Lj. (šentpetrsko predmestje) kot sedmi od devetih otrok meščanskim staršem, u. 1814 (pokopan 12. marca) v Adergasu (Velesovem) pri Kranju. Šole z bogoslovjem je dovršil v Lj., ord. 1764; 1768 je bil vikar pri lj. stolnici, med njeno duhovščino ga ni več 1794, 1799 pa je upokojenec (seznam duh. lj. škofije). L. 1779 je bil verjetno med člani Kumerdejeve (SBL I, 584) filološke akad., 1810 se je preselil v Adergas. – R. je izdal 1768 (pri Egerju, Lj.) Podvučenje inu molitve za vsakteriga iz Bukvic imenovanih Exercitia S. očeta Ignatija, zajemajoč iz pridig jezuita Jern. Basarja (SBL I, 26–7); 1775 pesmarico (pri A. Raabu, Lj.) Osem inu šestdeset sveteh pesm, katire so na prošnjo inu poželenje več brumneh duš skerbnu skup zbrane, pobulšane inu pogmirane (ponatis 1795 v Kranju pri Mayerju, 1800 pri M. A. Raabu v Lj., z dodatkom dveh mašnih pesmi brez napevov); 1776 Viže teh odspredaj postavlenih pesm (pri T. Trattnerju, Dunaj), prvo slov. knjižico, v kateri so bile note tiskane z okroglimi (Breitkopfovimi) tipi, seveda še vedno s c-ključem; 1789 Kratko vižo, k' Bogu skuz znotrenje inu zvunanje molituvce se povzdigniti, prevod spisa cisterciana Janeza kard. Bona Via compenii ad Deum per motus anagogicos et preces iaculatorias. – R. spada med množitelje nabožnoknjižnega repertorija, ki se jih ni prijela preporodna misel in je mimo drugih (Conti, SBL I, 83; Hasl, SBL I, 293–4) edini pohlinovec glede na jezik in pravopis. Napevi njegovih pesmi so vseskozi veselostni (triolni okraski, predudari, trilčki, ¾ plesni takt v domala polovici melodij). — Prim.: Glaser I, 138, 181; II, 267; Kidrič, Dobrovský, kazalo; isti, Zgod., kazalo; Marn XXII, 51–2; Pohlin 45; Šaf. I, 25–6, 79, 135, 144; Prijatelj, Kersnik II, 328; F. Pokorn, Šematizem 1788, 16; B. Lenček, MHK 1857, 90–1; L. Žvab, LZ 1886, 247; A. Raič, LMS 1887, 199–200; F. Rakuša, Slov. petje v preteklih dobah 1890, 26, 27; I. Vrhovnik, ZD 1902, 162–6, 179–80, 187, 195; ponatis Knjižice DCM XIV, 39–50; J. Čerin, ZMS 1908 (Trubarjev), 141, 144. Lkn.